DL: 90-letnica Vida Šenica: ''Da ne bom v Dolenjcu šele v osmrtnicah!''

30.7.2022 | 18:30

Slavljenka, 90-letna Vida Šenica (spredaj v sredini), na praznovanju s svojimi dragimi (Foto: družinski arhiv)

Dolgoletna naročnica Dolenjskega lista Vida Šenica iz Novega mesta v krogu svojih dragih praznovala okrogli življenjski jubilej – Še vsak dan, tudi z berglami, na sprehod v mesto

Sobota, 11. junija, za Vido Šenica ni bil navaden dan. Res, da je bil njen rojstni dan, a že 90. po vrsti! Gospa, ki je še neverjetno čila za svoja leta in zgovorna, je jubilej praznovala v krogu svojih bližnjih v gostilni Jakše na Drski in bila presrečna.

Le hudo ji je še vedno, da nima več ob strani dragega življenjskega sopotnika Rudija, s katerim sta bila srečno poročena šest desetletij. »Vdova sem osem let in še zdaj jokam, ko se spomnim nanj. Imela sem res zlatega moža, zelo lepo sva se razumela,« pove.

Vida, ki prihaja iz kmečke družine Slak iz Slovenske vasi pri Šentrupertu, pove, da je moža, ki je bil doma z Drganjih sel pri Dolenjskih Toplicah, po poklicu pa policist, spoznala v Novem mestu, v kuhinji v delavski menzi. Bila je izučena kuharica. »Že nekaj let pozneje, ko sva si ustvarila družino, sem se raje zaposlila v novomeškem Novoteksu in tam delala tri desetletja. Bilo je lažje zaradi otrok kot v gostinstvu, kjer moraš biti na razpolago noč in dan,« pripoveduje slavljenka. Dom sta si ustvarila v župnijski hiši na Kapitlju v Novem mestu, kasneje so se preselili v stanovanje na Jerebovi, kjer stanuje še danes.

Rodili sta se jima Verica in Cvetka. »In poglejte, kakšno naključje: hčerki sta rojeni 5. in 6. junija, jaz pa 11. junija, kar pomeni, da vse tri praznujemo v enem tednu. To je res lepo,« pove Vida in zraven doda, da ima ena 60, druga pa 65 let. Razveseljuje jo tudi že pet vnukov in tri pravnukinje. »En rod sami fantje, potem pa sama dekleta,« se nasmehne.

Z možem sta bila pridna, poleg družine in službe je bila njuna skrb vinograd, rada sta hodila v počitniško hišo na Ljubnu, kjer sta obdelovala njivo. »Skratka, delala sva, a sva se znala tudi poveseliti in zabavati. Veliko sva hodila ven plesat, moj mož je bil zelo družaben,« se spominja gospa, ki se pri 90 letih še dobro drži, od operacije pred tremi leti pa je žal zdaj na berglah. A to je ne ovira, da ne bi sama še vedno odšla v trgovino ali lekarno, čeprav tudi njeni bližnji zanjo lepo skrbijo. Hrano ji vsak dan pripeljejo iz novomeškega doma starejših občanov in zelo je zadovoljna. Vedno je bila rada urejena in še danes je tako – rada se sprehodi po trgovinah z oblačili in si kupi kak lep kos. Tudi v toplice gre, pa na morje in kak izlet, nazadnje je bila na kmečkem sejmu na Veseli gori. Sicer pa se vsak dan poda na sprehod v mesto, na klepet s prijateljicami in z upokojenci.

Vida, ki je bila tudi vestna krvodajalka, rada obuja spomine in pripoveduje o svojih doživetjih, nekdanjih skupnih kmečkih opravilih, pa tudi o vojnih časih – takrat je bila dekletce. Spominja se, kako sta na primer gorela rakovniški grad in grad na Dobu, zaradi katerega je moral njen oče v internacijo v Italijo. Na srečo je družina vojno preživela brez žrtev in oče se je srečno vrnil domov.

Danes zvesti prijatelj Vide Šenica ostaja Dolenjski list, naročnica je že več kot pol stoletja. Pravi, da komaj čaka četrtek, ko ji ga poštar prinese. »Preberem vsega, od začetka do konca, novice od vsepovsod, to me zanima. Kaj me briga, kaj se dogaja naokrog po svetu, zanima me moja Dolenjska! Vesela sem, da boste zapisali kaj o meni – da ne bom v Dolenjcu šele v osmrtnicah!« se zasmeje.

Članek je bil objavljen v 24. številki Dolenjskega lista 16. junija 2022

L. Markelj