Pogovor z Aljošo Preskarjem, naj ginekologom leta 2022: Vsaka je dobrodošla!

17.7.2022 | 19:40

Aljoša Preskar (Foto: Andrej Križ)

Tudi mnenje, ki ga imajo o zdravnikih njihovi bolniki, se da izmeriti, kako da ne – to je letos že šestindvajsetič naredila revija Viva z akcijo Moj zdravnik, v kateri se njeni bralci lahko »na poseben način in javno zahvalijo najbolj srčnim zdravnikom, sporočijo jim, da delajo dobro, jim potrdijo, da so na pravi poti v nepopolnem sistemu«, kot pravijo. V prevodu, v dvanajstih kategorijah lahko glasujejo za zdravnika, ki jim je še posebej všeč.

Naj ginekolog je letos postal Aljoša Preskar iz Krškega. »Nama z ženo je zelo pomagalo, da sem dobil naziv moj ginekolog leta, ker se je žena dodatno zagledala vame,« reče smrtno resno. In plane v smeh.

Formula za uspeh

Ne mislim, da sem boljši od drugih, pravi o nagradi, »vidim pa, da so pacientke spoznale, da se že desetletja trudimo, da bi bile v naši ambulanti dobrodošle. Vsako sprejmemo z odprtimi rokami.« Ne samo to, v njegovi koncesionarski ambulanti ne odklanjajo pacientk, čakalne dobe pa praktično ni. Pri tem pa se je že pred leti odločil, da bo manj delal. Čudežno formulo, kako delaš manj, pa kljub temu brez dolgega čakanja sprejmeš vse pacientke, ki te potrebujejo, no, to bi pa res rada poznala.

»To vam z veseljem povem. Z medicinsko sestro se že vsa leta trudiva, da imava majhno čakalno dobo, da v čakalnici ni gneče in da je vsaka pacientka, ki pride k nam, dobrodošla. Pred leti sem dežural in operiral v bolnišnicah Novo mesto in Brežice, a sem to opustil, zato delam manj. V ginekološki ambulanti sem vedno sprejel vse in vedno delal enako dolgo. Število pacientk se veča, a mislim, da se da z dobro organizacijo vse urediti.«

Test časa

In sva z ginekologijo opravila, Aljoša Preskar je namreč zanimiv gospod, ki zraven službe počne še druge stvari – sodeloval je na ironmanu, je pa tudi maratonec. »Rad se ukvarjam s športom – daljše ko so proge, boljši sem, ker sem zelo vzdržljiv. Rad preskušam svoje telo. Verjetno je tudi nekaj genetskega, saj je moj oče maratonec, mama je bila plavalka, tudi brat se ukvarja s športom, sin je maratonec ... tako da imamo to v krvi.«

Pred petnajstimi leti je začel pisati tudi blog: »Da bi me pacientke bolje spoznale,« razloži. »V blog napišem tisto, kar mislim, da je res in bo preneslo tudi test časa. Zato tisto, kar sem napisal pred petnajstimi leti, še vedno drži. Ničesar nisem spreminjal in se tudi ne odzivam na dnevne dogodke.«

V resnici blog morda ni prava beseda, to so krajši zapisi, redko posejani, le po nekaj na leto, včasih je zapis ena sama misel. Ne pove veliko o svojem vsakodnevnem življenju, jasno pa je videti, kaj mu zaposluje misli. Minevanje časa, na primer – všeč mi je njegova misel o prihodnosti, »pred nami je v meglo podaljšana premica«. Ja, pravi, »veliko se ukvarjam z minljivostjo in vem, da bo življenje nekoč zaključeno, občutek pa imam, da bo večno trajalo, to se mi zdi fascinantno in zato sem napisal tisto o premici v megli.«

Pacientke so mi povedale

Ampak čeprav so zapisi redki in kratki, še ne pomeni, da ne moreš kljub temu zaiti v težave – njemu se je zgodilo zaradi zapisov o moških in ženskah in njihovih medsebojnih odnosih. Ker kako ti ne bi dvignil temperature na primer tale zapis iz leta 2018: »Hočeš nočeš moramo priznati: opisane težave so posledica emancipacije, še več, so posledica prevlade žensk v sodobnem svetu nad moškim in so v konfliktu z naravnim redom, v katerem ima samec prvo besedo. Prav tu je srž problema: sodobna urejenost med spoloma vse bolj nasprotuje večdesettisočletnim odnosom med spoloma pri ljudeh.«

Narobe sem bil razumljen, vztraja. »Ženska emancipacija je ženskam zelo veliko prinesla in mislim, da so ženske zelo napredovale. Poglejte, tridesetletnica, ki pride v ambulanto, je izobražena, razgledana, načitana, videla je pol sveta, je odprta, ima avto in stanovanje, ima tudi redno službo. Zdaj pa poglejte, kako so moški zastali – tridesetletni moški večinoma živi pri mami. Svoje otroštvo je zapravil z igricami, v bifejih, in taki ženski preprosto ni kos. Tu je ta razkorak. Ženske so v stotih letih naredile velik korak naprej, moški pa ne.«

Samec ima prvo besedo, resno? »Izhajam iz biologije. Bolj naravno bi bilo, da bi tudi moški v teh stotih letih naredili neki razvoj pri sebi. Ampak ga niso, zastali so. Ženska ima vse, a od moškega še vedno pričakuje, da jo bo popeljal do zvezd. Takšnega moškega pri tridesetih je težko najti. Ne rečem, so izjeme, ampak mnogokrat je tako. To slišim od pacientk.

Moški mora nekaj narediti iz svojega življenja, da se bo izobražena ženska zagledala vanj. Ni treba, da pretečejo maraton v manj kot dveh urah, so še drugi načini.« In se smeje.

Jelka Sežun/revija Jana