DL: Karmeličanke v Mirni Peči lepo sprejete

8.7.2022 | 14:45

Vodilo karmeličank je moli in delaj.

Slovesno mašo, ki jo je obogatilo petje domačega župnijskega pevskega zbora, je vodil novomeški škof Andrej Saje v navzočnosti upokojenega škofa Andreja Glavana. Na levi je mirnopeški župnik Janez Rihtaršič.

Pred četrt stoletja, 1. maja 1997, je nadškof in metropolit dr. Franc Rode v Rogovili pri Mirni Peči blagoslovil nov karmeličanski samostan Marije, kraljice angelov. Kanonično potrditev je dobil januarja leta 1998.

Sestre so se s slovesno mašo, ki jo je v navzočnosti upokojenega škofa Andreja Glavana in še nekaterih drugih duhovnikov vodil novomeški škof dr. Andrej Saje, obeležile visok jubilej, maše pa so se udeležili mnogi verniki iz domače župnije in od drugod ter mirnopeški župan Andrej Kastelic.

Zgodovina karmela se je pravzaprav začela pisati že pred tremi desetletji, ko je leta 1992 domačinka Angela Makše karmeličankam z oporoko zapustila hišo z zemljiščem, da bi tu postavile samostan. Angela Makše je bila osnovnošolska prijateljica s. Agneze Saje, doma iz Jablana pri Mirni Peči, ki si je dolga leta želela ustanoviti karmeličanski samostan v rodnem kraju. Ob pomoči mnogih podpornikov, dobrotnikov, sorodnikov in, kot je vedno govorila sama, glavnega pokrovitelja sv. Jožefa je ta podvig uspel in podjetje GPI Tehnika je samostan zgradilo prej kot v enem letu od blagoslova prve lopate. V veliko oporo je bil karmeličankam tedanji župnik Andrej Šink.

MOLIJO, VRTNARIJO, PEČEJO HOSTIJE …

V Mirno Peč so za s. Agnezo in s. Cirilo postopno prihajale še druge redovnice iz karmela v Sori in danes jih je v samostanu osem. Najstarejša je Angležinja, preostale so Slovenke. Štiri redovnice so že umrle, med njimi tudi ustanoviteljica s. Agneza, ki je leta 2008 kot prva v novi novomeški škofiji prejela odličje sv. Jožefa, najvišje škofijsko priznanje. Nekaj let je bila tudi priorica samostana.

Sestre molijo, a opravljajo tudi gospodinjska dela, skrbijo za vrt, kjer si marsikaj pridelajo, imajo še nekaj čebel, pečejo hostije in krasijo sveče za posebne priložnosti. Njihov hišni duhovnik je zdaj Jože Razinger, prejšnja dva – prelat Martin Špringer in Frančišek Novak – sta že pokojna.

ZAPRTE, A ODPRTE

Zaslužna za postavitev karmeličanskega samostana v Mirni Peči je domačinka s. Agneza Saje – to je bila njena življenjska želja.

Mirnopeški karmeličanski samostan ima za novomeško škofijo in sploh za Cerkev na Slovenskem izreden pomen, je na slovesni maši poudaril novomeški škof Andrej Saje. Karmeličanke so – poleg kartuzijanov v Pleterjah – namreč edine predstavnice strogega kontemplativnega reda v škofiji – živijo v samoti, odmaknjene od zunanjega sveta (tudi s klavzurnim zidom), nenehno se posvečajo poglobljeni molitvi. Ven gredo le izjemoma.

Kot pravijo, so zaprte, da so lahko bližje Jezusu. A z ljudmi so vseeno povezane in mnogi se nanje obračajo za pogovor in molitev v hudih preizkušnjah, stiskah, krizah. V samostanski kapeli je vsak dan maša, kamor prihajajo verniki.

HVALEŽNE VSEM

Škof se je karmeličankam zahvalil za pogum in vztrajnost, saj so bili za novo skupnost dvomi in nasprotovanja celo med cerkvenimi oblastmi, »ker da to morda ni Božja volja. A danes vidimo, da je to bilo v Božjem načrtu, in smo zato lahko hvaležni sestram, da so prišle v Mirno Peč, da so imele ta uvid in pogum, da so ustvarile to skupnost, vztrajale in so tu na kontemplativen način navzoče, da molijo za vse in da je karmel posvečen kraj za celotno župnijo, škofijo in Cerkev.«

Sedanja priorica s. Mirjam Rovtar pove, da se v mirnopeški župniji, ki jo zdaj vodi Janez Rihtaršič – tudi ta je pri maši poudaril pomen njihove navzočnosti – čutijo zelo sprejete.

»Ljudje so dobri, velikodušni, ustrežljivi. Vsem in vsakemu posebej se iz srca zahvaljujemo za vsakršno duhovno in materialno podporo. Ne da se izmeriti dobrih in spodbudnih besed, velikodušnih uslug in poti, ki ste jih opravili za nas in namesto nas; če bi dali skupaj vse vaše darove, ki so sad zemlje dela vaših rok, bi jih bilo verjetno več kot za cel samostan – dobro, da Bog ničesar ne pozabi, in zaupamo, da vam vsem po Božje poplača, tukaj in v večnosti. Vse vključujemo v molitev,« pravi.

Članek je bil objavljen v 21. številki Dolenjskega lista 26. maja 2022

Besedilo in fotografije: L. Markelj