DL: Spomini 103-letnega partizana Stanka Kušljana v knjigi

6.7.2022 | 14:40

Stanko Kušljan je s 103. leti najstarejši Šentjernejčan. (Foto: L. M.)

30. maja je najstarejši Šentjernejčan Stanko Kušljan praznoval 103. rojstni dan. Za najlepše darilo je poskrbel kar sam, saj je v samozaložbi izšla knjiga njegovih spominov z naslovom Pogovori s Stankom Kušljanom, ki jo je zapisal upokojeni kriminalist Lojze Podobnik iz Vrhpolja pri Šentjerneju, ki se v prostem času ukvarja s pisanjem literature.

Kot pravi Podobnik, je knjiga nastala na željo slavljenca, saj si je zelo želel trajno zabeležiti svoje spomine, ne le v raznih člankih, ampak v knjigi. Stanko Kušljan je nosilec partizanske spomenice, ima medaljo za hrabrost in je prejemnik številnih priznanj.

Lojze Podobnik s svojo novo knjigo Pogovori s Stankom Kušljanom. (Foto: L. M.)

»Z njim sem imel že več intervjujev, lani pozimi pa sva se spet začela dobivati in pogovarjati. Ko sem prišel domov, sem vse pretipkaval in knjiga Stankovih spominov je oblikovana kar v obliki intervjujev. Stanko je zelo vesel izida. Knjigo je razdelil svojim sorodnikom, prijateljem članom ZZB NOB, tako da je menda že pošla in razmišlja o ponatisu,« pove Podobnik.

Sprehod skozi življenje in zgodovino

Knjiga Stanka Kušljana je sprehod skozi zgodovino in Stankovo življenje od rojstva dalje, poudarek pa je nedvomno na vojnem času, njegovih doživetjih in izkušnjah, veliko je konkretnih podatkov in imen iz šentjernejskega konca. »Stanko ima neverjeten, čudovit spomin. Natančno ve datume, imena in njegov doprinos, da se ohrani ta čas, je pomemben,« doda pisec knjige, ki je slavljencu ob 100. rojstnem dnevu napisal tudi pesem Na juriš, Stanko Kušljan. Tudi ta je objavljena v knjigi.

Bralec najprej spozna razmere v Šentjerneju med obema vojnama, pa tudi Stanka in njegovo življenje. Rodil se je v številčni družini sedmih otrok, doma so imeli žago in mlin. Bil je četrti po vrsti in izučil se je za krojača. Nekaj časa je delal v Višnji Gori, potem pa je šel služit vojaški rok v Boko Kotorsko, kjer je doživel napad na Jugoslavijo in nato pripešačil domov. Mlad se je odpravil v partizane in se pridružil OF, leta 1942 pa Gorjanskemu bataljonu na Kočevskem in kasneje Cankarjevi brigadi.

Bil je ranjen

Kot sam pravi, je imel srečo, da med vojno ni končal v bojih. »Sam sem bil ranjen 30. junija 1944 v Busiljevem na Hrvaškem. Pomešali smo se med ustaše in še se spominjam ustaša, ki je uperil puško vame. Sam sem imel ravno prazno in sem jo hotel napolniti. Vrgel sem se na tla, a v tistem sem jih že dobil. Zadel me je v prsi, a je šla krogla ven na hrbtu. Še sreča, da je šla skozi mehka tkiva, čeprav tik ob hrbtenici in imel sem krvavitve v pljučih. V tem boju je padlo veliko mojih soborcev in to je zelo hudo, izgubiti poznanega. Ne veš, kdaj tudi tebe čaka kaj takega. Med vojno je marsikaj nerazumljivega za človeško pamet,« pravi. Zaradi poškodb je imel kasneje zdravstvene težave.

Ne pozabiti zgodovine

Stanko Kušljan v knjigi spominov pripoveduje tudi o življenju v partizanih, kjer je bil večkrat tudi lačen, brez dobre obleke in čevljev, pa o bombardiranju Šentjerneja, o vlogi Kartuzije Pleterje med vojno, o poboju talcev, o Javorovici, kjer je bil pokol partizanskega bataljona… Za domobranstvo nima opravičila in moti ga blatenje partizanstva in NOB.

Stanko, ki trdi, da so za dolgo življenje verjetno najpomembnejši geni, ni pa seveda nepomembno tudi, kako živiš, je za svoja leta še neverjetno čil. Živi v hišici sredi Šentjerneja, okrog sebe ima ljubečo družino, ki mu pomaga, karkoli je treba.

Stanko še spremlja politično dogajanje, vedno odide na volitve, to čuti kot dolžnost. Ga pa žalosti, da mlade premalo zanima zgodovina. Spoštovati moramo zgodovino, če hočemo zdraviti zdravo prihodnost, meni in upa, da bo tudi njegova knjiga pripomogla k temu.

Članek je bil objavljen v 25. številki Dolenjskega lista 23. junija 2022

Besedilo in foto: L. Markelj