DL: Ženske zgodbe o šiviljah - Šivilja in krojač se malo postrani gledata

29.6.2022 | 14:20

Irena Ina Čebular je predstavila obleke, ki si jih je zamislila ob preučevanju oblačenja ženske na podeželju. (Foto: Goran Rovan)

Ljudske pevke društva so se predstavile v novih oblekah. (Foto: Goran Rovan)

Omizje na Ženskih zgodbah (Foto: Goran Rovan)

Večera pri Žolnirju v Kostanjevici se bodo vsi še dolgo spominjali. (Foto: Goran Rovan)

Društvo podeželskih žena Pod Gorjanci in kostanjeviška enota Valvasorjeve knjižnice Krško sta že devetič pripravila Ženske zgodbe, pogovorni večer o življenju, kakršno je bilo nekoč. Letos so povabili šivilje. V pogovoru, ki ga je vodila predsednica društva Anica Žugič, tudi sama šivilja, sta sodelovali Ivanka Črtalič in Remigija Blažekovič, prvič, odkar pripravljajo Ženske zgodbe, pa se je omizju pridružil tudi moški sogovornik, krojač Stanko Drobnič.

V uvodu večera so se ljudske pevke društva predstavile v novih oblekah, ki so jih ob 25-letnici delovanja pevske skupine s finančno podporo kostanjeviške občine priskrbeli lani. Dogodka se je udeležila tudi kostumografinja Irena Ina Čebular, ki je zasnovala nov oblačilni videz pevk in obleke tudi sešila. V pogovoru z Alenko Žugič Jakovina, vodjo kostanjeviške knjižnice, je predstavila obleke, ki si jih je zamislila ob preučevanju oblačenja ženske na podeželju in sodobnih smernic pri podobi skupin. Predstavila je tudi kočemajko, vrhnje oblačilo, ki bo dodalo pečat odličnemu videzu kostanjeviških pevk.

Večer se je nadaljeval z iskrivim in nostalgičnim klepetom z mojstri o časih, ko še nista obstajali konfekcija in hitra moda, ki sta drastično spremenili razmere v oblačilni industriji.

Nekoč ni bilo lahko priti do vajenskega mesta pri mojstrih in so starši celo plačevali, da so se lahko šli njihovi otroci učit. Vsi trije sogovorniki so se svoje obrti izučili pri mojstrih v naši okolici. Povedali so, da je bilo kar običajno, da so poleg šiviljskega vajeništva morali poprijeti za vsako delo pri hiši, tudi na polju so morali delati. Vajenska doba je trajala tri leta, vmes so se nekaj časa strokovne predmete učili v šoli, ki je bila v Vrhpolju pri Vipavi, a priti tja je bila cela avantura. Tudi šivalni stroji niso bili skoraj potrošno blago, kakor so danes: Stankova mama je bila šivilja, zato mu je bilo laže, Ivanka je pisala stricu v Ameriko in ta ji je poslal šivalni stroj, ki ga uporablja še danes, Remigija ga od začetka sploh ni imela in je šivala po hišah, da je lahko kot mati samohranilka preživljala majhno hčerko. Ivanka je po končanem šolanju delala v Krojaški zadrugi v Novem mestu, kjer so šivali uniforme, predvsem za vojsko, in se še vedno spomni vseh činov in dodatkov, ki so jih morali šivati na suknjiče in hlače. Po poroki, ko so prišli otroci, je pustila službo in ostala doma na kmetiji, a je poleg gospodinjskega dela še vedno šivala za ljudi iz okolice. Ker je bil krojač tudi mož, ima še vedno v spominu neštete noči, ko sta brnela šivalna stroja, da sta lahko končala naročena oblačila.

Remigija in Stanko sta se zaposlila v Labodu, ki je bil v Kostanjevici, od začetka v starem zadružnem domu, in oba z velikim obžalovanjem gledata na to, da je ta tovarna zapustila kraj.

Stanko Drobnič je dolga leta šival obleke za sv. Nežo, ki jo hodijo Kostanjevičani na vsakih sedem let preoblačit na Kum. Tudi Remigija je prispevala k oblačilni podobi v mestu: sešila je uniforme za kostanjeviško pustno godbo.

Vsi trije sogovorniki, ki so približno ista generacija, so zbrano množico poslušalcev nasmejali s spomini na skupne zgodbe, ki so ji doživeli. Med drugim so obiskovalci izvedeli, da se šivilja in krojač nekoliko postrani gledata in cenita. Čeprav oba izdelujeta obleke, je bila včasih velika razlika, ali so bila to ženska ali moška oblačila. Na koncu so se strinjali, da je njihov poklic zelo lep.

Verjetno je bil ta večer eden najbolj iskreno zabavnih in veselih večerov kostanjeviških Ženskih zgodb, ki se ga bodo vsi še dolgo spominjali.

Članek je bil objavljen v 20. številki Dolenjskega lista 19. maja 2022

A. Ž. J.