DL: Družina Meke iz Gabrja - Ogenj vzel streho nad glavo

24.5.2022 | 14:45

Meketovi – (z leve) Tia, Nataša, Martin in njegova mama Rozalija, hči Nika je bila ob našem obisku v šoli – si želijo čim prej nazaj v svoj dom. (Foto: M. Ž.)

Po požaru (Foto: OZ RKS)

Velikonočni prazniki so bili za družino Meke iz Gabrja pod Gorjanci precej drugačni, kot so jih bili vajeni. Pa niso na mizi manjkale tradicionalne velikonočne jedi, manjkal jim je njihov dom. Še kako so živi spomini na noč na 28. marec, ko so jim ognjeni zublji vzeli streho nad glavo. Zatočišče so našli pri bližnjih sorodnikih le nekaj sto metrov stran.

»Bilo je nekaj minut pred polnočjo, ko je na vrata potrkal sosed Bojan Bregar in nam povedal, da gori hiša, in že klical gasilce. Sam sem bil v kopalnici, partnerka Nataša je že spala z mlajšo hčerko Tio, starejša Nika je še bedela, mama Rozalija pa je ležala. Komaj smo se rešili, za kar gre večna zahvala sosedu. Sami bi najverjetneje požar zaznali prepozno in bi se lahko zadušili,« se je usodne noči spominjal Martin Meke. V požaru so pogoreli spalnica, otroška soba, delovna soba in prostor, ki je bil namenjen za kopalnico, skratka, uničeno je bilo celotno zgornje nadstropje manjše hiše, stopnišče v podstrešje, vse pohištvo, tehnične stvari, med njimi tudi dva računalnika, streha …, ogenj se je razširil tudi na nadstrešek.

Gasilci so prišli res hitro – člani PGD Gabrje so bili na kraju požara v šestih minutah, štiri več so potrebovali profesionalni iz GRC Novo mesto, posredovali so tudi stopiški prostovoljni gasilci, pove 54-letni Martin in doda, da če bi prišli kakšnih deset minut pozneje, bi morali njihov goreči dom še bolj zaliti, tako pa je škoda manjša. Gasilci so pomagali tudi naslednjega dne, da so streho zaščiti s folijo. »Vzrok požara je bil kratek stik na stari električni napeljavi,« je povedal.

JI JE ANGEL DAL MOČ?

Ko je Martin izvedel za požar, je takoj prebudil 42-letno Natašo, sam pa je z vodo začel gasiti požar; pomagala mu je tudi 20-letna Nika, a je bilo vse skupaj le še slabše. Vsepovsod je bil dim, videlo se ni nič. Nataša je vsa omotična od spanca pograbila 16-letno Tio in se zagnala po stopnicah, zunaj celo padla, ko se je spotaknila ob cev, a se je vse skupaj srečno končalo. »Kot da me je dvignil angel in mi dal moč. Tia, ki ima cerebralno paralizo in je povsem odvisna od nas, saj ne hodi in ne govori, tehta namreč 35 kilogramov in je sicer sama sploh ne morem več nesti po stopnicah,« je pripovedovala Nataša.

Postavljanje nove strehe (Foto: OZ RKS Novo mesto)

Martinova 88-letna mama Rozalija pa se spominja, da je že ležala, in ko je videla, da je nekaj hudo narobe, je vzela bergle in v sami spalni srajci šla proti izhodu, se vrnila še po bundo in potem zunaj z varne razdalje nemočna opazovala dogajanje. »Gasilci so mi rekli, da naj grem stran, pa nisem mogla,« je pristavila in globoko zavzdihnila: »Zelo hudo je bilo, doživela sem že veliko stvari, a kaj takega! Zdaj smo že malo prišli k sebi.«

BREZ ZAVAROVANJA

Meketovi so se v Gabrje preselili iz Ljubljane. Tu sta Rozalija in zdaj dobro leto pokojni mož Martin na mestu, na katerem je stal njen dom, postavila bivalni vikend, v katerega so se preselili pred 30 leti, julija bo obletnica. Spodaj, kjer je bila sprva garaža, so pozneje uredili sobo in kuhinjo zanju, v prvem nadstropju pa je zaživel Martin z družino. V podstrehi je pred nekaj leti svoj prostorček našla Nika, ki končuje zadnji letnik ekonomske gimnazije v Novem mestu in se pripravlja na maturo.

»Sploh si ne upam pomisliti, kaj bi bilo, če bi požar izbruhnil v prvem nadstropju. Ali bi se lahko pravočasno rešili, in če bi se, bi nam zgorelo res vse, tako pa imamo še vedno oblačila, dokumente … Žal sta šla oba računalnika, Nika ga nujno potrebuje, a denarja nimamo,« z žalostjo v glasu pripoveduje Martin. Družina denarja nima, nimajo prihrankov, dohodki jim dopuščajo le skromno življenje iz meseca v mesec. Martin je od novembra na bolniški, tudi zaradi zapletov po prebolelem covidu-19, tudi sicer pa ga že dve desetletji pestijo psihične težave, do takrat pa je po štiri ure delal v novomeški Adrii Mobil. Nataša, ki je bila prej zaposlena v metliški Beti, prejema delno nadomestilo za izgubljeni dohodek, ker skrbi za Tio, ki je sicer vključena tudi v CUDV Draga v Novem mestu, a tam že od novembra lani, ko so dobili novi koronavirus, ni bila.

»Ves čas smo imeli hišo zavarovano, zadnja tri leta pa ne. Žal ni šlo več, nismo več uspeli zbrati potrebnega denarja. Če bi lahko človek slutil, kar se je zgodilo, bi si tistih nekaj sto evrov vsako leto sposodil,« je razmišljal Martin. Družina se tako brez pomoči dobrih ljudi sama ne bo zmogla postaviti na noge. Za pomoč so se obrnili na Območno združenje Rdečega križa Slovenije Novo mesto, tudi prej so bili prejemniki njihove pomoči, kjer so stopili v akcijo zbiranja pomoči, da jim čim prej pomagajo vzpostaviti najnujnejše pogoje za življenje. Prav tako so zaprosili tudi za izredno denarno pomoč novomeški center za socialno delo in za občinsko pomoč novomeško občino. Denar zanje zbirajo tudi prek Krajevne skupnosti Gabrje in Krambergerjevega sklada.

Martin pred hiško, ki že ima novo streho, zdaj bodo na vrsti druga potrebna dela. (Foto: M. Ž.)

Prednostno je akcija na Rdečem križu namenjena za novo streho; predračun zanjo znaša 18.000 evrov, sicer pa je škoda po poročilu iz intervencije ocenjena na 45.000 evrov. »Imeli smo veliko srečo, da smo našli krovca, ki nam je streho že naredil, čeprav ni dobil nobenega avansa, nova okna so nam podarili v Roletarstvu Medle. Prejšnjo sredo so nam znova priključili elektriko, tako da se zdaj res lahko lotimo temeljitega čiščenja, potem nas čakajo zidarska in fasaderska dela pa oprema za sobe; za začetek si želimo ponovno opremiti vsaj Nikino,« razloži Martin, ki se ozira tudi v prihodnost. Razmišljali so, da bi za njihovega sončka Tio uredili dvižno ploščad, saj jo po stopnicah že zelo težko nesejo, a bo tudi to, pravi, moralo nekoliko počakati.

»A, bo že bolje. Pomembno je, da smo vsi živi in skupaj,« sta poudarila Martin in Nataša, ki se vsem, ki so jim priskočili na pomoč – vsem gasilcem, Martinovi sestri in njeni družini, ki jih je vzela pod streho, krajanom in prijateljem, Rdečemu križu, še posebej pa sosedu Bojanu Bregarju – zahvaljujeta iz srca.

Članek je bil objavljen v 16. številki Dolenjskega lista 21. aprila 2022

Mojca Žnidaršič