DL: Martin Golob, župnik: Korona je pokazala, kako potrebujemo drug drugega

15.5.2022 | 20:30

Martin Golob (Foto: L. M.)

Letošnjo veliko noč smo po dveh letih, ki jih je zaznamoval koronavirus, vendarle praznovali skoraj kot nekoč: v cerkvah skupaj z verniki in doma s svojimi bližnjimi. Tega se je veselil tudi 34-letni Martin Golob, župnik v Grosupljem, eden najbolj priljubljenih duhovnikov pri nas, ki s svojo iskrenostjo, odprtostjo, dostopnostjo pa tudi z duhovnostjo navdušuje staro in mlado, verne in ateiste. Širši javnosti je postal znan na začetku epidemije, ko je kot mlad in moderen župnik med prvimi začel spletne prenose maš. Lani je velikonočne jedi blagoslavljal kar pred grosupeljskim župnijskim domov, verniki pa so se vozili mimo z avtomobili. Njegove objave na družbenih omrežjih imajo ogromno sledilcev. Tudi tako oznanja evangelij, pravi. Martin Golob izhaja iz Velike Kostrevnice v občini Šmartno pri Litiji, v Grosuplje pa je prišel po petih letih župnikovanja v Srednji vasi v Bohinju.

Kaj vam pomeni velika noč?

»Velika noč je praznik vere in tam najdem odgovor na ves smisel mojega duhovniškega življenja. Če ne bi bilo velike noči, potem bi bil neki obrtnik za duhovne storitve. Ker verjamem v veliko noč, ker je Jezus na velikonočno jutro premagal smrt, pa sem s tem tudi v svojem poklicu veliko več. V veliki noči dobim odgovor in besede tolažbe za vsak pogreb, kajti upanje, da človek po smrti ne umre, ampak živi, izhaja ravno iz tega. Velika noč je korenina vsega, kar kristjan živi, moli, premišljuje, dela, prejema. Meni osebno ta praznik največ pomeni. Nanj se tudi največ pripravljam: z veliko mero skrbi in odgovornosti, ker želim, da je res lepo obhajan. Letošnje velike noči se še posebej veselim, ker jo bom doživel s svojimi grosupeljskimi farani tako, kot je treba, saj sem na župnijo prišel med prvim in drugim valom epidemije, ko je bilo kup omejitev.«

Kako ste se sami pripravljali na ta največji krščanski praznik? Ste imeli post, ste se čemu odrekli?

»Držim se akcije 40 dni brez alkohola in odpovedal sem se sladkarijam. Trudim se biti tudi manj na socialnih omrežjih – nisem jih čisto ukinil, saj so del moje službe, ampak zvečer v roke raje vzamem knjigo kot telefon.«

Imate mogoče ob letošnji veliki noči kako posebno sporočilo za Ukrajince, ki doživljajo vojno? Veliko jih je izgubilo svoje bližnje, ostali so brez domov, postali begunci. Jim lahko da ta praznik moč, optimizem?

»Rečem jim to, kar vsem nam govori Jezus: Ne pustim vas sirot, pridem k vam. V vseh ljudeh v stiski skušajmo prepoznavati brata in sestro in v tem duhu jim stopimo naproti. Mislim, da zelo dihamo s trpečimi in z vsemi, ki so žrtve nerazumljivega nasilja. A trpeče ljudi imamo ne le v Ukrajini, ampak tudi v Rusiji in ne nazadnje doma. Tudi v naših krajih so ljudje, ki se skrivajo v senci uboštva, revščine, kajti biti reven dandanes ni moderno. Veliko je tudi osamljenih in takih, ki se jim je zgodila kaka tragedija. V naši Karitas smo tako pred kratkim zbirali najprej za potrebe Ukrajine, potem pa tudi za naše slovenske družine.«

Kljub mladosti ste mogoče najbolj znan in priljubljen župnik v Sloveniji; veliko se pojavljate v medijih. Vam je ta slava všeč, vam pomaga pri vašem duhovniškem poslanstvu ali je včasih tudi breme?

»Ne maram biti slaven in to ni bil nikoli moj namen. Socialna omrežja in mediji so me naredili prepoznavnega, ko sem ustvarjal videoblog, na povabila medijev pa sem se tudi vedno rad odzval. Slava je prej breme kot kaj drugega. To je del načina življenja, ki ga živim, mi je pa v pomoč pri oznanjevanju, ko lahko širim Boga. Tako lahko dosežem veliko več ljudi. S slavo je tako kot z lepoto – je minljiva, vsebina pa ostane. Skušam delati na vsebini, da lahko človeku kaj dam. Trudim se biti odprt in dostopen do ljudi, odgovarjam na pošto, odpiram vrata … V vsakomur skušam videti sočloveka.«

Vas drugi duhovniki podpirajo ali ste deležni tudi kritik, pripomb, mogoče nevoščljivosti?

»Vsega je po malem. Če malo izstopaš, pride vse. Hvaležen sem za vse odzive, saj mi dajejo neko ogledalo; učim se in prepoznavam. Vsekakor me to brusi, da osebnostno rastem.«

Ste se morali na maše na daljavo bolj pripravljati kot na maše, ko imate občestvo v cerkvi pred seboj?

»Brez priprave ne gre; stvari moraš imeti v glavi, biti moraš zbran in vedeti, kaj želiš povedati. Sam pridig tudi nikoli nisem bral, vedno govorim na pamet. Nedvomno prek kamere težje začutiš človeka, čeprav je praksa potem naredila svoje in je bilo lažje. Med korono sem bil zelo zaposlen; vsak dan sem vstajal ob 4. uri, ker sem delal še neke radijske oddaje, prebiral sem prošnje in odgovarjal na pošto – na dan sem dobil tudi prek sto sporočil na Facebooku in elektronskem naslovu – tega je bilo res ogromno. Sicer pa čas epidemije pomeni zame zelo bogato duhovno življenje.«

Korona je prinesla veliko slabega, a tudi kake dobre izkušnje. Česa ste se v tem obdobju naučili vi, kaj se je izkristaliziralo?

»Nedvomno smo v tem času spoznali, kako šibki smo in kako nujno potrebujemo drug drugega. Neverjetno, da neka nevidna stvar lahko tako hitro ohromi človeštvo. Človek ni Bog in nikoli ne bo, mi pa si pogosto domišljamo, da vse zmoremo. Sam sem se med korono naučil, kako dragoceno je imeti sv. mašo z ljudmi. Upam, da so tudi ljudje spoznali, kakšna milost je biti del občestva in kako potrebujemo zakramente.«

Duhovniški poklic med mladimi ni pogosta izbira, sploh v današnjem, egoistično naravnanem svetu. Kako je v vas rastla ta odločitev?

»Domači župnik iz Župnije Šmartno pri Litiji mi je dal zelo lep zgled. Dobro sva se razumela, me pa k duhovniškemu poklicu ni nikoli nagovarjal. Nad mojo odločitvijo so bili bolj presenečeni doma. Izhajam iz zelo verne, tradicionalne kmečke družine šestih fantov. Vsako nedeljo smo hodili k maši, starši so nas naučili delati. Na kmetiji, ki jo je prevzel drugi brat z družino, imamo dvesto krav. Rad sem vozil traktor, molzel krave, kosil … Še zdaj grem rad pomagat in vem, da če ne bi bil duhovnik, bi bil kmet. A sem pogrešal delo z ljudmi, ki ima poseben čar. Tako sem po viški gimnaziji izbral teologijo in se po prvem letniku odločil za duhovništvo. Novo mašo sem bral 30. junija 2013 v domači fari, za novomašniško geslo pa sem izbral Moli in delaj. Če Bog da, bo tudi moj brat Matija postal duhovnik; zdaj obiskuje tretji letnik teološke fakultete.«

Ste kdaj razmišljali o zakonskem življenju, družini? Vam je težko živeti celibat?

»Če ne bi bil duhovnik, bi gotovo imel družino. Lep zgled imam pri svojih starših. Nisem šel v duhovništvo, ker se nisem hotel ali mogel poročiti. Le ljubezen do tega, da sem duhovnik, je pretehtala vse drugo. In še danes je tako. In v paketu si pripravljen sprejeti tudi neporočenost, torej celibat. Vse je stvar odločitve. Saj se tudi poročen moški kdaj zaljubi v drugo, pa se mora odločiti, kako bo živel. Takole pravim: jaz imam za skušnjavo sto žensk, poročen moški pa 99 – razlika je le ena.«

Že leto dni je vaš dom Župnija Grosuplje. Kako ste se navadili na Dolenjce? Ali so razlike med bolj podeželsko in mestno župnijo?

»Je razlika biti župnik v vasi ali v mestu. A prilagoditi se mora tisti, ki pride. Potem vse gre. Skupaj s kaplanom Petrom Čemažarjem skrbim za dve župniji: poleg grosupeljske še za Lipoglav. Grusupeljska župnija je res aktivna, tu živijo verni ljudje. Delujejo trije pevski zbori, skavti, zakonska skupina, imam veliko sodelavcev. Vse to je tudi rezultat dobrega dela mojih predhodnikov. Sicer pa so me ljudje lepo sprejeli. Vedno sem govoril, da sem zamejski Dolenjec, saj cviček v mojih krajih že uspeva. Doma v Šmartnem pri Litiji imamo vinograd in cviček; stari ate je prvi traktor kupil z zaslužkom od vina.«

Menda nekateri k maši prihajajo tudi od daleč, tako da je Grosuplje postalo že nekakšno romarsko središče. Zakaj vam tako radi prisluhnejo?

»Zelo sem vesel in počaščen, da mi ljudje radi prisluhnejo. Zakaj, ne vem, to je verjetno božji dar. Rad sem naraven, izhajam iz tega, kar sem in kar sem se naučil od ljudi. Trudim se, da bi ljudem prisluhnil v tem, kar so. Nerad obsojam in moraliziram kar počez. Želim oznanjati Boga, ki ga ljudje zelo potrebujejo. Ponosen sem, da so me tako lepo sprejeli – domači verniki in preostali. Toplo mi je, ko mi kdo reče, da me pozna že od nekdaj, pa se prvič srečava. Včasih mi je žal, da si zaradi prezaposlenosti ne znam vedno vzeti še kak trenutek več za človeka. Sicer pa mnogi pridejo k maši k nam tudi zato, ker si pridejo pogledat našo lepo cerkev sv. Mihaela in čudovit Rupnikov mozaik. Na nedeljo jih naštejemo tudi prek 1.200.«

Z osebnostnimi lastnostmi, kot so: odprtost, dostopnost in iskrenost, verjetno lažje najdete pot do mladih. Kakšno mnenje imate o današnji mladini? Ali imate vero vanje?

»Imamo krasno mladino, na splošno in tudi v naši župniji – animatorska in mladinska skupina skupaj štejeta prek 50 mladih. Mladi so krasni ljudje, zanje je treba le moliti in jih spodbujati. Imajo cilje, želijo delati, si ustvariti družino, v njih je ogromno dobrote. Najlažje je sicer čez njih potarnati, a včasih se za tem skriva le strah pred novim, ki ga mladi prinašajo.«

Veliko stikov imate s farani in z drugimi, ki se na vas obračajo z različnimi težavami. Kako vi zaznavate današnji trenutek, katere so največje stiske ljudi?

»Med starejšimi je verjetno največji problem osamljenost pa strah pred smrtjo, spremembami, vojno, nemir, negotovost … A Cerkev prinaša upanje, stabilnost, varnost. Imamo močen, kamnit oltar, na katerega se lahko naslonimo in ga ne bomo premaknili. Vse druge stvari na svetu so nestabilne. Zato se nasloni na Boga in nikoli ne boš padel, tudi če bo kdaj težko. Cerkev ima v tem času ljudem veliko dati, pravzaprav vse, kar potrebujejo za to, da se bodo lahko kosali z vsemi stvarmi v življenju, tudi z boleznijo in s trpljenjem. Pomembno je najti smisel življenja. Sam ljudi vedno poslušam, spodbujam in jim prigovarjam, da je treba naprej.«

Zdi se, da ste zelo srečni kot duhovnik. Zakaj vas ta poklic tako navdihuje in bogati?

»Kot duhovnik lahko za ljudi, ki jih imam res rad, naredim veliko dobrega. Z njimi sem v posebnih trenutkih, ko so najbolj veseli in najbolj žalostni, pri rojstvu in smrti. Najbolj sem hvaležen za duhovniški poklic, ko me pokličejo k bolniku, ki umira. Tam dajem stvari, ki jih ta svet ne more. Sicer pa vse delam rad: poročam mlade, simpatične ljudi, rad krščujem … Še najmanj sem rad v pisarni. Vsak poklic je lep, če ga z veseljem opravljaš, ampak duhovniški je nekaj posebnega. V njem živim življenje kot dar in sem zato srečen.«

Vam ostane kaj prostega časa, s čim se sproščate?

»Malo ga je, res. Trenutno vsak dan snemam verske oddaje na Gold TV, to me veseli. Sicer pa imam veliko dela na župniji, ki se ji rad posvečam. Kot kmet po duši rad urejam župnijski vrt, na katerem ne rastejo le rožice, ampak tudi solata, paradižnik in druga zelenjava. Z veseljem si vzamem čas tudi za branje knjig.«

Članek je bil objavljen v 15. številki Dolenjskega lista 14. aprila 2022

Lidija Markelj