DL: Majda in Anton Golob - Sopotnika v življenju že 70 let

12.5.2022 | 14:40

Še vedno se imata rada kot pred 70 leti. (Foto: osebni arhiv)

Še vedno se imata rada kot pred 70 leti. (Foto: osebni arhiv)

Njuna poročna slika visi na steni v spalnici pa tudi poročne slike njunih treh otrok. (Foto: M. Ž.)

Njuna poročna slika visi na steni v spalnici pa tudi poročne slike njunih treh otrok. (Foto: M. Ž.)

Ni veliko parov, ki dočakajo 70 skupnih let. Majdi in Antonu Golobu iz Malenske vasi pri Mirni Peči je bilo dano, da sta 24. februarja letos praznovala platinasto poroko. Verjetno bi bilo slavje ob tako visoki skupni življenjski obletnici nekoliko večje, če ne bi bilo korone, a skromna, kot sta vedno bila, sta bila predvsem vesela, da so ju skozi dan postopoma obiskali njuni najbližji in da sta kljub častitljivim letom, Majda je septembra lani dopolnila 90 let, Anton pa bo junija star 95, lahko še vedno skupaj pod isto streho.

Bilo je lepo in hudo, a pomembni so ljubezen, razumevanje, spoštovanje, potrpežljivost, pripravljenost, da se prilagajaš, pa tudi skupna trdna vera v Boga, menita zakonca. V vsem tem času sta vedela, da potrebujeta drug drugega, da morata skrbeti za otroke in delati. Zelo sta ponosna na svoje tri otroke – sina Marjana ter hčerki Milko in Majdo, na osem vnukov in deset pravnukov. »Vedno sva vesela, ko pridejo na obisk,« poudari Majda. In radi pridejo, sicer mlajši zaradi služb in šole nimajo veliko časa, zato pa so vedno pri roki sin Marjan in snaha Marjeta, ki živita v bližnji hiši in bosta prihodnjo nedeljo, prav na letošnjo veliko noč praznovala 40-letnico poroke, ter Milka, ki si je dom ustvarila v Mirni Peči. Žal Majde ni več med njimi; pred enajstimi leti je izgubila boj z boleznijo. »To je bilo najbolj hudo,« še danes z neizmerno žalostjo v glasu pove Majda.

Zdravje jima glede na leta kar dobro služi; oba sta nekoliko pozabljiva, sicer pa jemlje Majda le ena zdravila, Anton pa ima malo širšo zbirko, slabše sliši, tako da ne more brez slušnega aparata in tudi noge ga ne držijo pokonci več tako, kot bi si želel, zato da si pri hoji pomaga s hojco. A še vedno sta samostojna in še vedno kdaj pa kdaj Majda tudi kaj skuha in preveri, ali je s kokoškami vse v redu. Za hrano sicer poskrbi snaha Marjeta, ker pa v hiši z njima živi še vnuk z družino, je ta vedno polna tudi otroškega smeha.

Majda in Anton Golob s sinom Marjanom in hčerko Milko (Foto: M. Ž.)

Majda in Anton Golob s sinom Marjanom in hčerko Milko (Foto: M. Ž.)

Mirnopeški župan Andrej Kastelic je Golobove obiskal junija lani, ko je Anton praznoval 94 let. (Foto: osebni arhiv)

Mirnopeški župan Andrej Kastelic je Golobove obiskal junija lani, ko je Anton praznoval 94 let. (Foto: osebni arhiv)

Tako sta se Majda in Anton zavrtela na zlati poroki pred 20 leti. (Foto: osebni arhiv)

Tako sta se Majda in Anton zavrtela na zlati poroki pred 20 leti. (Foto: osebni arhiv)

Z leti tudi ni upadlo njuno zanimanje za to, kaj se dogaja doma in po svetu. Novice iz časopisov, tudi iz Dolenjskega lista, saj sta naša dolgoletna naročnika, na glas prebira Anton, Majda pa mu pozorno prisluhne. Danes sta predvsem doma, a ni še tako dolgo nazaj, ko sta še šla na kakšen izlet z upokojenci in v toplice, zadnjih nekaj let pa v glavnem le k zdravniku in vsako nedeljo k maši. To jima je sicer bolj kot ne vzela korona, a zamujeno nadomestita z molitvijo doma.

BILA STA SI TAKOJ VŠEČ

Tudi nekateri spomini na mladost in skromne začetke skupnega življenja so še živi. Anton po svojo mlado nevesto ni šel prav daleč. Pri Papeževih v sosednji vasi, v Jablanu, je bilo pet deklet; mladež se je takrat srečevala po maši, v nedeljo popoldne, ko ni bilo dela, pa so fantje zaokrožili še naokrog in obiskovali hiše, v katerih so bila dekleta. Bila sta si takoj všeč in kmalu je se je Majda preselila h Golobovim v Malensko vas. Takrat si mladoporočenca nista mogla privoščiti zlatega poročnega prstana; kupila sta si srebrnega in ga leta pozneje nadomestila z zlatim.

Dela na manjši kmetiji je bilo veliko; tega je bila pridna Majda vajena tudi od doma. »Imeli smo dve kravi, par volov in še kakšno tele v hlevu. Oče je hodil še na sezonsko delo v silos v Stražo pa v Koper razlagat sladkor iz ladje. Sama težaška dela. Denarja ni bilo veliko, a oče je bil zelo napreden in je sledil razvoju, imel je enega prvih motorjev v Mirni Peči in enega prvih pralnih strojev, velik dogodek za družino je bil nakup prvega traktorja leta 1972 in nekaj let pozneje prvega avtomobila, bila je škoda …,« se je spominjal sin Marjan, hči Milka pa je dodala, da so se starši s kolesom vozili na delo v vinograd na Stan nad Mirno.

POPOLDANSKA OBRT IN PODJETJE

Mlada zakonca sta bila tudi podjetna in ni bilo dolgo, ko sta delu na kmetiji dodala še popoldansko obrt. Leta 1963 sta Anton in Majdin brat Anton kupila stroj za ročno izdelavo strešnikov in hodila po vaseh, po hišah ter izdelovala strešne opeke, pozneje, ko sta imela vsak svojega, pa se je izdelava preselila na domačijo. Tudi Majda je bila nepogrešljiva pomočnica, mešala je pesek, zlagala strešnike …, otroci pa so mazali modele in sejali pesek. Pri tem seveda nista pozabila tudi na domačijo; z leti sta jo posodabljala in dograjevala. Postavila sta novo hišo, hlev, pod, dva kozolca in še kaj.

»Prvo bolj avtomatizirano linijo je oče kupil leta 1974. Deset let pozneje sem od očeta nasledil obrt, on se je nato leta 1987 upokojil, ker je bil alergičen na cement, jaz pa sem obrt razširil in nato proizvodnjo iz Malenske vasi preselil v mirnopeško industrijsko cono Dolenja vas,« je razvoj uspešnega družinskega podjetja Strešniki Golob v nekaj stavkih orisal Marjan, ki je tudi že sam vodenje prepustil sinu Damjanu, tako da je v delo vključena že tretja generacija Golobovih.

Zadovoljni so, da živijo v vasi, v kateri se ljudje med seboj poznajo in so povezani. Včasih so vsako leto imeli tudi vaško srečanje; tudi tega sta se zakonska jubilanta rada udeleževala, saj imata rada družbo. A je tudi to, kot marsikaj drugega, prekinila epidemija. »Dober sosed je največ vreden,« so si bili edini Golobovi.

Članek je bil objavljen v 14. številki Dolenjskega lista 7. aprila 2022

Mojca Žnidaršič

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava