DL: ZD Novo mesto: Prazne čakalnice ne pomenijo, da ne delamo

6.5.2022 | 14:30

Alenka Simonič, direktorica ZD Novo mesto (Foto: L. M.)

Alenka Simonič, direktorica ZD Novo mesto (Foto: L. M.)

Epidemiološka situacija zaradi covida-19 se je pri nas umirila in večina živi že skoraj kot prej, brez ukrepov in omejitev. Je prav, da smo se tako razpustili, če vemo, da je koronavirus še med nami in da se število okužb v zadnjih dnevih povečuje? To smo med drugim povprašali direktorico Zdravstvenega doma (ZD) Novo mesto mag. Alenko Simonič, dr. med., spec. spl. med., ki je povedala še, kako so organizirali delo po koroni, s kakšnimi težavami se srečujejo zdravniki in bolniki, zakaj je upadlo zanimanje za cepljenje in testiranje, ali so že obravnavali kakega ukrajinskega begunca itd.

Ali izboljšane epidemiološke razmere vplivajo na večjo dostopnost do osebnih zdravnikov v vašem zavodu? Ljudje so se dosti pritoževali, da je težko priti do svojega zdravnika …

Zdaj, ko so se razmere izboljšale, je gotovo več fizičnih obiskov v ambulantah, kar je prav. Čakalnice so sicer prazne, dva ali trije največ sedijo pred ambulanto, ampak to ne pomeni, da ne delamo – pacienti so naročeni. Ker do okužb s koronavirusom, pa tudi do drugih okužb, še vedno prihaja, se moramo tega držati in želimo, da ta sistem ostane – v prid pacientom in zaposlenim. Sicer pa smo se tudi prej vseskozi trudili, da so ljudje prišli do zdravnika, če so ga potrebovali oziroma da so dobili storitev, ki so jo potrebovali.

Zdravnike je treba rešiti administrativnih obremenitev.

Kakšen režim zdaj vlada ob vstopu v zdravstveni dom?

Med epidemijo in zaostrenimi razmerami smo seveda prilagodili svoje poti obravnave pacientov. Vstop v zdravstveni dom je še vedno napovedan in nadzorovan ravno zaradi preprečevanja in obvladovanja širjenja okužb. Zavedati se moramo, da si kot javni zdravstveni zavod kakega večjega vdora okužb v sistem ne smemo privoščiti. To ogroža in lahko ogrozi našo dejavnost. Zato imamo na vhodu še vedno neke vrste triažo – ne kontrolira se več pogoja PCT, ampak se preveri, ali je oseba naročena in s kakšnim opravkom je prišla v zdravstveni dom.

Pacienti so se v zadnjih dveh letih kar navadili na predhodno dogovarjanje z izbrano ambulanto o storitvi, ki jo potrebujejo. Sicer pa imamo v zdravstvenem domu imamo tudi varnostnika, ki smo ga vpeljali med korono in ga obdržali – izkazal se je kot pametna in potrebna rešitev.

Telefonskega naročanja in tudi reševanja nekaterih zdravstvenih težav na daljavo je bilo med korono več. Bo pri tem ostalo, zagovarjate to?

Dejstvo je, da se je v tako imenovanem koronačasu močno povečala telemedicina, bolj elektronsko obravnavanje pacientov, kar se mi ne zdi ravno najbolje. V času najhujših razmer je bila to res skorajda najboljša rešitev in mlajše generacije, ki že tako bolj uporabljajo te komunikacije in pristope, vztrajajo pri tem. Ta trend se zato nadaljuje in verjetno bodo določene stvari ostale še naprej: ne le telefonski klici, ampak tudi elektronsko naročanje, elektronska pošta.

A vsako stvar se po telefonu ali e-posvetu ne da rešiti – treba se je srečati, se pogovoriti, pogledati pacienta, narediti določeno diagnostiko. Zdravniki smo na e-napotnice in e-recepte že kar prešli, je pa res, da v zdravstvenem sistemu pogrešamo enoten informacijski sistem in digitalizacijo v kompletu: vse kartoteke, vse izvide, ne le recepte in napotnice, ter povezavo med vsemi izvajalci. To pa je naloga države in ministrstva za zdravje in k sreči gre v to smer.

Ambulanta prejme tudi po 200 do 300 e-poštnih sporočil na dan.

So pa zaradi telemedicine zdravniki zdaj verjetno veliko bolj obremenjeni z administrativnimi zadevami, odgovarjanjem na e-pošto in podobno. To ni dobro.

Dela z elektronsko pošto je res ogromno, vse skupaj je šlo preko razumnih meja. Na posamezno ambulanto pride na dan tudi med 200 in 300 e-poštnih sporočil, zlasti čez konec tedna se jih nabere še več. To je za medicinsko sestro in za zdravnika res veliko administrativno breme, saj je treba na vsako pošto odgovoriti. Vsak, ki se je oglasil, nekaj potrebuje, in če ne dobi hitro odziva, je nezadovoljen, jezen – kar je razumljivo. Poleg odgovarjanja na e-pošto so zraven še naročeni pacienti in vmes telefonski klici, skratka obremenitve ambulant so enormne in stanje je dostikrat težko obvladljivo.

Zato bo treba sistemsko, ne le v našem zdravstvenem domu, reorganizirati delo v ambulantah primarne oziroma družinske medicine in pediatrije, kar pomeni, da bi večji del administracije prevzele srednje medicinske sestre in diplomirane sestre, da zdravniku ostane le delo s pacienti, to, za kar je študiral. Potem bo tudi zadovoljstvo pacientov večje in obravnava bo lahko bolj celostna in kakovostnejša.

No, nekateri naši zdravniki so svoje sestre tega dela v ambulantah že naučili in jih v to že vpeljali. Seveda je vse lažje, če so timi stalni, k čemur težimo, saj potem sestra pozna pacienta, se lažje z njim pogovori in ga pravilno usmeri. A pri nas, nasploh v Sloveniji, je kar velika fluktuacija kadra. Iz zdravstvenega sistema ne odhajajo le zdravniki, ampak tudi zdravstvena nega. Tu so še bolniški dopusti, zlasti pri mlajšem kadru, ki ga je veliko, porodniški dopusti, skratka veliko je še za urediti.

Na katerih področjih so zaradi korone nastale največje vrzeli pri zdravstveni obravnavi pacientov? Kje pričakujete več bolezni, zatečenih stanj, tudi življenjsko nevarnih?

Dve leti smo obravnavali v glavnem korono in zato morda niso bile obravnavane kakšne druge bolezni, drži. V dveh letih smo v javnih zavodih predvsem preventivo v celoti ukinili, ker smo te sodelavce premeščali na covidna delovišča, ki še vedno obstajajo. Preventiva je zato res izostala, kar zagotovo ni prav, in počasi se to zaznava. Pomislimo, kakšen pomen ima preventiva pri zgodnjih odkrivanjih in zdravljenju določenih bolezni, ki bodo sedaj odkrite kasneje in zato tudi, žal, slabše zdravljene.

Preventiva je med korono izostala, posledice se že kažejo.

Reševali smo bolj ali manj akutne zadeve, zato so zaostanki in še daljše čakalne dobe, ko ljudje že pridejo do napotnic. Nedvomno je več patologije, onkoloških bolnikov, slabo obravnavanih starostnikov z multimorbidnostjo, kroničnih bolnikov in psihiatričnih zadev. Psihičnih je težav tudi zaradi covida vedno več, gre za neki posttravmatski sindrom, tako da je potreb veliko tako pri mladih kot pri starejših. Zato želimo čim prej vzpostaviti center za duševno zdravje odraslih in otrok ter mladine. A kadra nimamo dovolj – zdaj imamo zaposlene tri psihologinje in dva psihiatra, ukvarjamo pa se tudi s prostorsko stisko. Zato imamo v bližnji prihodnosti v načrtu naložbo, prizidek za nove prostore.

Koliko pa je sploh še testiranj in cepljenja za covid-19? Šotora pod zdravstvenim domom, kjer ste izvajali cepljenje, ni več videti.

Zanimanje za oboje je manjše in je v zadnjih mesecih še upadlo, predvsem cepljenje. Število interesentov za cepljenje se je tako zmanjšalo, da smo šotor pospravili. Veliko povedo številke – v februarju se je prišlo cepit 1238 oseb, od tega največ z drugim in tretjim odmerkom, s prvim le 36 oseb, v polovici marca pa se je cepilo le še 144 oseb, od teh trije s prvim odmerkom. Tudi število testiranj upada – v februarju smo imeli 1564 testiranj s hitrimi antigenskimi testi in 767 PCR-testov, v prvi polovici marca pa je bili 1362 hitrih in 128 PCR-testov.

Ker korone še ni konec, še vedno priporočamo cepljenje proti covidu-19. To je edina možnost, da premagamo bolezen oziroma pridobimo odpornost in ublažimo najhujše poteke in zaplete bolezni. Zanimanje pa je močno upadlo, ker so zdaj spomladi in poleti ugodni meseci za neširjenje bolezni, velika pa je že tudi prekuženost. Cepljenje je v našem zdravstvenem domu seveda še vedno mogoče, naročanje ni potrebno. Ljudje naj na spletu poiščejo le razpored cepljenja in takrat pridejo.

V zadnjih mesecih se je največ ljudi cepilo s poživitvenim odmerkom, s prvim zelo malo.

Na koronavirus torej kar pozabljamo, mnogi se obnašajo lahkomiselno, ne uporabljajo več mask in razkužil. A virusa se nismo še rešili, ostaja med nami, spet je zelo hudo na Kitajskem, slišimo. Menite, da se hude razmere lahko povrnejo?

Razmišljam in ne razumem, zakaj takšno nezaupanje Slovencev v znanost, kaj smo delali narobe. Nekakšno precepljenost smo vseeno dosegli, tudi prekuženost je precejšnja, zato bi lahko pomlad in poletje minila brez težjih oblik bolezni. Se pa bojim, da bo jeseni in pozimi okužb s koronavirusom vedno več. Možno je tudi, da se virus spremeni in mutira v kakšno hujšo, bolj kužo različico in potem lahko pričakujemo ponovno težje poteke bolezni in večjo potrebo po hospitalizacijah. Potem je verjetno, da bo spet več ukvarjanja z akutnimi zadevami kot a preostalo medicino – žal.

Menite, da je prišlo prehitro do sproščanja ukrepov?

Obstaja bojazen, da bo jeseni in pozimi okužb s koronavirusom več.

Morda je bilo res prenagljeno, ker se je naenkrat sproščalo vse. Potrebno bi bilo bolj postopno in previdno sproščanje, ob upoštevanju epidemiološke slike. Res je, da so ljudje naveličani vsega, a tako se lahko hitro vrnemo nazaj. In ne smemo pozabiti, da je, ko se je pred dvema letoma vse začelo, naše zdravstvo kljub vsem kritikam dobro teklo, zaostankov je bilo manj. Zdaj bo drugače, če pride spet do poslabšanja.

So v vaš zdravstveni dom že prišli po pomoč kaki begunce iz Ukrajine?

Ne, do zdaj še ne. Gotovo pa bomo tudi pri nas deležni vala beguncev in dodatnih obremenitev za naš zdravstveni sistem, ki pa je že preobremenjen, kadri so izčrpani in številčno osiromašeni, hitrih rešitev pa tu ni. A begunce bomo seveda obravnavali. Znašli so se res v grozljivem položaju, vsi jim moramo pomagati, kot se največ da.

Članek je bil objavljen v 13. številki Dolenjskega lista 31. marca 2022

Lidija Markelj

starejši najprej | novejši najprej

Komentarji (1)

15d nazaj+10     + (10)     – (0)     Oceni Jožko 

"Gospa razmišlja in ne razume, zakaj takšno nezaupanje v znanost". Narod, ki se odloča za cepljenje ali ne odloča, se seznanja še z drugimi viri in ne sami "uradnimi". Recimo nemški Kohov institut, ki dela za nemško vlado, je znanstveno ugotovil, da so cepljeni zmanjšali svojo imunsko odpornost za več kot 80 %. Nekaj podobnega je tudi pri precepljenih Izraelcih. Potem so tu še posledice po cepljenju, ki jih je preveč. O tem se sploh ne govori tam kjer bi se moralo. In narod, ki se informira še drugje kot samo pri domačih strokovnjakih, ki edini lahko govore v MM medijih, ugotovi, da je pikanje nasilni postopek na telo, ki ne prinaša rešitve. Veliko ustrezneje bi bilo začeti s priporočili kako ojačati imunski sistem, ne opletati v okoljih, kjer lahko dobiš okužbo, se v takih okoljih primerno zaščititi in prenehati z neprestanim medijskim bombardiranjem o tem koliko je okuženih, na intenzivni in umrlih, ker zadeve niso tako dramatične. Sploh pa še do sedaj niso nikoli dosegle pogojev, ki bi po normativih dosegle razglasitev pandemije. Vendar uvedbo pandemije ukaže SZO. To pa je že druga zgodba.

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava