DL: 100 let Amalije Umek - Malči še vsak teden za volanom

27.2.2022 | 19:00

Malči je v jeklenem konjičku nekajkrat tedensko. (foto: P. P.)

Izučila se je za trgovko, med 2. svetovno vojno izgnana v Slavonijo – Ob 20. rojstnem dnevu pripešačila domov v Presko – Najraje je zelje, repo, žgance, a belemu kruhu se ne odpove

»Čigava ste že, gospa Amalija,« pobaramo ob dogovorjenem snidenju v priljubljeni gostilni Ulčnik na Vrhku pri Tržišču jubilantko Amalijo Umek, ki je pred nekaj dnevi prav pred to gostilno na kratko zaznamovala častitljiv jubilej – 100. rojstni dan. Jubilantki so takrat ob jubileju prišli čestitat tudi sevniški župan Srečko Ocvirk ter predstavniki KS Tržišče, Rdečega križa, upokojencev in izgnancev. In slavljenka je izstrelila kot iz topa: »Sem Mlinarčkova Malči.« Takoj zatem nenavadno živahna in vitalna sogovornica pojasni, da se je primožila iz Preske pri Dobrniču na Vrhek k Umkovim, kjer so imeli mlin.

Malči se je med letoma 1936 in 1939 pri Hermini Hrovat v Dobrniču izučila za trgovko. Leta 1939 si je poiskala delo v Celju. Komaj se je dobro razplamtela vojna vihra, že so jo okupatorji 10. septembra 1941 izgnali prek zbirnega taborišča v štalah gradu Rajhenburg 1 v Slavonijo, najprej v Slavonsko Požego in nato v Slavonski Brod.

Mlinarčkova Malči (foto: P. P.)

Ko je uspelo iz Slavonije pobegniti domov nekemu slovenskemu župniku, ki jim je nato tja poslal pismo in opisal, kako je organiziral pobeg v domovino, se je Malči še z neko izgnanko iz Dobrniča dogovorila, da poskusita srečo še onidve. Somišljenica si je premislila, Malči pa je vleklo domov. Z vlakom je prispela do Zagreba in šla na Rdeči križ, če bi ji lahko kaj pomagali, a tam so ji ponudili le hrano. Zato je spet sedla na vlak in prispela skoraj do Kolpe. Tam je navezala stik z domačinoma, ki sta jo bila proti plačilu pripravljena naslednje jutro prepeljati s čolnom čez reko. Malči je imela denarja le še za vozovnico do Novega mesta. »Do Trebnjega sem se pa prešvercala,« pripoveduje smeje. Na veliko presenečenje njene družine je pripešačila domov januarja 1942, na predvečer njenega 20. rojstnega dne. Doma so bili ob vrnitvi iz izgnanstva poleg staršev še dve sestri in dva brata. »Vsi smo jokali od veselja,« se spominja Malči. Do konca vojne je ostala doma. Ženske so morale opravljati tudi vsa moška dela.

Po vojni jo je trgovec iz Celja spet povabil v službo. Žal je kmalu zbolela za tifusom. Šele po šestih tednih v bolnišnici se je spet vrnila domov. V Dobrniču se je zaposlila pri trgovki, pri kateri se je tudi izučila. To je bila trgovina z mešanim blagom. Imeli so vse, od petroleja do tekstila in živil. A ko so se začele zadruge, je Hrovatova leta 1947 preselila trgovino v Tržišče. In tam je Malči spoznala bodočega moža Vidka Umka. Poročila sta se leta 1948 in tako se je preselila na Vidkovo domačijo na Vrhku 1, kjer so imeli mlin. Od takrat so vaščani trgovko Amalijo klicali Mlinarčkova Malči.

Sicer je bilo v številni družini Špeličevih 11 otrok in Malči je bila predzadnja, deseta po vrsti. Dekleta so bila štiri. »Ostalo pa nas je pet, dve sestri in trije bratje.« Njihov ata je bil slep od 22. leta. »Delal je v Avstriji. Ko so leta 1910 kopali za vodovod, je s krampom udaril po mini in ta je eksplodirala,« pripoveduje Malči. »Mame prej, preden sta se poročila, sploh ni poznal, čeprav sta bila skoraj soseda«. Ata je prišel iz Zagorice, že z 18 leti je šel od doma. »Ves čas sta se dobro razumela. Nikoli nismo bili lačni. Ata je dobival od nesreče naprej pokojnino. Imeli smo le dve manjši njivi in z mamo sem še pred šolo hodila delat v 'tabrh', da smo odslužili konje, s katerimi smo zorali njivo,« pripoveduje.

Mili in Vinko Sitar sta slavljenko Malči razveselila z Miličinim večkrat nagrajenim šarkljem. (foto: P. P.)

Najstarejša Amalijina hči Marija živi v Ljubljani, sin Vidko je pri Brežicah, hčerki Valerija in Karmen pa sta v Nemčiji. V Nemčijo so se Umkovi preselili leta 1969. Mož Vidko je bil že tri leta prej tam na začasnem delu. 23 let je živela v Herboltzheimu. Tam je gospodinjila, otroci in mož pa so hodili v službo. Naredila je vozniški izpit za avtomobil in to dovoljenje velja tudi v Sloveniji in ji ga sploh ni treba podaljševati. Iz Nemčije sta se z možem vrnila leta 1990. Malči se sicer dlje kot do okolice Brežic, do sina Vidka, navadno niti ni vozila in še to ne po avtocesti. Po tej je najhitreje vozila 140 km na uro. Dvakrat je že plačala zaradi prehitre vožnje, v Tržišču in pri Šentrupertu.

Vidko mamo, ki rada bere in gleda televizijo, pogosto obiskuje, in če ji prinese bolj zdrav, črn kruh, ki ga sam speče, mu odvrne: »Tega pa kar nazaj nesi in daj kuram, pa raje kakšno jajčko prinesi.« Mama Malči s to hudomušno pripombo nedvoumno izrazi, da prehranjevalnih navad ne kani spremeniti. Še vedno si rada skuha zelje, žgance, repo, ješprenj … Pri kavi pa hoče vedno bel kruh, ker ga namaka v kavo. Po alkoholu ne čuti nobene potrebe; dokler je bil živ še mož, je sicer z njim včasih spila kakšen kozarček. Kuhala ni nikoli preveč rada, sploh, odkar se ji je še doma, v Preski, prevrnil lonec z žganci po štedilniku. »Ko je mama prišla zjutraj od maše, me je vprašala, kje so pa žganci. V peči,« sem odvrnila.

Kondicijo Malči vzdržuje tako, da sama kosi okrog hiše in si znosi po 15 strmih stopnicah do mansarde drva, ko zakuri gašperček. Nekako do 95. leta je drva nosila v dveh vedrih, od takrat le še v enem. Predsednik Društva upokojencev Tržišče Vinko Sitar pravi, da je nekoč ob obisku najstarejše med 360 člani Malči ponudil, da ji odnese posodo z drvmi v mansardo, a ga je zavrnila. »Ne, hvala, to počnem za moč.«

Članek je bil objavljen v 4. številki Dolenjskega lista 27.  januarja 2022

Pavel Perc