DL: Kuhinjska knjiga za Hotel Triglav - Tudi predstave, tečaji in kino

25.1.2022 | 09:50

Omizje o Hotelu Triglav (z leve): direktor Zgodovinskega arhiva Celje dr. Borut Batagelj, Aleš Brod, Srednja šola za gostinstvo in turizem Celje, Oskar Zoran Zelič in dr. Helena Rožman, Mestni muzej Krško, na predstavitvi knjige (foto: Pavel Perc)

Nekateri kuharski nasveti nekdanjega sevniškega hotela Triglav so celo starejši kot stoletje – Peko 200 receptov na ogled tudi v digitalizirani obliki – Za domačine zlasti zanimiv prispevek Oskarja Zorana Zeliča

V sklopu Čudežnega decembra so na sevniškem gradu predstavili knjigo Stoletni kuharski zapiski za sodobno rabo. Navdih za nastanek knjige je zvezek Kuhinjska knjiga za Hotel Triglav, ki ga hranijo v Zgodovinskem arhivu Celje. Sevniški neutrudni raziskovalec in popisovalec domoznanskega gradiva Oskar Zoran Zelič je prispeval odličen članek o Hotelu Triglav v Sevnici med obema svetovnima vojnama, sodelovala sta tudi direktor Zgodovinskega arhiva Celje dr. Borut Batagelj in predstavnik Srednje šole za gostinstvo in turizem (SŠGT) Celje, Aleš Brod, vodja medpodjetniškega izobraževalnega centra ter dijaškega in študentskega doma SŠGT Celje. Pogovor je vodila dr. Helena Rožman iz Mestnega muzeja Krško, enote Kulturnega doma Krško. Te tri institucije so tudi izdale lično knjigo.

Dr. Borut Batagelj je na predstavitvi, ki jo je pripravil sevniški javni zavod KŠTM, povedal, da segajo ti recepti in njihove zgodbe vsaj pet let nazaj, preden so jih leta 1925 tudi zapisali. Dejal je, da je zapiske dobil že pred tremi ali štirimi leti, z morebitno objavo pa je čakal na primeren trenutek. Ta je prišel ob razglasitvi Slovenije za evropsko gastronomsko regijo 2021, morda pa ga je k temu še bolj napeljala evforija okrog kuhanja, ki je postalo že kar modni trend, posebej v zadnjih letih.

Direktor Zgodovinskega arhiva CE Borut Batagelj (foto: P. P.)

Dijaki SŠGT Celje so ob pomoči svojih mentorjev pripravili jedi iz 18 receptov, od juh do glavnih jedi in sladic. Recepti so dovolj natančni in s približno polovico bi se lahko mirno spoprijeli tudi manj izkušeni kuharji, saj so označeni s prvo ali drugo stopnjo zahtevnosti od petih. No, kavina penasta torta vseeno terja pravega kuharskega mojstra. Zanimivi so komentarji in namigi poznavalcev k receptom, ki lahko pripomorejo h končnemu uspehu. Kuharski mojstri SŠGT Celje so, denimo, pri zahtevnejšem receptu za ajdovo torto, namesto dela ajdove moke uporabili pšenično, ker ta vsebuje gluten, ki naredi biskvit bolj elastičen. »Če želimo, da je torta sočnejša, lahko biskvit nasočimo z rumovo vodo z dodatkom vanilije ali s pomarančnim sokom,« so zapisali.

Učitelji kuharstva Cecilja Božičnik, Boštjan Bezgovšek in Luka Knez Lazar so z dijaki v šolskih kuhinjah recepte preizkušali jih posodabljali in ugotavljali, kako se je kulinarika spremenila v enem stoletju. Kot pravi Aleš Brod s SŠGT Celje, nekaterih receptov niso uspeli takoj razvozlati zaradi starinskega jezika in uporabe izrazov, ki so se z leti izgubili. Načini priprave hrane izpred stotih let jih niti niso tako zelo presenetili, saj se zvečine niso korenito spremenili. So jih pa prijetno presenetili nekateri okusi hrane po starih receptih. Ugotovili so, da so pri kuhanju uporabljali veliko zelenjave, posebej stročnic, pri mesu pa so porabili vse. V receptih je čutiti, da živimo »na prepihu«, torej kulinarične vplive sosednjih kuhinj, posebej avstrijske. Pri pripravi sladic so zelo pogosto uporabljali orehe, lešnike in mandlje.

Brod verjame, da bodo jedi, pripravljene po izvirnih ali posodobljenih receptih, navdušile tudi sodobne jedce, vsi, ki se bodo preizkusili v vsaj stoletje starih receptih – v knjigi je preko 200 kuharskih receptov, v njej pa najdemo tudi zapise o zdravilih rastlinah in domačih zdravilih – pa bodo veseli podatka, da je Zgodovinski arhiv Celje omogočil tudi dostop do njih v digitalizirani obliki (QR-koda je objavljena na zadnji strani knjige).

Za Sevničane je gotovo najbolj zanimiv prispevek Oskarja Zorana Zeliča o Hotelu Triglav v Sevnici, ki je stal do 17. maja 1945 v bližini železniške postaje, ko je bil le pet dni po osvoboditvi porušen do tal, po silovitih eksplozijah vojaških sredstev, ki so jih hranili v njem. Takrat sta šli v zrak tudi železniška postaja in bližnja restavracija Merc.

Kot piše Zelič, je hotelu leta 1919 po očaku slovenskih gora ime nadel zavedni narodnjak, mlinar in posestnik Karel Zupanc s Primoža pri Šentjurju pri Celju, ki se je v Šmarje pri Sevnici priženil leta 1907. Hotel Triglav je bil med obema svetovnim vojnama eden glavnih stebrov družabnega življenja v Sevnici, kljub leta 1930 odprtima Sokolskemu in Slomškovemu domu. Po besedah Zeliča je bil hotel zbirališče različnih domačih društev in drugih organizacij. V njem je organiziral prireditev sevniški Športni klub Sava, prirejali so različne koncerte, gledališke predstave, šiviljske in plesne tečaje ter veselice. Kot pravi Zelič, so potujoči filmarji vse do leta 1930, ko je Sevnica v Sokolskem domu odprla svoj prvi zvočni kino, v dvorani hotela predvajali neme in črno-bele filme. Hotel Triglav je, podobno kot njegovi nemški in nemškutarski predniki, tudi z drugimi imeni, kar pogosto menjaval lastnike, vse do bridkega konca.

Članek je bil objavljen v 50. številki Dolenjskega lista 16. decembra 2021

P. P.