DL: Hiša Mandrova - Delovno in preprosto, a srečno življenje

23.1.2022 | 19:00

Eva in Aljaž (foto: osebni arhiv)

Danes je dokaj uveljavljeno prepričanje, predvsem starejših, da mladi niso pripravljeni zaživeti samostojno, stopiti iz cone udobja in narediti kaj za skupno dobro tako ljudi kot tudi planeta. Vizualna umetnika Eva Pavlič Seifert in Aljaž Celarc pa dokazujeta, da ni tako.

Po končanem podiplomskem študiju in nekajletnem delu v tujini sta se vrnila nazaj v Slovenijo, a ne v mesto. Odločila sta se za življenju na podeželju, kjer sta si s svojimi rokami zgradila dom in si začela sama pridelovati hrano.

»Želela sva živeti bližje naravi, imeti posestvo, kjer bi lahko pridelovala svojo hrano,« pravita o želji, ki ju je po petih letih življenja na Nizozemskem pred tremi leti pripeljala nazaj v domovino. »Živeti sva hotela nekje okoli Osilnice ali Kočevja, ker nama je ta konec simpatičen, je pa še vedno na neki način Dolenjska,« pravi Aljaž, ki je sicer v nasprotju z Evo, ki je Ljubljančanka, doma iz Stične. Zato sta iskala nepremičnine, ki so bile na voljo za nakup na kočevsko-ribniškem območju. Tako sta tudi naletela na leta 1953 zgrajeno leseno hišo v Novem Kotu v občini Loški Potok. »Všeč nama je bila energija. Videla sva polno priložnosti, kaj vse bi lahko naredila,« pravi Aljaž o nakupu 1,2 hektarja velikega posestva z majhno hišo, z domačim imenom pri Mandrovih.

Hiša Mandrova (foto: osebni arhiv)

SAMA OBNOVILA HIŠO

»Hiša je bila kajžarska in je imela na podstrešju senik, v kleti pa hlev in zasipnice,« pravi Aljaž o stari hiši, za katero sta se odločila, da jo bosta obnovila na sicer sodoben način, a da bo v osnovi izpolnjevala več funkcij hkrati, tako kot jih je včasih. Hiša, pri obnovi katere sta uporabila les, ki sta ga posekala na zaraščajočih se površinah na svojem posestvu, ima tako danes poleg bivalnih prostorov spredaj rastlinjake, spodaj delavnico in umetniški studio, v zastekljenih gankih pa so tudi kokoši.

»Imela sva 80 pitanih piščancev, sedaj imava še dva pujsa, okoli 30 kokoši, dve mački in dva psa,« pravi Eva, Aljaž pa dodaja, da kokoši, ki mešajo nastilj in skrbijo za kompostiranje, pri njiju živijo zelo delovno, srečno življenje. Takšno pa je sicer tudi življenje Eve in Aljaža, ki si sama pridelata tudi hrano.

Začela sta z vrtom, kjer še danes stremita k temu, da čim bolj zmanjšata mehansko obdelavo prsti. »Vpeljujeva nove metode pridelave, ki izboljšujejo biodiverziteto in prst in nimajo dosti skupnega s starinskim načinom kmetovanja,« pravi Aljaž. Ta znanja pa tako kot tudi znanja, ki sta si jih pridobila pri obnovili hiše, pri kateri sta uporabila samo naravne materiale, podajata naprej tako z vlogo in pisanjem na družbenih omrežjih kot tudi na delavnicah.

ZNANJE PRENAŠATA NAPREJ

Z delavnicami regenerativne pridelave in delavnicami gradnje z lesom, na katerih podajata pridobljeno znanje od izvora materiala, preko ročnega tesanja tramov do končnega izdelka, sta začela lani, in sicer zato, kot pravi Aljaž, ker veliko ljudi pogreša stik z materialom ali pa si želi kaj narediti, pa morda nimajo kje pridobiti denarja ali nimajo inspiracije. »Odziv je bil zelo dober in veliko ljudi, ki je obiskalo delavnico, je bilo zelo zadovoljnih,« pravi. Tudi sam je zadovoljen, ker skupnost ljudi, ki bi želeli živeti po svoje, bolj samostojno zelo raste.

Delavnice potekajo zunaj, zato koronačas tako kot že lani tudi letos ni vplival na to, da jih ne bi organizirala. »Vendar pa sva jih morala prej zaključiti, ker tukaj zelo hitro pride zima,« pravi Eva o življenju na 800 metrov visoki kraški planoti nad Babnim Poljem.

NIKOLI DOLGČAS

Čeprav živita v odročnem kraju, 32-letni par še vedno živi ustvarjalno. »Kreativnost je del naju. Brez tega tudi tega projekta ne bi speljala na takšen način,« pravi Eva o Hiši Mandrova, ki ni le hiša, ampak tudi vse, kar se dogaja v njej in okoli nje. Oba z Aljažem sta sicer samozaposlena v kulturi, ukvarjata pa se z videoprodukcijo, delata umetniške filme in instalacije. Zato vedno najdeta kakšno delo, jima nikoli ni dolgčas in ničesar ne pogrešata. Če že kaj, pravi Eva, ki je bila tudi med letošnjimi kandidati za naziv inovativnega mladega kmeta, pogrešata morda le objekt, v katerem bi lahko imela delavnice tudi pozimi, kar pa bo verjetno njun naslednji projekt. Sicer pa si želita, dodaja Aljaž o tistem, kar tudi na neki način pogrešata, da bi enkrat le stopili na pot bolj svobodne, tolerantne in odprte družbe v vseh pogledih, ne samo glede korone.

Članek je bil objavljen v 50. številki Dolenjskega lista 16. decembra 2021

Mojca Leskovšek Svete