DL: Petra Bezjak Cirman - Politiki s sindromom zadnjega sedeža

18.1.2022 | 13:30

Petra Bezjak Cirman (foto: Adrijan Pregelj/RTV Slo)

Petra Bezjak Cirman (foto: Adrijan Pregelj/RTV Slo)

Da bo nekoč novinarka, ni nikoli resno razmišljala. Kot otroka jo je vselej vleklo v družbo odraslih, kjer je srkala pogovore in vedoželjno iskala odgovore na nešteta otroška vprašanja. Odraščala je kot edinka na vasi, v Armeškem blizu Brestanice, poletja pogosto preživljala pri babici in dedku v Apačah in se veselila tistih nekaj dni počitnic v krškem počitniškem naselju v Nerezinah na Lošinju. Danes tam preživlja del družinskega dopusta, saj so ji Nerezine zlezle pod kožo, prenovljene hišice pa so dobro vzdrževane. Kot dopisnica časopisne hiše Delo je bila del svoje novinarske kariere povezana tudi z Novim mestom in Dolenjsko, danes pa je zaposlena na RTV Slovenija. To je Posavka Petra Bezjak Cirman.

Kako se spominjate svojih študentskih let?

Osnovno šolo sem končala v Brestanici in šolanje nadaljevala na gimnaziji v Brežicah. Leta 2000 sem na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani začela študij novinarstva in tam spoznala ljudi, s katerimi prijateljujem še danes. Družili sva se z Jasno Kuljaj, ki ima dolenjske korenine, z Matijo Stepišnikom, odgovornim urednikom Večera, moj prijatelj iz študentskih časov je tudi urednik notranje politike in gospodarstva na Radiu Slovenija Aleš Kocjan. Bili smo močna generacija. Med drugim smo ustanovili študentski časopis Klin, kar je bila kratica za »Kopico lepih inteligentnih novinarjev« (smeh) in je še danes živ. Iz tistih časov ohranjam tudi stike s svojim profesorjem na FDV dr. Markom Milosavljevičem, ki nas je odlično pripravil na neizprosnost našega poklica.

Kdaj ste se prvič srečali z »resnejšim« novinarstvom?

Kot študentka sem bila poleti leta 2003 na praksi v desku informativnega programa TVS. Tja me je napotil Tomaž Perovič, pozneje tudi mentor mojega diplomskega dela, ki nas je skupaj s Špelo Šipek poučeval predmet televizija. Z Jasno Kuljaj sva prišli na prakso in še zdaj se vedno nasmejiva, kako naju je tedanji urednik Dnevnika Stane Šterbucl poklical k sebi, češ da ima za naju pomembno delo. Navdušeni sva bili že zato, da naju je urednik Dnevnika sploh opazil. A to navdušenje je kmalu splahnelo, saj nama je bilo hitro jasno, kako pomembna je bila ta naloga. Ob pol štirih, ko so na vrsti Dogodki in odmevi, je Stane hotel poslušati radijska poročila, ker pa je na radijskem sprejemniku hreščalo, naju je prosil, da drživa anteno, da bo lahko slišal radijske kolege. Uf, odgovorna naloga, ni kaj! Jasna je kasneje svojo kariero nadaljevala na Valu 202, jaz pa sem kot mlajša dežurna ostala v desku dve leti. Potem sem dobila ponudbo iz časopisne hiše Delo in sem delala kot dopisnica z Dolenjske, po treh letih pa sem dobila vabilo s televizije. V notranjepolitično redakcijo informativnega programa me je leta 2008 povabil tedanji odgovorni urednik Rajko Gerič in v tej hiši sem še danes.

Kako pa se spominjate dolenjskega obdobja?

Nad mojim prihodom niso bili vsi navdušeni, saj sem o dogajanju na Dolenjskem lahko poročala neobremenjeno, ker nikoli nisem bila vpeta v ta prostor. Zame nihče ni bil nedotakljiv. Še zdaj se spomnim, kako se je neko podjetje zaradi mojega poročanja trudilo, da me ni vabilo na novinarske konference, pač pa je na te dogodke vabilo novinarje iz ljubljanske redakcije Dela. Ko v lokalnem okolju delaš za nacionalni medij, lahko poročaš tudi o tistem, česar lokalni mediji zelo pogosto ne morejo ali pa ne smejo, saj se bojijo izgube oglaševalskega denarja. Prav zato je pomembno, da o takšnih lokalnih temah poročajo javni mediji, ki imajo neodvisen vir financiranja in omejitev pri odkrivanju nepravilnosti praktično nimajo.

Ves čas ste nekako spoznavali politiko in politike, zlasti ko ste prišli na RTV Slovenija. Nekateri, do nedavnega lokalni politiki, so svoje mesto našli v Ljubljani, v tako imenovani politični smetani. Ste imeli kdaj občutek, da jih je to spremenilo?

Nekatere je res pošteno spremenilo. Veliko politikov – nekateri med njimi so bili celo moji profesorji ali asistenti na FDV – je ob vstopu v politiko zadel sindrom zadnjega sedeža. Gre za čisto mojo besedno skovanko. S tem mislim na politike, ki imajo šoferje, da jim odpirajo vrata do zadnjega sedeža prestižnih avtomobilov. Takšne ljudi oblast res spremeni, izgubijo stik z realnostjo in pozabijo, da se bodo nekoč vrnili v svoj avto. Danes bi tem ljudem priporočala predvsem, da sestopijo na zemljo, saj bodo tako največ naredili za našo državo in družbo. K sreči je obdobje zdajšnje Janševe vlade prebudilo številne mlade, ki se uveljavljajo skozi civilno družbo in nevladne organizacije, kar me navdaja z upanjem, da se Sloveniji le obeta svetlejša prihodnost.

V tistem času ste spoznali tudi svojega moža, novinarskega kolega. Sčasoma sta se zaljubila in si v Celju ustvarila dom in družino. Kako je na vas in na vaše delo vplivala selitev v Celje?

Navajena sem, da se veliko selim. Sprijaznila sem se tudi z vožnjo do Ljubljane. Kot kaže, pa mi bo Celje usojeno še nekaj let, saj najin sin niti slišati ne želi, da bi se selil. Zanj je Celje zakon.

Od leta 2017 ste na RTV Slovenija neke vrste delavska direktorica. Kakšna je vaša vloga?

Na RTV Slovenija, žal, nimamo delavskega direktorja, ampak le predsednika oziroma predsednico Sveta delavcev RTV Slovenija, kar sem bila zadnja štiri leta. Za zaposlene smo urejali številne delovnopravne zadeve, spodbujali dejavnosti na področju varnosti in zdravja pri delu, skrbeli za počitniško dejavnost, službena stanovanja in tako naprej. V javnosti sem tudi predstavljala, kaj počnemo na RTV, zakaj je naš javni medij nujen, bili smo dejavni pri uveljavljanju nove medijske zakonodaje. Letos smo imeli volitve v peti mandat Sveta delavcev RTV Slovenija, a jih je sodišče druge stopnje pravkar razveljavilo. Na volitvah je bilo 54 kandidatov, prejela sem največ glasov, a se je eden od neizvoljenih pritožil in uspel. Naš svet delavcev je postal prepoznaven pri vseh organih v zavodu, naše delo gre zato marsikomu v nos. Seveda nam je pri tem povsem jasno, kdo skuša svet delavcev uničiti s pravnimi manevri.

Pa pogrešate kaj novinarstvo?

V dvajsetih letih se je novinarstvo povsem spremenilo. Poklic ni več spoštovan, novinarji pa namesto politikov polagamo račune o svojih dejanjih in premoženju. Te dni sem ujela fotografije luksuznega doma našega politika, ki je samo za parcelo ob morju odštel pol milijona evrov. Denar, ki ga novinarji ne bomo nikoli videli. Ampak, s prihodom strankarskih »medijev« oziroma političnih trobil moramo novinarji pojasnjevati, da ne vozimo luksuznih avtomobilov in da ne prebivamo v luksuznih vilah, medtem ko politikov nihče ne sme vprašati, od kod jim denar za njihovo razkošno življenje.

Kot pravite, novinarstvo je zadnje čase izgubilo svoj lesk prav zaradi takšnih ljudi, ki ne poznajo njegove vloge. Včasih imam občutek, kot da so nekateri novinarji postali nekakšen PR politike. Se motim?

To ni namen poštenega novinarstva, ki mora biti četrta veja oblasti z vlogo nadzornika prvih treh vej oblasti. Upam le, da v medijih ne bo zmagala samocenzura in da se novinarji ne bodo ustrašili čivkov ali pisarij v strankarskih »medijih«.

Najprej je bila na udaru politike STA, zdaj je tu RTV Slovenija. To postaja nevarno, kajne?

Zelo! A moji sodelavci so se postavili za novinarstvo, za javni RTV – ne za desni ne za levi, ampak za javni RTV. 134 kolegov od 143 v informativnem programu TVS se je podpisalo proti eksperimentu, ki ga predvideva zdajšnje vodstvo TVS. Prihodnje leto namreč veliko pomembnih informativnih oddaj izginja, marsikatero bodo prestavili na drugi program TV Slovenija, kjer bodo imele nestalen termin, saj je TV SLO 2 prvotno namenjen športnim prenosom. Gre za nedomišljen eksperiment, ki si ga ne zaslužijo niti gledalci niti ustvarjalci.

Kako deluje politika v vaši hiši? Je čutiti podrejenost urednikov političnim usmeritvam? Kako uspešno se urednik zlasti informativnih oddaj sploh lahko upira političnemu diktatu?

Od 29 programskih svetnikov jih 26 imenuje politika oziroma poslanci v državnem zboru in predsednik države, tri pa izvolijo zaposleni. Tak način je v veljavi od leta 2005 s tako imenovanim Grimsovim zakonom o RTV. Ti programski svetniki izvolijo generalnega direktorja, prav tako morajo s 15 glasovi potrditi programskega direktorja radia in direktorja televizije. Odgovorne urednike nato na predlog direktorjev imenuje generalni direktor RTV Slovenija. Če so zvezde naklonjene, je generalni direktor manj politično vpet in se potem manjša politična usmeritev čuti tudi pri kadrovanju navzdol. Vsekakor pa lahko gledalci vedno politični diktat kaznujejo z bojkotom naših oddaj, česar si ustvarjalci ne želimo in skušamo delati neodvisno. Si je pa vsaka politika želela, da bi si prisvojila naš medij, kar pomeni, da smo še vedno eden najpomembnejših igralcev na medijski sceni.

Vaš mož Primož Cirman je danes eden redkih raziskovalnih novinarjev pri nas. Med drugim je avtor knjige NepoTEŠeni; Naložba stoletja ali rop stoletja?, odprl in raziskal je številne črne luknje političnega kupčkanja, denarnih malverzacij, lastninjenj, korupcijskih afer in drugih svinjarij. To so teme, ki so, milo rečeno, vznemirile nacionalni politični prostor. Ste kot družina zato kdaj doživljali grožnje?

Groženj je vedno več, težava pa je, da nam nihče ne nudi pomoči. Nekaj teh groženj prijavimo ustreznim organom, a se ne zgodi nič. Proti Primoževemu mediju je davčni in premierjev svetovalec Rok Snežič vložil že 39 tožb. Namen je s sodnimi stroški finančno izčrpati, ukiniti necenzurirano.si. S podobnimi težavami se spoprijemajo tudi na Hrvaškem, kjer so te tako imenovane tožbe SLAPP stalna praksa. Ker sva oba s Primožem tudi stalni tarči v strankarskih »medijih«, je v skrbeh širša družina. Vsi so namreč videli, da tudi v Evropi ubijajo novinarje. Toda ravno v teh dneh sem poslušala v živo v Ljubljani Matthewa Caruano Galizio, sina ubite malteške novinarke Daphne Caurana Galizia, ki me je povsem navdihnil. Z razkrivanjem nepravilnosti, korupcije in denarnih malverzacij smo na pravi poti, da ohranimo demokracijo in ustvarimo boljšo družbo.

Kot novinarka ste bili ves čas naklonjeni malemu človeku, pri svojem delu v državnem zboru pa ste srečevali tudi poslance iz naše regije, s katerimi ste se osebno poznali in jih je večina prihajala iz vrst desnice. Prav ta opcija vas danes napada. Kako to komentirate?

Kot novinarka bom vedno naklonjena malemu človeku. Kako naj se preprost človek znajde v sistemu, ki ga obvladujejo posamezniki z nečistimi nameni? Zato smo tukaj novinarji, civilna gibanja, sindikati. Verjamem, da so v vseh političnih strankah pošteni politiki. To, da me danes določena politična opcija napada, pa več pove o njej kot o meni. Bolj bi me skrbelo, če bi me politika, ki si na čuden način predstavlja demokracijo, hvalila. Ugotavljam, da so zadnja leta na površje priplavali predvsem tisti, ki novinarstvo vidijo kot biznis in si želijo razkošnega življenja. Saj od poštenega novinarstva v Sloveniji nihče ne more obogateti. Proti napadom se borim s popravki in zapisi na družbenem omrežju, kjer demantiram lažnive zapise tako, da so sodelavci in novinarski kolegi vedno seznanjeni, da gre za laži. Opažam, da ima moj profil vse večji domet.

Lahko profesionalne novinarje skrbi za lastno preživetje?

Zagotovo so zadnja leta za novinarstvo prelomna. Politiki izrabljajo družbena omrežja za neupravičene napade na naše novinarje, pošiljajo grozilna pisma in bel prah. Verjamem, da bodo novinarske kolegice, ki so pogosteje tarče, pa tudi kolegi, ohranili pokončno držo in ostali zvesti poklicu, ki je za družbo izjemnega pomena.

Novinarstvo je pes čuvaj demokracije. Pa se lahko zgodi, da ga politika nadvlada? Kje vidite novinarstvo v prihodnje?

Nobena oblast v Sloveniji ni bila naklonjena medijem, javna servisa STA in RTV več let opozarjata, da imata premalo denarja za svoje delovanje, pa nihče do zdaj ni imel posluha. Verjamem pa, da se bodo ljudje spet začeli vračati k tradicionalnim medijem, saj že zdaj vidimo, da poplava lažnih novic na družbenih omrežjih izjemno prizadene posameznike. V primeru covida-19 so nekateri zanikovalci virusa zaradi takih lažnivih novic celo izgubili svoje življenje. Predvidevam pa, da se bo sčasoma za lažne novice vzpostavila tudi nujna zakonska regulativa.

Bi želeli kaj sporočiti javnosti? Navsezadnje – vašemu občinstvu, ki mu politika krade oddaje?

Sporočam, da ustrahovanje ne bo ustavilo novinarskih zgodb, da nas pritiski ne bodo zlomili in da bomo še naprej dostojanstveno opravljali svoj poklic. S tem prispevamo k večji demokraciji in krepimo prepričanje, da je edini pravi način pošteno delovanje.

Članek je bil objavljen v 49. številki Dolenjskega lista 9. decembra 2021

Renata Mikec

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava