DL: Skvačkala novomeški grb - Za Rudolfa kar 150 ur

7.1.2022 | 12:45

Metoda Turk je ponosna na kvačkani grb novomeške občine z osrednjim likom Rudolfa IV. Habsburškega.

Garniturica za dojenčka

Metoda rada nosi svojo kvačkano jopico.

Mož Boris je Metodi v veliko podporo, tudi pri ročnih delih. Spredaj: Metodini izdelki, od kap, torbic ...

Pri delu – Rudolf dobiva svojo podobo!

Rokavček pomagavček z mnogimi dodatki, ki je zanimiv za manjše in otroke s posebnimi potrebami.

Metoda ob predlani nagrajeni sliki.

Kvačkana torba

Kdo se razume na tele zapiske? Metoda!

Metoda Turk v projektu Slovenija kvačka izdelala novomeški grb – Kvačkala in podirala, tudi brez otiščancev ni šlo – Mož Boris v podporo – Rada tudi plete in slika

Metodi Turk, upokojeni učiteljici razrednega pouka iz Šmarjeških Toplic, ni dolgčas. Veliko se izobražuje in ukvarja z mnogimi hobiji, od slikanja do ročnih del.

V zadnjem času je najbolj okupirana s kvačkanjem. Je ena od 212 ambasadork kvačkanja, kar pomeni, da sodeluje v projektu Slovenija kvačka, v katerem bodo v letu, ko Slovenija praznuje 30-letnico samostojnosti, prav vse občine v državi dobile svoj kvačkan grb.

Metoda Turk je pred dnevi končala izdelavo grba Mestne občine Novo mesto, katerega osrednji lik je Rudolf IV. Habsburški, in na izdelek je upravičeno zelo ponosna.

»Vedela sem, da bo projekt zahteven, a tudi, da mu bom kos,« pove Metoda in z veseljem pokaže 140 centimetrov visok in 170 centimetrov dolg kvačkan novomeški grb, ki je zahteval vsaj 150 ur dela.

GRB BIL IZZIV

»Pa zraven nisem štela podiranja, ki ga je bilo kar veliko, veliko preveč. Tehnika C2C (iz kota v kot) je zahtevna, čeprav sem to že delala in imam 55-letne izkušnje kvačkanja. A šlo je za zahteven grb, v eni vrsti je bilo veliko menjavanja barv. Tako sem si pomagala kar s ščipalkami za perilo, ki mi jih je mož Boris pridno nosil iz trgovine, da sva našla najbolj ustrezne,« se nasmeje Metoda in pove, da ko se je odločila za sodelovanje preko FB skupine, je bilo prostih le še nekaj občin.

Raje bi se sicer lotila grba svoje šmarješke občine, a je bil ta že zaseden – izdeluje ga Antonija Kresnik iz Orešja – zato se je nato odločila za novomeškega. »Saj sem vendar ponosna Dolenjka in Novo mesto je naše središče.«

Grb ji je bil velik izziv. Delala je vsak dan od 25. oktobra naprej, ko je bil uradni začetek projekta, le en konec tedna je izpustila. Najbolj ji je ustrezala kuhinjska miza, da je imela vse lepo razporejeno.

SPODBUJAL JO JE MOŽ

»Na dan sem naredila šest vrst, ena vrsta je na primer zahtevala po dve uri dela. Kvačkanja sem se lotila zgodaj zjutraj, pa po kosilu in nato še zvečer. Premori so bili potrebni, saj je bilo fizično in psihično naporno. Trpijo oči, križ, tudi otiščance od kvačke sem dobila. Pomagala pa sem si z zapiski,« pripoveduje Metoda in doda, da je bila včasih v začaranem krogu.

A k sreči ima razumevajočega moža, ki jo je vseskozi spodbujal.

Tudi nasprotno stran grba je morala na koncu lepo všiti, da sta obe strani videti enako. Za grb je porabila 1,30 kilograma volne.

»Upam, da bodo v mestni občini veseli mojega kvačkanega grba in da bo našel svoje mesto na steni občinske stavbe,« pove Metoda, ki zdaj izdeluje še druge izdelke v vzorcu C2C – od jopic, kap, torbic, rokavčkov pomagavčkov itd.

Verjame, da se bo skupaj z drugimi ambasadorkami kvačkanja vpisala v Guinnessovo knjigo rekordov.

OPAZOVALA SESTRO

Metoda Turk se je kvačkanja naučila že kot osnovnošolka. Opazovala je starejšo sestro, kako vrti kvačko, in njene lepe izdelke.

»Naskrivaj sem enkrat vzela njen kvačkan brezrokavnik, ga podrla in si naredila jopico. Za en rokav mi je zmanjkalo volne in sem se morala izdati. A sestra ni bila huda, ampak ponosna name. Dobila sem volno še za drugi rokav in z veseljem sem jo nosila, si jo kasneje še večkrat podrla in si naredila kaj novega,« pripoveduje Metoda, ki zna seveda tudi plesti.

Ogromno uporabnih izdelkov je spletla za svoja otroka, ko sta bila majhna.

V ROKE TUDI ČOPIČ

Metoda pa je tudi likovno navdahnjena. Ob odhodu v pokoj je v dar od sodelavk dobila slikarsko stojalo, platna in barve, in tako se je začelo. Izobraževala se je v Likovnem društvu Mavrica, zdaj pa sodeluje v trebanjskem društvu. Ob pomoči moža Borisa, ki je njen prvi kritik, si je v pritličju uredila atelje, kjer lahko nemoteno ustvarja.

Njen slog je bolj modernističen, uporablja živahne barve. Najljubša tehnika ji je akril, v zadnjem obdobju pa tudi risba – riše s svinčnikom in tušem. Motivno rada izbira krajino, tihožitja.

Metoda je ponosna, da je predlani na natečaju Velika črta v organizaciji republiškega JSKD dobila zlato nagrado za svojo sliko, ki zdaj krasi njihovo dnevno sobo.

Sicer pa je vesela tudi, da je njena slika rojstne hiše iz Mirne Peči del razstave v Muzeju Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka.

Članek je bil objavljen v 46. številki Dolenjskega lista 18. novembra 2021

Lidija Markelj