DL: Villa Artemida - Povezujejo ljudi, konje in naravo

18.12.2021 | 15:45

Urša Rangus in Tone Grivec, ki vodita Zavod Villa Artemida. (foto: M. Ž.)

V idilični globodolski dolini v Srednjem Globodolu sedmo leto deluje zasebni zavod Villa Artemida. »Ustanovili smo ga v želji, da povežemo ljudi, živali in naravo, kar predstavlja že samo ime našega zavoda, boginja Artemida je namreč zaščitnica otrok, živali in narave,« je pojasnila Urša Rangus, idejna vodja zavoda, ki ga vodi skupaj s partnerjem Tonetom Grivcem.

Povsem so posvečeni konjeništvu, Urša je inštruktorica jahanja in aktivna tekmovalka pri Konjeniški zvezi Slovenije, letos je s svojim Blackwaterjem ubranila naslov državne prvakinje v dresurnem jahanju v kategoriji amaterjev, je tudi diplomirana terapevtka s pomočjo konj in behavioristka za pse, sicer pa po poklicu diplomirana vzgojiteljica predšolskih otrok. »Konji so moji velika ljubezen že od malih nog, z njimi sem delala v tujini, v Italiji, Angliji in Švici, pa tudi zdaj se vseskozi izobražujem in nadgrajujem svoje znanje na področju konjeništva,« je pojasnila Urša, ki jo je ljubezen in travnik, kot smeje doda, »na katerem bom lahko imela konje«, pripeljala iz Ljubljane na Dolenjsko.

Selma iz Novega mesta in Emma iz Brusnic sta tečajnici Ville Atremide že vse od začetka. Selma je že opravila izpit jahač 1 in 2, Emma pa jahač 1. (foto: M. Ž.)

S Tonetom imata dva otroka, enajstletna Gaja gre po maminih stopinjah pri dresurnem jahanju, sedemletnemu Oliverju pa je bolj pri srcu »country« jahanje. »Gaja je letos avgusta opravila dresurno tekmovalno licenco in to s Calidunom, konjem, ki je karakterno zelo zahteven, česar nas je bilo kar malo strah. A Gaja je vztrajala pri njem, se z njim ukvarjala in ga rehabilitirala po vrnitvi v naš hlev. Kaže, da je konj svoj mir našel prav s tedaj desetletno deklico in kot tak zdaj tudi tolerira vsej njene začetniške pubertetniške muhe,« je zadovoljno pripovedovala Urša.

TERAPIJA S KONJI

Urša in Tone, ki ga otroci kličejo kar Tonček Balonček, saj jim s svojim nasmeškom in šalami popestri druženje s konji, imata dopoldne redni službi, ves preostali čas pa povečata zavodu. »Skupaj sva začelo to pot in postavila vse kar imava. Danes imamo od osem do deset konj. Tone pred tem ni imel nobenih izkušenj s konji, a skozi leta je tudi on zrasel na tem področju, tako da prevzema velik del jahanja za najmlajše s poniji, sprehode v naravi, v gozd, vodenja praznovanj rojstnih dni … Jaz pa se bolj posvečam treningom, pripravi jahačev na začetku njihove športne poti, udeležujem se turnirjev in tekem,« je naštevala in pristavila, da v oskrbo vzamejo tudi konje, kjer ima vsak svoj boks s svojim izpustom.

Ena njihovih pomembnejših dejavnosti so terapije s konji. S psičko Pupo so sicer obiskovali različne ustanove, denimo novomeški VDC, a je zdaj stara že 15 let in to zanjo predstavlja prevelik napor, še vedno pa opravljajo svetovanje s psi in terapije s Pupo pri njih doma. »Tega je bilo bistveno manj kot terapij s konji. Zanimanje za to je res veliko, a žal ni možno na napotnico. Edina ustanova, ki to ima, je na Rakitni, ki je javni državni zavod, vsi drugi, ki to storitev opravljamo, pa ne moremo imeti koncesije in je zato plačljiva. Za naš zavod lahko rečem, da delamo močno pod ceno, osnovna terapija stane 30 evrov, medtem ko denimo v Avstriji stane od 80 do 100 evrov,« je na potrebo po drugačni ureditvi opozorila Urša in pridala, da vsak, ki ima konje, še ne more izvajati terapije, a se žal dogaja tudi to.

Enajstletna Gaja in njen Calidun, s katerim je opravila dresurno tekmovalno licenco. (foto: osebni arhiv)

»Terapije s konji izvajamo na tleh in na konju, rezultati pa so zelo spodbudni, celo odlični. A naj poudarim, da pri nas starše ne slepimo z obljubami o nekih čudežnih ozdravitvah, predstavimo jim realne možnosti in pričakovanja ter skupaj zastavimo realne cilje,« pojasnjuje Urša. Med uporabniki terapij so osebe z avtizmom, motnjami v duševnem razvoju, z Downovim sindromom, motnjami v vedenju in čustvovanju, gibalno ovirani … »Veliko je tudi predšolskih otrok, kjer opažajo motnje koncentracije in pozornosti, zaostanek na kognitivnem področju, a ker so tako mladi, še nimajo povsem točno izdelane diagnoze.«

POLETNI TABOR

Zelo dobro obiskani so poletni tabori Ville Artemide, sploh v zadnjih dveh letih, v času kovida. Pripravijo jih v treh terminih, več ne gre, saj temu Urša in Tone namenita svoj poletni dopust, za nekaj dni na morje lahko skočijo le, če dobijo nekoga, ki bo skrbel za njihove živali. »S tabori smo začeli med prvomajskimi počitnicami leta 2015, a smo nato majske in jesenske tabore zaradi nezanesljivega vremena ukinili, otroci namreč spijo na seniku in so ves dan zunaj, nimamo pokritega jahališča, vse dogajanje pa je povezano z naravo in konji,« pravi Urša.

Njihova velika želja je zato pokrito jahališče, kar je tudi edina možnost, da bi njihovim tečajnikom vseskozi nudili nemoteno treniranje jahanja, uporabnikom terapij s konji pa celoletno storitev. »Tudi za moje športne konje bi bila to idealna rešitev, saj pozimi delajo v zmanjšanem obsegu, kar je slabo zanje tako fizično kot psihično. A mislim, da bomo zaenkrat do pokrite jahalnice težko prišli. Vas je namreč spomeniško zaščitena, tako da bi težko dobili dovoljenje, na drugi strani pa so tu še finance,« obžaluje Urša Rangus, ki vidi eno od možnosti za dosego tega cilja v povezovanju z društvom Sonček, tako kot so se v posavskem Sončku povezali s kmetijo Zevnik v Brežicah.

Članek je bil objavljen v 44. številki Dolenjskega lista 4. novembra 2021

M. Žnidaršič