Ljudje ob Kolpi: Anton Žlogar

1.12.2021 | 10:20

Anton Žlogar, duhovnik, prevajalec, pisatelj
Rojen 30. novembra 1850 v Bušinji vasi (pri Metliki), umrl 5. oktobra 1931 v Novem mestu

Starša Martin in Katarina (rojena Šuklje) sta sina po osnovnošolski izobrazbi vpisala na gimnazijo v Ljubljani, ki jo je obiskoval v letih 1865 – 1871, potem pa se je vpisal na teologijo, prav tako v Ljubljani. V duhovnika je bil posvečen 1874 leta. Odpravi se v Gradec na študij filozofije, a ga mora zaradi bolezni po prvem semestru opustiti. 1877. leta je bil nastavljen za kaplana v Mokronog, kjer ostane dve leti, nato službuje pri sv. Jakobu v Ljubljani. V letih 1890-1894 opravlja službo kurata v ljubljanskih zaporih (na Ljubljanskem gradu), hkrati pa je poučeval verouk na Srednji tehniški šoli. 1894 leta je imenovan za župnika v Kranjski Gori, 1902 leta pa za župnika in dekana v Šmartnem pri Litiji. Leta 1906 je kanonik v Novem mestu.

Ob delu v župniji je bil vedno vsestransko angažiran in vpet v družbenopolitično dogajanje v okolju, kjer je delal. Pisal je župnijsko kroniko Kranjske Gore in Šmartnega, leta 1886 postane tajnik Ciril-Metodovega društva, v letih 1887-1902 je tudi urednik društvenega Vestnika in 20 let je tudi upravnik šol Ciril-Metodove družbe. V letu 1894 je uvedel šolske sestre pri sv. Jakobu v Trstu in leto pozneje v Velikovcu na Koroškem. Bil je soustanovitelj in voditelj Hranilnice v Kranjski Gori, v Podkorenu pa je vodil Kmetijsko družbo. V Kandiji (danes del Novega mesta) je bil v letih 1912 – 1920 načelnik Posojilnice, do pričetka 1. svetovne vojne pa je bil tudi blagajnik Kmečke zveze za okraj Novo mesto. Urednik Dolenjskih novic je bil v letih 1909 – 1912. Takrat in tudi pozneje pa je pisal tudi komentarje in politične članke (npr. Dolenjci, kaj nas uče ogrski Slovani?, Ruski kmetje in boljševiki)

V Kranjski Gori in Šmartnem je ustanovil amaterska gledališča, že kot kaplan je pisal pesmi, pozneje pa veliko prevajal, pisal prozo, objavljal nekrologe in biografije ter več kot 100 pridig. Zbira različno narodno blago in sodeluje s Štrekljem. V poznejših  letih je preučeval zgodovino, predvsem cerkveno. Objavljal je v Domačih vajah, Ljubljanskem zvonu in drugih glasilih tistega časa. Prevajal je dela Goeteja, Schillerja, Mahlmanna, Burnsa, Eichendorffa, Körnerja, Steffensa …

Kritiki ocenjujejo njegove pridige kot vrhunske, jezik pisanih del pa kot lep in dostopen ljudem.

Boris Grabrijan