DL: Damjana Črnugelj in multipla skleroza - Avto=neodvisnost

29.11.2021 | 14:45

Damjana Črnugelj ob novem avtomobilu, ki ji pomeni samostojnost in neodvisnost. (foto: M. Ž.)

Damjana Črnugelj ob novem avtomobilu, ki ji pomeni samostojnost in neodvisnost. (foto: M. Ž.)

»Že dvajset let živim z multiplo sklerozo in se ne dam. Nisem oseba, ki bi sedela na kavču in se smilila sama sebi. Bolezen, o kateri se trudim razmišljati čim manj, me je sicer prikrajšala za marsikaj. Verjetno se ne bom nikoli sprijaznila z njo, a se trudim živeti polno življenje, da ne obremenjujem ljudi okoli sebe,« nam pripoveduje simpatična 48-letna Damjana Črnugelj iz Velikih Brusnic. In pomemben del te, tako želene samostojnosti in neodvisnosti ji predstavlja avtomobil, prilagojen njenemu stanju, za katerega so ji denar pomagali zbirati dobri ljudje.

»Zdaj bolezen miruje, hvala bogu. Ljudi prizadene različno, nekaterim se skorajda ne pozna, drugi so v nekaj letih na invalidskem vozičku. Koliko časa bo tako, ne vem,« nadaljuje Damjana, ki ima recidivno-reminentno obliko multiple skleroze, kar pomeni, da ji zdravila za zdaj pomagajo, vendar počutje niha. Šestnajst let je invalidsko upokojena, težave pa so se začele kazati že pri dvajsetih letih. »Takrat nisem vedela, kaj se dogaja. Po poklicu sem frizerka in sem svoje delo nadvse rada opravljala. V salonu, kjer sem delala, sem se počutila zelo dobro, imela sem odlične sodelavke in zveste stranke. Pred sabo sem videla lepo prihodnost. Tako sem utrujenost pripisovala preveč delu, uram stanja na nogah, sčasoma pa so se začeli pojavljati še drugi simptomi – mravljinčenje v desni roki in nogi, meglen vid in čedalje večja utrujenost.«

Skupina fotografija pred začetkom 11. dobrodelnega županovega turnirja,  na katerem so za Damjano zbrali 4720 evrov. (foto: MO Novo mesto)

Skupina fotografija pred začetkom 11. dobrodelnega županovega turnirja, na katerem so za Damjano zbrali 4720 evrov. (foto: MO Novo mesto)

Diagnozo so ji potrdili šele po rojstvu hčerke Teje, danes 21-letne študentke, s katero živita v pritličju hiše Damjaninih staršev, kjer imata prilagojene bivalne prostore. Damjana namreč zaradi bolezni težko hodi, za gibanje na krajših razdaljah si pomaga z berglami, sicer sede na električni invalidski skuter in močno upa, da še leta ne bo potrebovala invalidskega vozička. »Zelo sem zadovoljna, da lahko vozim avto in sem samostojna, kolikor se le da. Brez avtomobila si ne predstavljam življenja. Lahko se odpeljem po opravkih, v trgovino in ne obremenjujem drugih. Starša se bližata 80. letu, pomagata mi, kot pač lahko. Hvala jim za vse.«

AVTOMOBIL POGOSTO PRI MEHANIKU

Pred petimi leti je s pomočjo kredita kupila rabljen avtomobil z avtomatskim menjalnikom Pegueot 1007, letnik 2006. Ta se je začel kvariti, predvsem v zadnjem času je bil deležen kar nekaj popravil, ki so postajala predraga. »Mehanik mi je svetoval, da bi bilo bolje, da bi zamenjala avto za mlajšega, ki bo bolj varen in ne bo tako pogosto potreboval njegove roke. In tako sem se po pogovoru z Barbaro Ozimek, sekretarko na novomeškem območnem združenju Rdečega križa, ki mi je obljubila pomoč, najprej odločila za nakup novejšega rabljenega avtomobila, primernega zame. A ker nisem našla res nič primernega, sem počasi začela razmišljati celo o nakupu novega, a najcenejšega možnega. Nekaj malega sem kljub nizki pokojnimi prihranila sama, nekaj denarja bi dobila s prodajo starega, s prošnjo po pomoči pa sem se obrnila tudi na Radio 1, Karitas, center za socialno delo, Društvo za multiplo sklerozo Slovenije in Mestno občino Novo mesto,« pripoveduje Damjana.

Na daljše sprehode se odpravi z električnim invalidskim skuterjem. (foto: osebni arhiv)

Na daljše sprehode se odpravi z električnim invalidskim skuterjem. (foto: osebni arhiv)

POZITIVEN ODZIV

Povsod je naletela na pozitivnem odziv, na Radiu 1 so ji denimo odobrili 3500 evrov iz njihove novoletne dobrodelne zbiralne akcije, Karitas je prispevala 2500 evrov, Rdeči križ Slovenije 1500, na 11. dobrodelnem županovem turnirju v Novem mestu pa so z donacijami, srečelovom ter dražbami podpisanega dresa Luke Dončića, ki ga je podarilo podjetje Grosbasket, loparja najboljšega slovenskega teniškega igralca Aljaža Bedeneta, ki ga je prispeval Tenis Slovenije, in majici s podpisi slovenskih smučarskih reprezentantov, ki sta ju priskrbeli podjetji Under Armour Slovenija in Športno-rekreacijski center Piramida iz Novega mesta, zbrali 4720 evrov.

Pod črto se je nabralo toliko, da je Damjana lahko pokrila nakup novega avtomobila z avtomatskim menjalnikom, ki ga bo, če bo potrebovala, prilagodila tako, da ga bo lahko vozila ročno. »Res sem presenečena nad razumevanjem in sočutjem ljudi, ki so mi prisluhnili. Iz vsega srca sem hvaležna vsem, posebej pa mestni občini, županu Gregorju Macedoniju in njegovim sodelavcem, predsedniku sveta Krajevne skupnosti Brusnice Ivanu Kralju in Barbari Ozimek iz novomeškega Rdečega križa, da so mi pomagali pri uresničitvi te moje velike, a tihe želje. Da lahko naredim lažji korak v lepše, bolj kvalitetno življenje ob premagovanju bolezni,« je ganjeno dejala Damjana, ki ves ta čas dokazuje, kako veliko borka je.

POGREŠA SLUŽBO IN DRUŽBO

Pri hoji si pomaga s palicami ali berglami. (foto: M. Ž.)

Pri hoji si pomaga s palicami ali berglami. (foto: M. Ž.)

Še danes, po toliko letih, odkar je invalidsko upokojena, Damjana Črnugelj pogreša svojo službo. Po diagnozi je sicer nekaj časa, dokler je lahko, še delala po štiri ure. Včasih je bila tako utrujena, da ni bila prepričana, ali bo sploh lahko prišla do avta in se odpeljala domov. »Ko se zjutraj zbudite, se zahvalite, da ste živi in da lahko delate. Ko enkrat nimaš ne zdravja ne sposobnosti za delo, se zavedaš, koliko pomenita, da sta največje bogastvo,« vsem polaga na srce.

Pravi, da je zelo družabna oseba in ima k sreči prijatelje, nekdanje sodelavke, starše, hčerko in sestro z njeno družino, ki ji stojijo ob strani in s katerimi lahko poklepeta in tudi kam gre. Veseli jo, da je na svoji poti srečala povsem neznane ljudi, ki so ji pripravljeni pomagati tudi pri za večino nas povsem običajnih opravilih. Denimo v trgovini, ko ji je varnostnik pomagal nakupljeno pripeljati in naložiti v avtomobil, rekoč: »Jutri bom morda tudi sam na tem in bom potreboval pomoč.« Ja, res nikoli ne veš, kdaj boš tudi sam potreboval pomoč. Star pregovor pravi: dobro se z dobrim vrača.

Članek je bil objavljen v 41. številki Dolenjskega lista 14. oktobra 2021

Mojca Žnidaršič

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava