DL: 120 let Čebelarskega društva Kočevje - Še starejši, kot so dolgo mislili

25.11.2021 | 10:30

Odkritje spominske plošče na župnišču v Stari Cerkvi (Foto: M. G.)

Odkritje spominske plošče na župnišču v Stari Cerkvi (Foto: M. G.)

Po dveh letih že nov jubilej – Prvi v Sloveniji med zaščitili kot blagovno znamko – Spomnili so se pomembnih obletnic in zaslužnih mož – Velik prispevek Mihaela Petroviča ml. – Še posebej dejavni v šolah

Leta 2019 je Čebelarsko društvo Kočevje z več dogodki praznovalo sto let delovanja. Med pripravami na ta jubilej pa se je izkazalo, da ima začetek organiziranega čebelarstva v teh krajih še precej starejše korenine, ki jih je med brskanjem po arhivskem gradivu odkril Mihael Petrovič ml., gotovo najboljši poznavalec preteklosti kočevskih Nemcev.

Na prelomu iz 19. v 20. stoletje je dozorelo spoznanje po nujnosti povezovanja čebelarjev, zato sta 26. januarja 1901 – štiri leta preden je svoje lokalne enote začela ustanavljati osrednja slovenska čebelarska organizacija – nadučitelj Gregor Erker in poštar Johann Verderber z ustanovitvijo Osrednjega avstrijskega čebelarskega društva Kočevje in okolica postavila temelje organiziranega čebelarstva na Kočevskem.

S tem zgodovinskim uvodom in krajšim dokumentarnim filmom se je v Pokrajinskem muzeju Kočevje pod pokroviteljstvom predsednika države Boruta Pahorja odvrtela osrednja slovesnost ob 120. obletnici društva, ki ima danes nekaj manj kot sto članov. Mihael Petrovič ml. je že spisani bogati zgodovini društva dodal še številne drobtinice, med njimi tudi to, da je čebelarska dediščina sama po sebi že zelo dolga, o čemer govori ne samo ljudsko izročilo, ampak tudi urbarij iz 16. stoletja. Ali pa to, da se je sam cesar večkrat hudo razburjal, ker so Kočevarji tihotapili med in pri tem nekateri obogateli, ne da bi državi plačali davke.

Čebelarstvo je po prvi in drugi svetovni vojni tako kot državni in družbeni red doživljalo spremembe, padce in vzpone. V 50. letih prejšnjega stoletja je skoraj popolnoma zamrlo, a se kmalu spet postavilo na noge, saj je Kočevska s svojimi cvetočimi polji in travniki, z mešanimi gozdovi in s precej neokrnjeno naravo in podnebnimi razmerami plodno območje za pridelavo medu. Poleg tega so kočevski čebelarji kot velika družina pred leti kot prvi v Sloveniji ustanovili lastno zaščiteno blagovno znamko – Kočevski med, najprej na državni in pozneje tudi na evropski ravni.

Res je bila zgodovina večkrat burna, a je čebelarstvo ostalo in obstalo. O tem priča tudi razstava Čebela, čebelica, daj mi medu z bogatim izborom fotografij in s kratkimi besedilnimi zapisi, ki je postavljena v počastitev tega jubileja. Njen avtor je seveda Mihael Petrovič ml.

Pred osrednjim dogodkom, ki so se ga udeležili vidni predstavniki čebelarske zveze in okoliških društev, sta bili v Stari Cerkvi odkriti spominski plošči. Prva, na župnišču, je posvečena pionirju slovenskega umnega čebelarstva in rešitelju Kočevja Juriju Jonkeju, ki je tod kot župnik preživel jesen življenja; druga plošča pa je postavljena na stavbi stare osnovne šole, kjer je bilo ustanovljeno društvo, ki je imelo v svojih vrstah vsaj enega Slovenca, navajajo pisani viri.

Čebelarstvo je veliko ljudem položeno v zibelko. »Čebelarjenje mi je prva ljubezen že 43 let. Kajti če te ni, je boljše, da dvigneš roke,« je o svojemu konjičku, ki v zrelih letih postaja pomembna dejavnost, dejal eden izmed udeležencev proslave, doma iz Špeharjev. »Izročila prednikov izpred 120 in več let so smer, ki se je držimo tudi danes. Medse skozi izobraževanje vključujemo mlade, seveda pa si želimo novih članov,« je v nagovoru dejal Jurij Majerle, predsednik Čebelarskega društva Kočevje. Naj medi!

Članek je bil objavljen v 40. številki Dolenjskega lista 7. oktobra 2021

M. Glavonjić

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava