DL: Zgodba prebolevnika - Trikrat sem se poslavljal od svojih dragih

24.11.2021 | 14:30

Cvetka in Jože Bartolj iz Straže pri Novem mestu (foto: L. M.)

Po svetu je za covidom-19 umrlo več kot 4,5 milijona ljudi, v Sloveniji preko 4600. Čeprav imamo danes cepivo proti tej smrtno nevarni nalezljivi bolezni, ki dokazano pomaga, je precepljenost v Sloveniji zelo nizka, še vedno pod 50 odstotki, in smo na repu držav v EU.

V zadnjem obdobju, ko razsaja različica delta, se virus znova hitro širi. Naše bolnišnice se polnijo, tudi intenzivni oddelki, kjer pristajajo že mladi, in nekaj bolnikov vsak dan podleže tej bolezni.

Zato, da bi se ljudje streznili in se bolj zavedali nevarnosti covida-19 ter storili, kar je treba – se cepili – se je odločil o svoji izkušnji s koronavirusom javno spregovoriti 67-letni Jože Bartolj iz Straže pri Novem mestu oziroma njegova družina.

Zbolel je še, ko cepiva ni bilo na voljo. Pove, da je bilo zelo hudo, dva tedna je preživel v bolnišnici, od tega polovico na intenzivnem oddelku, priključen na ventilator in mislil je, da bo umrl. Pa tudi po odhodu domov je imel še kup zdravstvenih zapletov, zlasti s krvnimi strdki. Posledice bolezni čuti še danes, skoraj leto dni po okužbi, zato ve, da se s covidom-19 ni hecati, saj ne gre za nobeno navadno gripo.

NE VE, KJE SE JE OKUŽIL

Jože je bil zdrav, aktiven upokojenec, brez kakih večjih zdravstvenih težav. Z ženo Cvetko, tudi upokojenko, in širšo družino živijo umirjeno in v slogi – ena hčerka z možem živi v skupni hiši s starši, druga z družino v bližini. Jože rad dela v vinogradu, doma imajo vrt, z ženo sta se večkrat odpravila na kak izlet ali potovanje.

Kot pove Cvetka, so se nevarnosti koronavirusa zavedali od vsega začetka, zato so pazili, da niso imeli nepotrebnih stikov z drugimi – le s hčerkama, zetoma in vnukinjo, ki je osnovnošolka. Pazili so na zdravje, odpornost, uživali vitamine C, D …, saj takrat cepiva proti covidu-19 še ni bilo.

A bolezen je novembra lani vseeno prišla v njihovo družino in naenkrat so zboleli prav vsi. Najprej je bil okužen oče Jože ter eden od zetov, nato Cvetka in počasi vsi preostali. Ne vedo, kdo je prinesel virus v hišo, a to se jim niti ne zdi pomembno. Morali so se spopasti z njim. Pri nobenem članu družine bolezen ni minila brez težav, pa sta hčerki in zeta v najlepših letih – imeli so hudo vročino, kašljali so, bolelo jih je celo telo, bili so brez apetita, nekateri so izgubili voh in okus. Le za vnukinjo ne vedo prav dobro, ali je sploh bila okužena. A nekako so vsi okrevali, le pri Jožetu se je zapletlo.

NI MOGEL DIHATI

Kot pripoveduje, je bilo prvi teden še znosno, čutil je običajne težave in ko je že mislil, da bo šlo zdaj počasi na bolje, je postajalo neznosno. »Ponoči nisem mogel dihati, vseskozi sem imel vročino nad 39 stopinj Celzija, grozno sem se potil in po trikrat na noč so me preoblekli. Bolelo me je celo telo, nisem mogel spati, bil sem nemočen, brez apetita. Ko je bilo prehudo, so me odpeljali na novomeško urgenco,« se spominja Jože Bartolj.

Pregledali so ga, mu vzeli kri, dali neka zdravila in mu svetovali, da ostane v bolnišnici. A Jože se je kljub oteženemu dihanju raje vrnil domov, jemal vse priporočeno, domači pa so mu merili tudi kisik v krvi. A kmalu je spet postalo kritično, že naslednjo noč so ga znova odpeljali na urgenco in bil je sprejet na intenzivni covidni oddelek.

SOSED UMRE

Tu je Jože preživel sedem dolgih dni, ki jih ne bo nikoli v življenju pozabil. Ni bil intubiran, potreboval pa je respirator. Imel je masko pod pritiskom, skoraj 100-odstotno je potreboval kisik. Vseskozi se je vsega zavedal.

»Bilo je res hudo. Ne le, da težko dihaš in si priključen na kup naprav, cevk in vrvic. Hudo je, ker si sam, ker nimaš stika s svojimi dragimi, pa ker te obkrožajo sami hudi bolniki, ki jamrajo in stokajo. V tistem tednu nisem spal niti tri ure. Vseskozi poslušaš najrazličnejše zvoke, vse piska, veliko luči gori, kar naprej se nekaj dogaja, nobenega miru ni,« se spominja Jože in pove, da mu je bilo najhuje, ko je umrl njegov sosed. »To je psihično zelo slabo vplivalo name. Ko sem videl, kako ga izklapljajo …, to so bili težki trenutki,« pripoveduje.

NENADNO KRVAVENJE

A tudi pri njem se je zakompliciralo peti ali šesti dan. »Bilo je ponoči in malo sem zadremal. Kmalu sem se zbudil, zakašljal in opazil kri. V maski sem imel polno krvi. Iz grla so mi nato potegnili kup strnjene krvi. Nabirala se je tudi v nosu. Skratka brisali so me, čistili, napolnili so mi nos s tamponi, a sem krvavel še kar nekaj časa. Predvidevali so, da je to zaradi predpisane terapije, injekcij proti strjevanju krvi, zato so jih začasno ukinili. Takrat sem se res prestrašil,« neprijetne spomine opisuje Jože.

Ko so ga po tednu dni premaknili na navadni covidni oddelek – prihajali so novi, še hujši primeri in na intenzivi so potrebovali prostor – ga je hudo krvavenje iz nosu doletelo še enkrat. K sreči so mu dodeli sestro z oddelka za ORL, ki mu je menjavala tampone in bdela nad njim. Dobil je tudi transfuzijo zaradi velike izgube krvi. Sledil je premik v sivo cono, kjer je Jože že poskušal malo hoditi.

SHUJŠAL OSEM KILOGRAMOV

»Fizioterapevti so z nami delali že v covidni intenzivi, kar je prav, saj ne moreš verjeti, kako telo opeša. Mišična masa izginja in vse je mlahavo. Mene je začela hudo boleti leva mečna mišica in zdravniki so posumili na krvne strdke. Takoj sem dobil injekcijo za redčenje krvi, počasi so mi ukinjali kisik in napotili so me domov,« pripoveduje Jože, ki je v dveh tednih shujšal za osem kilogramov.

Čeprav je bil vesel, pa je bil tudi zaskrbljen, ko je videl, da bo trajalo še dolgo, da bo okreval. »Ko sem se oblačil, sem moral vmes trikrat počivati, težko sem dihal. Prtljago sem komaj zložil v nahrbtnik. Do vhodnih vrat, kjer sta me čakali žena in hčerka, so me popeljali z invalidskim vozičkom, saj nisem mogel hoditi. Tudi doma po stopnicah je šlo zelo počasi, z oporo bližnjih in z vmesnimi počitki. Težko se je sprijazniti, da si tako obnemogel,« pripoveduje.

SPET KRVNI STRDKI

Okrevanje je bilo res počasno in kar nekaj časa je jemal injekcije proti strjevanju krvi. Vseeno ga je po dveh tednih spet začela boleti leva noga, zato se je znova odpravil na urgenco. Z ultrazvokom so mu na dveh mestih odkrili krvne strdke, grozila mu je celo pljučna embolija.

»Moral sem čisto mirovati, le sedeti. Obe nogi so mi povili z elastičnimi povoji, dali so mi antikoagulantna zdravila in še tisti večer sem šel domov,« opisuje svojo covidno sago Jože Bartolj, ki si je še štiri mesece moral čez dan povijati obe nogi, danes pa elastično nogavico uporablja le še za levo nogo. Še vedno jemlje zdravila proti strjevanju krvi, in hodi na številne preglede.

A posledice covida-19 so še druge: pljuča še vedno niso čista, kar so ugotovili na rentgenskih pregledih; krvni tlak se je mu zvišal in zdaj jemlje tabletke dvakrat na dan; močno se mu je zvišal tudi srčni utrip. Obremenitveni test pri kardiologu je pokazal, da je njegova zmogljivost le 70-odstotna. »Vsak sprehod in hrib me utrudita, zelo počasi prihajam v staro formo,« pripoveduje 67-letnik, ki je bil prej brez večjih zdravstvenih težav.

ŠE TRETJE CEPLJENJE

Seveda se je Jože po bolezni že cepil, in sicer aprila, s cepivom Pfizer. »Že prej, preden je prišlo cepivo, sem se javil svojemu zdravniku in šel v vrsto, a sem se žal prej okužil. Nedvomno se bom odločil tudi za tretji, poživitveni odmerek cepiva, ravno tako o tem razmišlja vsa moja družina,« pove Jože, ki je v zadnjem letu prestal veliko hudega.

»Trikrat sem se v bolnišnici, ko mi je bilo najhuje, ko sem krvavel in komaj dihal, že kar poslavljal od svojih bližnjih. Mislil sem, da bom umrl,« odkrito pove, njegova žena Cvetka pa doda, da so trepetali zanj, saj so vedeli, da je stanje resno, da zdravila niso bila učinkovita, da se je vse hitro spreminjalo. »Najhuje je, da ne moreš videti svojega bližnjega, mu kaj reči, se ga dotakniti. Tudi ko smo ga po telefonu doklicali na navadnem oddelku, ni mogel govoriti, tako je bil oslabel,« pripoveduje Cvetka s solznimi očmi in doda, da je najtežje priti do informacij. »Nočeš kar naprej nadlegovati zdravstvenega osebja, ki je že tako preobremenjeno in dela v neugodnih razmerah,« doda.

POHVALA SESTRAM IN ZDRAVNIKOM

Jože pohvali vse zdravstveno osebje Splošne bolnišnice Novo mesto, zlasti tiste, ki delajo na covidnih oddelkih, saj jim je res težko, in tudi vroče v tistih skafandrih. »A so vsi prijazni in ustrežljivi, tudi kak nasmeh vidiš in vse to veliko pomeni. Res hvala vsem, zelo se trudijo,« pove Jože, ki glede na svoje izkušnje kar ne more razumeti, kako danes še vedno toliko ljudi pri nas trdi, da covida sploh ni, da s cepljenjem dobiš nek čip, da ti s testiranjem vstavijo neko anteno …

»Neverjetno, koliko je skeptikov, dvomljivcev in anticepilcev. A se res ne moremo ničesar naučiti iz izkušenj drugih, moramo vse sami doživeti?! Kako to, da se ljudje ne spametujejo in ne cepijo? Saj slišijo, koliko smrti je na svetu zaradi covida-19 in da zbolevajo vse mlajši ljudje, tudi tako hudo, da pristanejo na intenzivnem oddelku. Potrebno je vendar zaupati znanosti in medicini in ne vse mešati s politiko. Prav jezen sem, ko po televiziji gledam vse te protestnike proti ukrepom in menim, da bi tudi mediji morali ves čas bolj pozitivno nagovarjati ljudi k cepljenju, ki je edina rešitev iz koronavirusne bolezni, če želimo čim prej živeti spet normalno, kar so marsikje po svetu že dosegli,« je prepričan Jože. Morda bo tudi njegova zgodba komu dala misliti.

Članek je bil objavljen v 40. številki Dolenjskega lista 7. oktobra 2021

Lidija Markelj