DL: Portret tedna - Dragica Kovačič Laharnar

19.11.2021 | 14:45

Leta 1971 se je ob Težkem potoku ob nekdanjem Kovačičevem mlinu začela zgodba novomeškega obrtnega podjetja Kovinoplast Laharnar, ki je pred dnevi od Območne obrtno-podjetniške zbornice Novo mesto za petdeset let delovanja prejelo diamantni ključ, najvišje jubilejno zbornično priznanje. Ustanovila ga je takrat komaj devetnajstletna ekonomska tehnica Dragica Kovačič. Pet let pred tem je njen oče prav tam zaprl stari mlin. Mlinska kolesa je ustavil občinski odlok, po katerem konjske vprege niso imele več vstopa v mesto in tako kmetje niso več vozili žita v enega zadnjih mestnih mlinov. V Novem mestu so bili na Težkem potoku trije mlini, poleg Kovačičevega še Štinetov in Trpinčev, navzgor po toku pa jih je bilo še štiriindvajset in prav vsi so tedaj počasi eden za drugim ustavili svoja kolesa. Dragičin oče je potem v mlinu odprl kovinarsko delavnico in začel izdelovati omarice za kruh, kmalu pa se je usmeril v izdelavo plastičnih izdelkov.

Ko je Dragica maturirala na ekonomski šoli, ni šla v službo, ki ji je tedaj s srednješolsko izobrazbo res ne bi bilo težko dobiti. Naredila je še tečaj za plastičarja in odprla obrt. »Mnogi mislijo, da sem obrt nasledila od očeta. Pa ni res. Odprla sem svojo delavnico in začela na svojem, je pa res, da sva oba delala za nekatera ista podjetja, na primer za LIV Postojna. Marsikdaj mi je bilo žal, da se nisem odločila drugače in bi imela šiht od ponedeljka do petka od šestih do dveh, potem bi imela pa mir, tako pa sem delala po cele dneve, morala sem fehtat denar, pa še davkarji so mi znali nagajati, če sem po njihovem mnenju preveč zaslužila. A ko si od otroštva vajen tega, kar rineš, ne ustaviš se ob prvi oviri,« se svojih obrtniških začetkov še globoko v socializmu spominja Dragica Kovačič Laharnar, ki je bila takrat najmlajša med novomeškimi obrtniki in tudi edino dekle v svoji branži.

Prvih sedem let je bila edina zaposlena in tudi delala je sama, potem pa je zaposlila še moža Miloša, strojnika, ki je do takrat delal v Ljubljani kot vodja gradbišč v gradbenem podjetju, ki je med drugim montiralo streho iz pleksistekla na olimpijskem nogometnem stadionu v Münchnu. Milošev prihod v Dragičino podjetje je pomenil nov zagon in začetek razvoja sistemov za pritrjevanje cevi za hidravliko, talno ogrevanje in bakrene razvode. Začeli so tudi zaposlovati nove delavce.

Med njunimi prvimi sodelavci je bil takrat komaj petnajstletni Franci Junc, ki se je po 42 letih dela pred dnevi končno upokojil, v petek pa so imeli v Laharnarjevi zidanici skupaj z drugimi delavci njegovo poslovilno zabavo. »Nismo veliko podjetje, ki bi imelo petdeset ali več zaposlenih, smo kot ena družina. Delavci, ki pridejo k nam, pri nas tudi ostanejo,« pove Dragica in to dejstvo veliko pove.

Leta 2011 sta Dragica in Miloš podjetje predala otrokoma. Hči Helena, ki je maturirala na Srednji šoli Črnomelj in zaključila študij na Gea Collegeu v Piranu, je direktorica, sin Andrej skrbi za nabavo. Darinka in Miloš v podjetju ostajata kot prokurista pa tudi roke si kdaj še umažeta, kadar mladi potrebujejo pomoč. Na vprašanje, kako to, da se hči ni odločila za kakšen bolj »damski« poklic, se Dragica nasmeje: »Tako kot jaz je tudi ona rasla s tem, v šolo je hodila skozi delavnico. Sama sem si kot tedaj večina deklic želela biti frizerka, a se oče ni strinjal s tem. Ko sem se vpisala na ekonomsko šolo, je bil zadovoljen. Sestra Jožica je šla študirat na filozofsko fakulteto v Ljubljano, meni je bilo pa samoumevno, da bom nadaljevala družinsko tradicijo. Brat je umrl pri rojstvu in jaz sem ga na neki način tako nadomestila.«

Laharnarjevo podjetje dela dobro in povpraševanje po njihovih izdelkih je veliko. Z že omenjenimi sistemi za pritrjevanje cevi so na tržišču še vedno prisotni od 50- do 60-odstotno. Z metliško Kolpo sodelujejo že trideset let, njihovi so vsi plastični sestavni deli za tuš kabine, z Metličani pa sodelujejo tudi pri razvoju. Za Krko so prej delali plastično embalažo za kozmetiko, zdaj pa embalažo za zdravila.

Zdaj, ko sta upokojena, se rada umakneta v zidanico v Hribe nad Velikim Slatnikom, kjer sta pred leti posadila vinograd. Veliko veselje imata z vnuki, pozimi pa Dragica še vedno rada plete in kvačka. Prej je rada v roke vzela tudi kakšno knjigo, zadnje čase pa ima v rokah bolj pogosto tablico. Ne upira se napredku tehnologije. Pa saj je bila s tako in drugačno tehnologijo povezana vse življenje.

Članek je bil objavljen v 39. številki Dolenjskega lista 30. septembra 2021

Igor Vidmar