Ljudje ob Kolpi: Jakob Turk

22.10.2021 | 10:00

Jakob Turk, kemik, agrokemik, kmetijski strokovnjak
Rojen 2. julija 1872 v Novem Kotu, umrl 19. oktobra 1935 v Ljubljani

Osnovno šolo je obiskoval v sosednji Dragi in Kočevju, višjo realko pa v Ljubljani. Po maturi 1893 se odpravi na Dunaj, kjer na Tehniški visoki šoli študira kemijo in 1899 leta diplomira kot prvi slovenski inženir tehnične kemije. Prvo redno zaposlitev dobi leta 1900 v tovarni sode Larrisch–Mönnich na Češkem (Petrovice u Karvine). Leta 1903 se vrne v Slovenijo in se zaposli kot asistent na ljubljanskem Kmetijsko-kemijskem preskuševališču za Kranjsko. Ta se 1922. leta preimenuje v Kmetijsko poskusno in kontrolno postajo, danes pa je to Kmetijski institut Slovenije. Leta 1911 postane direktor te raziskovalne in izobraževalne organizacije in jo vodi do leta 1935.

V raziskovalnem delu se je ukvarjal s postopki pridobivanja enostavnih in kompleksnih gnojil, izvajal gnojilne poskuse, sestavljal hranilne mešanice, izvajal analize zemlje, pridelkov in živil. Veliko si je prizadeval za vključitev barja v kmetijsko pridelavo. Verjetno je prvi, ki je sistematično raziskoval vzroke onesnaženosti reke Save.

Veliko truda je vložil v organizacijo pridelave sladkorne pese in vzpostavitev sladkorne industrije v Sloveniji ter industrije pridelave krompirjevega škroba ter proizvodnje žveplene kisline in superfosfatov. Razmere v gospodarski krizi med obema vojnama niso bile naklonjene njegovim načrtom, čeprav so bili projekti vitalnega pomena za razvoj Slovenskega kmetijstva in industrije.

Deloval je v različnih društvih, bil podpredsednik Društva inženirjev in tehnikov, blagajnik Društva za raziskovanje jam, tajnik in član različnih strokovnih komisij Društva za pospeševanje obdelovanja ljubljanskega barja …

Pri svojem strokovnem delu je naredil več inovacij in ima registriran vsaj en patent.

Bil je eden pobudnikov ustanovitve univerze v Ljubljani in je ob rednem delu na poskusni postaji tudi predaval anorgansko kemijo na univerzi.

Je avtor velikega števila strokovnih člankov v slovenskem jeziku, objavljal pa je tudi v tujini. Veliko pomembnih objav v tujih jezikih je prevedel in priredil za domačo rabo. Napisal je tudi knjige: Travništvo I in Travništvo II, Pašništvo, O rastlinski, ljudski in živalski prehrani (izdana že po njegovi smrti).

Pomemben je tudi njegov prispevek k oblikovanju slovenske terminologije za področje kemije in kemijske tehnologije.

Za svoje delo je prejel več priznanj, med njimi je bil odlikovan z Redom sv. Save.

Boris Grabrijan