DL: Lojze Rajk, zlatomašnik - Bogu v zahvalo molitev in kosilnica

20.10.2021 | 14:45

Farani so mu pred cerkvijo postavili tablo, na kateri lahko bere svoje življenje.

V cerkvi v Radovici so v letošnjem poletju lahko prisostvovali velikemu dogodku. Z bogoslužjem v navzočnosti številnih duhovnikov in številnih domačinov in drugih obiskovalcev, tudi nekaterih iz tujine, je počastil svoje zlatomašništvo župnik Lojze Rajk.

V Radovici je to menda prva in edina zlata maša do sedaj. Ampak vsem mašam, od njegovih duhovniških začetkov do tega velikega duhovnega trenutka, ki se je zgodil v radovski cerkvi 18. julija, tako rekoč ni števila. Rajk je namreč opravljal duhovniško službo v številnih krajih v Sloveniji in marsikje v zahodnoevropskih državah. Nobeno delo pri tem zanj ni bilo poniževalno, nobeno breme pretežko, nobena razdalja prevelika, se zdi, ko o sebi v siju svoje zlate maše govori mož, ki je že kot otrok, obdarjen z ljubeznijo in duhovno širino staršev, videl dlje. Zadnji bodo prvi, nekako sporoča knjiga vseh knjig. In to se nekako uresničuje skozi njegovo življenje. Rodil se je 19. maja 1944 v zadnji hiši v Bojanji vasi (številka 59) v župniji Radovica pri Metliki. V revni kmečki družini je bil deveti otrok mame Barice in očeta Antona. Pred njim so bili rojeni trije bratje in pet sester, za njim pa še štirje brati in sestra. Preživeli so vsi, razen triletne Terezike, rojene pred Lojzetom. Zdaj še živijo Ivanka, Barica in Franci v Avstraliji, Tine v Holandiji, Anica v župniji Leskovec, Marjan na domačiji v Bojanji vasi in on, zlatomašnik Lojze v Semiču ali v Metliki.

Lojzeta Rajka (v sredini) so počastili z obiskom in sodelovanjem pri maševanju.

Podobno kot Jezušček

Ob njegovem rojstvu je bila družina brez hiše, ker so Italijani 7. avgusta 1942 požgali blizu 150 poslopij v vasi zaradi maščevanja nad sabotažo partizanov. Pred postavitvijo preproste lesene hiše so Rajkovi stanovali v sosedovem skednju. »Kot medvojni begunec sem pred nekaj leti kot vojni begunec začel dobivati 'partizansko' penzijo petnajst evrov. Morda sem edini med zlatomašniki, ki ima ta privilegij, pridobljen v otroški košarici, saj zibelke gotovo ni bilo, ker je zgorela v požgani hiši. Sicer pa, saj ne morem reči, da imam rojstno hišo, bil je torej rojstni skedenj. Morda je pa to bil 'cahen', naj bo mali Lojzek določen, da bo vsaj malo podoben malemu Jezuščku, ki je bil rojen v hlevčku,« zlatomašnik v enem svojih zapisov humorno gladi ostre robove novejše zgodovine naroda in težke izkušnje svoje družine.

Glavni dogodek po krstu

V osnovno šolo je začel hoditi v dva kilometra oddaljeno Radovico. Na začetku tretjega razreda je na predlog takratnega župnika Vincencija Vrtačnika postal ministrant. Rad se je učil, zvečer celo ob siju ognja ob odprtih vratcih štedilnika, ker niso imeli elektrike. »Po štirih letih osnovne šole na Radovici sem šel v takrat nižjo gimnazijo v Metliki. Da bi bil bliže Metliki – še vedno štiri kilometre peš v šolo – sem bil za pastirja in hlapca pri družini v Slamni vasi, kjer je bila poročena starejša sestra. Učil sem se za šolo, dokler sem pasel živino, in pisal naloge, ko so drugi odšli spat. Moje učenje je menda motilo starega ata. Ob neki priliki mi je rekel, kaj se toliko učim, saj ne bom šel za popa. Morda pa je nehote prerokoval, saj meni ni še nič kaj takega rojilo po glavi. Zanimivo je, da mi je neki sošolec v Metliki rekel, da če bi se on tako dobro učil, bi šel za duhovnika,« niza rane spomine zlatomašnik.

Osnovno šolo je nadaljeval v Ljubljani. »V tretji razred nižje gimnazije – nato v 8. razred osnovne šole sem hodil na Rakovniku v stavbi, ki je bila (za več desetletij) odvzeta salezijancem. Šola kot šola. Le angleščina je bila zgodba zase. V Metliki nemščina, tukaj pa angleščina. S pomočjo g. Franca Mihelčiča sem 'polovil' znanje za dva razreda in zaključil s prav dobro oceno,« pravi Lojze Rajk, ki je na zlati maši na Radovici v nizozemskem jeziku nagovoril goste iz tistega dela Evrope, kjer je bil vrsto let duhovnik. Govori namreč tudi nemško, angleško, italijansko, francosko in nizozemsko.

V iskreni misli

Bil je prva generacija dijakov v novoustanovljeni salezijanski gimnaziji v grkokatoliškem škofijskem dvorcu v Križevcih na Hrvaškem, od tam je šolanje nadaljeval v malem semenišču v Vipavi, po maturi 1964 se je vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani. V duhovnika ga je 29. junija 1971 posvetil ljubljanski nadškof Jože Pogačnik. Lojze Rajk pravi, de je mašniško posvečenje poleg krsta osrednji dogodek v njegovem življenju.

Doma in v tujini

»Pol stoletja duhovniškega služenja Božjemu kraljestvu je v tistem, kar se od zunaj vidi, sorazmerno lahko opisati. Lahko naštevamo službe, ki jih je zlatomašnik opravljal: kako je bil kaplan v Ribnici, Šentjerneju, Moravčah, Pečah in Vrhpolju, župnik v Starem trgu ob Kolpi, Nemški Loki, Spodnjem Logu, Jaršah pri Domžalah nato pa dolgih 23 let dušni pastir naših izseljencev v Belgiji, na Nizozemskem, v Luksemburgu in Nemčiji ter duhovni pomočnik v Metliki in Semiču,« je rekla Martina Legan Janžekovič, ki je pri maši govorila v imenu prebivalcev župnije. Kot je še rekla in kot je tudi Rajk sam zapisal o sebi, je, ko je bil v Starem trgu ob Kolpi, kupil traktor, kosilnico, puhalnik in skrbno obdelovali njive, prihodek pa namenil obnovi župnišča in več poškodovanih cerkva. Vsakega dela se je lotil sam lastnoročno. Bil je zidar, pleskar, vodovodar, električar. Pri večjih obnovah pa je le zaprosil za pomoč mojstrov. Kot župnik v Jaršah pri Domžalah se je z vso vnemo zagrizel v gradnjo župnijskega centra v Srednjih Jaršah in obnovo cerkve z okolico v Grobljah. Tudi v belgijskem Eisdnu mu žilica skrbnega gospodarja ni dala miru in se je posvetil tudi obnovitvenim delom stavbe Slovenske katoliške misije ter slovenskega pastoralnega centra v Bruslju.

Številke, v katerih so Rajkova desetletja duhovništva. (Foto: L. M.)

Zlato mašo čutijo kot dar, za katerega so hvaležni Bogu. Tako jo doživlja zlatomašnik Lojze Rajk, kot je zapisal. In tako jo doživljajo verniki župnije Radovica, kot je sporočal že omenjeni nagovor domačinke v imenu lokalnega občestva. »Spoštovani zlatomašnik! Posebno veselje pa ob vašem jubileju čutimo radovski farani, saj ste ob svoji upokojitvi prišli v bližino svojega rojstnega kraja. Vsa ta leta smo vas imeli za svojega in tako se dandanes pogosto srečujemo in z vami pokramljamo. Veseli nas, da na tako preprost način pristopite tudi do oltarja v naši župnijski cerkvi ob naših slovesnostih. Da bi bili v duhu vašega novomašniškega gesla tudi duhovno čim bolj povezani, smo se odločili, da vam poleg mašnega plašča, v katerega ste danes odeti, ter šopka po vsej fari nabranih cvetlic darujemo tudi duhovni šopek, ki ga sestavljajo naše molitve, žrtve, odpovedi, pobožna opravila in dobra dela. Želimo vam sreče, zdravja in obilo Božjega blagoslova in se vam iskreno zahvaljujemo tudi za vašo izredna naklonjenost rojstni župniji v vseh letih vašega duhovništva, ki jo danes izkazujete tudi na ta način, da namenjate vse finančne darove, prejete ob darovanju zlatomašne daritve, za obnovo strehe farne cerkve na Radovici,« je rekla Martina Legan Janžekovič, ki je povedala tudi, da jih navdušuje njegov vesel nasmeh in pristno druženje z ljudmi.

Pri maši je pridigal Jože Pibernik, zdaj župnik v Trebnjem in včasih v Metliki. Govoril je tudi metliški župnik Primož Bertalanič, v imenu metliške župnije se je slavljencu posebej zahvalil kaplan v odhodu Branko Jurejevčič. Jože Žugelj in Jože Slobodnik sta brala Berilo, zlatomašnikov nečak Toni Rajk je prebral pismo njihove sorodnice iz reda sester klaris. Peli so pevci na koru s solistom Tonijem Rajkom.

Lojze Rajk je v takem zanosnem razpoloženju skupnosti ostal svetovljan, dostojanstven in hkrati preprost. »Jože je tako lepo pridigal, da če se jaz ne bi že takrat odločil za duhovniški poklic, bi se danes odločil zanj,« se je od oltarja preko polne cerkve in številnega duhovniškega zbora ozrl posebej k pridigarju Piberniku.

Članek je bil objavljen v 34. številki Dolenjskega lista 26. avgusta 2021

Besedilo in fotografije: M. Luzar