DL: Jože Simončič - Pleterski: Dobil kartuzijanski virus, a ga nič ne moti

16.10.2021 | 19:30

Mineva že 32 let, odkar je Jože Simončič ekonom Kartuzije Pleterje. (foto: L. M.)

Letošnje Jernejevo je občini Šentjernej prineslo novega častnega občana. Ta naziv so podelili Jožetu Simončiču iz Cerovega Loga, ki je že 32 let uspešen vodja ekonomije v Kartuziji Pleterje, odličen strokovnjak na vinarskem in sadjarskem področju, predan učitelj in svetovalec, nepogrešljiv član mnogih društev in združenj itd. Nekaj posebnega je tudi po človeški plati: delaven, pošten, skromen, vedno pripravljen pomagati ter umirjen, prijazen in spoštljiv sogovornik – zlasti slednje je dandanes redkost.

V šentjernejski dolini so ga prepoznali kot dragocenega ustvarjalca njihovega skupnega prostora, za kar si zasluži naziv častnega občana.

»Kaj naj rečem, presenečen sem. Naziv je odraz spoštovanja kraja in ljudi do mojega dela, ki ga imam tu priložnost opravljati, za kar sem hvaležen,« pravi Jože Simončič, ko klepetava o njegovem življenju in 32 letih vodenja gospodarstva v Kartuziji Pleterje, tej najmlajši in edini še živeči skupnosti kartuzijanov pri nas in v jugovzhodnem delu Evrope.

Simončič je prvi, ki je zaposlen v kartuziji na tem mestu, pa ni menih. Poleg gospodarstva skrbi tudi za stike z javnostjo, skratka njegovo delo je razgibano, pestro in zahtevno.

DELAVNOST OD DOMA

Delavnost je prinesel od doma. Rodil se je kot četrti od šestih otrok v kmečko-delavski družini v Cerovem Logu. Oče je bil vaški čevljar, a z razcvetom industrije mu je šlo slabše in nato je delal okrog, mama je bila gospodinja.

»Doživel sem pravo revščino, včasih skoraj ni bilo kaj jesti, ampak obenem je to bila šola skromnosti za življenje,« pravi sogovornik. Kasneje se je z očetom vseh šest otrok vsak konec tedna prelevilo v zidarsko ekipo, ki je zgradila nemalo hiš in zidanic v okolici, seveda tudi svojo. In z zaslužkom so lahko vsi otroci doštudirali in prišli do želene visoke izobrazbe.

Jože Simončič - Pleterski (foto: L. M.)

Jože je postal univ. diplomirani inženir agronomije. Bil je štipendist KZ Krka, kjer je delal leto dni kot kmetijski pospeševalec, nato je pet let redno poučeval na srednji kmetijski šoli v Novem mestu. Sledilo je povabilo tedanjega priorja pleterske kartuzije Janeza Drolca, naj razmisli o zaposlitvi v samostanu. Kasnejši prior Janez Hollenstein je jasno razdelal, kaj bi bile njegove zadolžitve, pristojnosti, odgovornosti in po tehtnem premisleku se je Jože odločil – v prelomnih časih za Slovenijo, leta 1989, je postal ekonom pleterske kartuzije. In nikoli mu ni bilo žal.

PRIHOD V KARTUZIJO

Ko se zdaj Jože ozira na zadnjih 32 let, lahko neskromno ugotovi, da je napredek opazen na mnogih področjih.

Najprej so se po sto letih lotili obnove streh in to dokončali v 15 letih. Kompleks stavb znotraj 2600 metrov obzidja ima kar okrog 30.000 kvadratnih metrov streh. Obnovili so tudi kanale za odtok meteornih voda in fasade. Večji projekt je bila obnova križnega hodnika, pa tudi gospodarskih poslopij. »Vzdrževanje celotnega kompleksa je nikoli dokončana zgodba, a vedno nam je vodilo, da se najprej lotimo stvari, ki ne morejo čakati, da se ne dela škoda,« pove Jože Simončič in doda, da jim včasih uspe dobiti kak evro tudi na državnih razpisih. Tudi administrativna opravila za razpise so njegovo delo.

Kot strokovnjak je zelo pripomogel k modernizaciji sadjarstva in vinogradništva v širšem prostoru.

GENSKA BANKA SADJA

Sadjarstvo je pomembna gospodarska panoga kartuzije. Danes srbijo za tri hektarje intenzivnih in tri hektarje ekstenzivnih sadovnjakov. Jožetova zasluga je postavitev genske banke sadik starih in odpornih sort sadnega drevja pred tremi desetletji, ki predstavlja dragoceno dediščino za naslednje rodove. V njej je preko 160 imen različnih sort jablan, hrušk, češenj, orehov … Kot pove Jože, so najprej cepili za lastne potrebe, da so obnovili svoje sadovnjake, saj so drevesa propadala. Zadnja leta pa je zanimanje po starih sortah sadja vse večje tudi med ljudmi.

Kartuzija je pred leti zasadila nov nasad s 160 drevesi jabolk različnih sort ter 60 drevesi hrušk. Uredili so tudi namakalni sistem, protislansko zaščito, del sadovnjakov so zaščitili proti toči.

V kartuziji, kjer je zaposlenih osem delavcev, skrbijo tudi za 5,5 hektarja vinogradov. Danes imajo ob normalni letini v kleti sto tisoč litrov vina, ob Jožetovem prihodu pa ga je bilo pet tisoč. Včasih so prodajali le cviček, danes pa imajo obiskovalci kartuzije v urejeni prodajalni z njihovimi izdelki na voljo 15 različnih vrst vin. Grozdje za cviček odkupijo tudi od okoliških kmetov.

  Jožetov naslednik bo Marko Cvelbar, ki že nekaj let zagnano dela v kartuziji. (Foto: L. M.)

LETOS ŠE DŽIN

Vse svoje pridelke, od sadja, vin in drugih pijač, Kartuzija Pleterje prodaja pod blagovno znamko Pleter. Mnogi obožujejo njihova jabolka, žganje – prepoznaven je pleterski sadjevec, najbolj pa je znana pleterska hruška v žganju, ki je nekaj posebnega, saj raste v steklenicah slabe štiri mesece in je odlično protokolarno darilo. Žal letos z njo bolj slabo kaže.

»Kljub vsem naporom, oroševanju itd. je bila pozeba prehuda, 50 let že ni bilo take in prvič so menda pozeble celo viljamovke ob samostanskem zidu,« pove Jože Simončič, ki vedno poskuša tudi kaj novega in je prepričan, da človek ne sme »zaspati«. Tako so pred leti iz fermentiranega mošta žametovke naredili vinjak in ga starali v hrastovih sodih, zdaj pa razvija džin, ki je vse bolj popularen. »Računam, da bomo okrog novega leta imeli džin s pridihom pleterske tradicije,« ponosno pove. Nekoč so bili znani tudi po sirih s plemenito plesnijo, a odkar nimajo več krav in živine, so s tem prekinili.

PREPOZNAVNOST

Za obstoj kartuzije ni nepomembno, kako deluje ekonomija. Simončič pove, da je zahtevno in naporno voditi tako veliko kmetijsko gospodarstvo z različnimi panogami, kot je pletersko, a po drugi strani jim to pride še kako prav v kaki krizi. Če ne uspe pri sadju, jih morda tisto leto rešuje vinogradništvo. In obratno. Tudi koronakrizo, ko se je vse zaprlo, so kar uspešno prebrodili in preživeli, zaživela je spletna trgovina.

»Hvaležen sem, da se je izšlo. Cilj kartuzije nikoli ni bilo ustvarjanje nekega bogastva, ampak da če se pošteno potrudiš, lahko dostojno živiš. Kartuzija živi od svojega dela,« pove Simončič.

Kartuzija s svojimi prepoznavnimi izdelki in blagovno znamko prispeva k odličnosti in prepoznavnosti doma in po svetu, tudi občini Šentjernej daje pomembno prepoznavnost. Simončič vseskozi skrbi za dobro povezanost samostana z lokalnim okoljem, odpira vrata sožitja.

MIR IN TIŠINA

Kartuzijo veseli, da ima zadnja leta boljše pogoje za življenje, ker okolje bistveno bolj ceni tišino in mir kot nekoč. K temu so pripomogle tudi table Območje tišine, ki obkrožajo samostanski kompleks. Nepotrebnega hrupa v okolici je bistveno manj. »Mir in tišina postajata vrednoti, človek pa se ju včasih boji. V današnjem hrupnem življenju se ustaviti in srečati s samim seboj včasih ni enostavno,« pove Simončič in v smehu doda, da se je sam v 32 letih nedvomno okužil s kartuzijanskim virusom. Čeprav je družaben človek in ima rad ljudi, vse bolj ceni tudi samoto, tišino, zato je vnet pohodnik zlasti po gorjanskih planinskih poteh. Večkrat sam.

Je član številnih društev in združenj, seveda tudi vinogradniških. Ima velike zasluge pri uveljavitvi in priznanju cvička in drugih vin. Od študija naprej je Jože s svojimi strokovnimi znanji intenzivno sodeloval pri projektih za napredek šentjernejskega in slovenskega vinogradništva: od dolgoletne strokovne selekcije trsov do naprednih metod vinogradništva, inovativnega kletarjenja do promocije žlahtnih vin in ocenjevanj. Je odličen enolog, degustator in ambasador cvička, pa tudi predan učitelj in svetovalec mnogim vinogradnikom.

ŽE IMA NASLEDNIKA

Svoje znanje in bogate izkušnje je mnogo let predajal generacijam dijakov in študentov kmetijske šole na Bajnofu. Jože, ki ima tudi svoj vinograd v Vajndolu, je vesel napredka in zagnanosti v šentjernejskem vinogradniškem društvu, ki mu je nekaj let tudi predsedoval.

Glede kartuzije odkrito pove, da je sedaj njegova glavna naloga prenesti znanje in izkušnje na naslednika. Da, Jože je eden redkih vodilnih delavcev pri nas, ki se zaveda, da je treba pravi čas tudi oditi. Sam čez nekaj let ob odhodu v upokojenski stan ne bo v zadregi. Njegov naslednik bo Marko Cvelbar, mladi kolega agronom, ki je doma iz šentjernejskega konca in je že nekaj let zaposlen pri njih. Vodi drevesnico in sadjarski del in je po Jožetovih besedah zagnan. Vesel je, da ima Marko tudi odnos do tradicije.

DRUŽINA PRVA

Jože Simončič energijo za vse, kar počne, gotovo črpa tudi v lepih družinskih odnosih. Z ženo Veroniko, s katero sta poročena že 37 let in imata pet otrok, se sedaj veselita že sedmega vnučka.

Najlepše je, ko se vsa družina – ožja ali širša – dobi skupaj. »Takrat začutim, da sem bogataš. Vedno namreč bogastvo vidim v odnosih – ne želim, da se otroci domov pripeljejo z mercedesom, sem pa neizmerno hvaležen, če vidim, da se razumejo, da vnuki rastejo v ljubečem okolju. To mi je v veliko radost. In poslanstvo nas, starih staršev, vidim v tem, da pokažemo mladim neko veselje do življenja da je lepo živeti tudi, ko si starejši in moči počasi pešajo, skratka da znamo imeti radi do zadnjega diha,« pove sogovornik.

K prijetnemu vzdušju v Simončičevi družini pogosto prispeva tudi petje. Pri hiši se je vedno pelo, Jožetova družina je bila oktet, kasneje so lahko imeli otroški, mladinski in starinski pevski zbor. Jože še vedno prepeva v šentjernejskem cerkvenem pevskem zboru, že leta pa je tudi nepogrešljiv člen tako imenovanega Šimel kluba, po domače društva Kaj me briga.

Rad ima šentjernejsko dolino, a odkrito pove, da bi lahko živel kjer koli, saj je prilagodljiv. »Bolj pomembno mi je, s kom živim, ne kje,« doda in s tem veliko pove, kaj v svojem življenju daje na prvo mesto.

Članek je bil objavljen v 34. številki Dolenjskega lista 26. avgusta 2021

Lidija Markelj