DL: Gorske bukve 1582 - Podjetni kmetje so že prebijali revščino

16.10.2021 | 14:40

O Gorskih bukvah spregovorili ugledni gostje iz ZRC SAZU (od leve proti desni: dr. Stane Granda, pobudnik projekta Ivan Vizlar, dr. Boris Golec, dr. Alenka Jelovšek in dr. Matija Ogrin).

Dr. Granda: Gre za velik evropski dogodek in velik uspeh slovenske znanosti – Sodelovali vodilni strokovnjaki ZRC SAZU – Tretjina površine Rake je bila gorska zemlja – Pobudnik monumentalnega dela je bil neumorni predsednik Društva vinogradnikov Raka Ivan Vizlar

Društvo vinogradnikov Raka je na 16. Cvičkovem večeru na okrogli mizi predstavilo Gorske bukve, najstarejše ohranjeno zakonsko besedilo v slovenskem jeziku in eno najstarejših slovenskih besedil s posvetno vsebino sploh. O Gorskih bukvah v sodobnem slovenskem jeziku so govorili ugledni gostje iz ZRC SAZU, in sicer zgodovinar dr. Stane Granda, literarni kritik in literarni zgodovinar dr. Matija Ogrin, zgodovinar dr. Boris Golec in dr. Alenka Jelovšek z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. Večer je povezoval pobudnik izvedbe projekta posodobitve prevoda Gorskih bukev v sodobno knjižno slovenščino Ivan Vizlar, 63-letni podjetnik, tudi dolgoletni predsednik Društva vinogradnikov Raka, ki je 8. avgusta 2014 dal pobudo, da bi izdali Gorske bukve 1582, prevod štajerskega gorskega zakona, ki ga je tistega daljnega leta pripravil Andrej Recelj, župnijski vikar na Raki.

Po močni plohi, ki je pregnala vse udeležence pod streho šotora in Cvičkovega hrama, je citrarka Anja Kozinc pregnala še oblake, Vizlar pa je napovedal raškega župnika Andreja Reclja, ki je Gorske bukve iz nemščine leta 1582 prevedel v tedanjo slovenščino. V njegovi preobleki je ljubiteljski igralec Silvo Jezernik prebral nekaj odlomkov iz knjige.

Ivan Vizlar je dejal, da gre pri posodobitvi prevoda Gorskih bukev za izročilo vseh slovenskih vinogradnikov in dokaz trdoživosti slovenske besede, ki je stoletja zavračala pritiske pred ponemčevanjem. Poleg sodelujočih na okrogli mizi se je za pomoč pri izvedbi projekta Gorskih bukev zahvalil tudi slovenskemu jezikoslovcu in literarnemu zgodovinarju dr. Kozmi Ahačiču in izr. prof. dr. Katji Škrubej s Pravne fakultete ter Občini Krško za gmotno podporo.

GORSKA ZEMLJA

Vizlar se je posebej zahvalil dr. Stanetu Grandi, ki je podpiral njegovo pobudo od začetka in pridobil vodilne strokovnjake za posodobljen prevod. Granda je dejal: »Danes smo priča dogodku, ki nima pomena samo za Rako ali Slovenijo, temveč gre za velik evropski dogodek in velik uspeh slovenske znanosti, saj nikjer v evropski literaturi nisem zasledil knjige s tako strokovnim prevodom in komentarji, kakršnega so naredili naši vodilni strokovnjaki. Gorske bukve so zbirka pravil, ki odločajo o odnosih na gorski zemlji. In kaj je gorska zemlja? Ko so se naši predniki naselili, približno po letu 1000, so kmetom razdelili zemljo. Največ in najboljšo zemljo je dobil in zadržal graščak. Vsak kmet je dobil približno toliko, da je lahko obdeloval. Temu se je reklo kmetija ali huba ali grunt. Družine so naraščale, število prebivalstva se je povečevalo, zemlje je bilo premalo. Nekateri kmetje so hoteli več in boljše pridelati. Graščak pa je imel preveč zemlje, zlasti ni vedel, kaj bi počel s hribi, ki so se že zaraščali. In potem je za majhen denar prepustil to zemljo kmetom, da so jo izkrčili in na njej praviloma naredili vinograde. Vinograde v dolini pa so spremenili v njive, kajti takrat ni bilo krompirja in koruze, živeli so samo od žita, ki pa je malo rodilo. Vino je bilo edino blago, ki se je dalo prodati vsako leto. Tudi goveja živina in ovce so bile, a vinu se je bilo lažje odpovedati,« je pripovedoval Granda. Po njegovih besedah je zemlja, ki je kmetu pripadala skladno z omenjenim pravnim aktom in jo je obdeloval, bila dejansko kmetova last. »Nisi bil tlačan, gorska zemlja je bila oblika kmetovega napredka in svobode, hkrati pa spodbuda podjetnim kmetom, da so lažje prebili revščino. Srečamo pa jo od Moravske do Francije in Španije.«

Na podlagi podrobne analize vseh parcel v k. o. Raka je bilo celo ugotovljeno, da je bila približno tretjina površine Rake gorska zemlja. »Brez denarja tudi kmetje niso mogli živeti, potrebovali so ga zlasti za nakup soli, pa tudi olja … Raka s to knjigo stopa v evropsko zgodovino vinogradništva, vinske kulture, pravno in agrarno zgodovino, saj je tukaj prvič prikazano, kaj pomeni gorska zemlja na nekem konkretnem primeru. Pred stotimi leti taka knjiga ni mogla nastati, ker še ni bilo takih strokovnjakov,« je poudaril Granda.

OBIČAJNO PRAVO

Dr. Matija Ogrin je razložil, da je Recelj leta 1582 prevedel pravni akt na 260 listih rokopisa. »Gorske bukve so bile v živi rabi, gre za tako imenovano običajno pravo, ki je nastalo iz običajev. Običaji so torej postali pravo, pravila iz najbolj realnih potreb življenja. To je pomemben zgled, kako je neko avtonomno, slovensko pravo, med sicer bolj germanskim uradnim pravom tedanjega časa, obstajalo v okviru vinogradov, morda tudi širše na vasi, za kar sicer ni dokazov, a je zelo verjetno. Takšno pravo pa deluje iz izvršljive in delujoče pravičnosti, zato je bilo veljavno vse do 1848.«

Dr. Boris Golec je ugotovil, da je o župniku Andreju Reclju še veliko neznank, in da se je spoznal na gorsko pravo in vinogradništvo, saj je bil tudi sam gorski gospod. Na Rako je Recelj prišel leta 1580, umrl pa naj bi leta 1600, potem ko se istega leta pojavita novoimenovani župnik na Raki in nov kanonik v Novem mestu, kamor je prej odšel za kanonika Recelj. »Pisal in deloval je v času, ko se slovenščina ni pisala za druge potrebe, razen za nabožne, pa še tu in tam za kakšno prisego, on je pa prevedel zakon. Recelj je eden redkih, ki je v tistem času svoje delo avtoriziral, s čimer se je Raka z zlatimi črkami uvrstila na zemljevid slovenskega knjižnega jezika«, je dejal Golec.

DRAGULJ SLOVENSKEGA JEZIKA

Dr. Alenka Jelovšek je leta 2017 po dr. Kozmi Ahačiču prevzela prevajanje Gorskih bukev v sodobno slovenščino, ko je bila prevedena že polovica členov. »Potreben je bil radikalen poseg v besedilo,« je poudarila.

»To je bil čas, ko se še ni veliko tiskalo, ko se je marsikaj samo še prepisovalo. Zato ne moremo vedeti, koliko vmesnih stopenj med izvirnim prevodom in prepisom, ki ga poznamo danes, je bilo. Na podlagi jezikovnih dejstev lahko sklepamo, da sta bila vsaj dva,« je povedala. Omenila je še, da katoliki niso prevzemali protestantskega knjižnega jezika in da je analiza pokazala, da je bil Recelj rojen v bližini Krškega.

Dr. Janez Bogataj, reden gost dogodkov na Raki, je bil navdušen nad besedilom Gorskih bukev kot etnolog, saj »so bili predstavniki različnih družbenih skupin tako rekoč enakovredni v gori«. Krški župan mag. Miran Stanko pa se je ob koncu prireditve zahvalil sodelujočim v projektu, saj so v zbirko slovenskega jezika prinesli dragulj, ki osvetljuje njegov razvoj.

Članek je bil objavljen v 32. številki Dolenjskega lista 12. avgusta 2021

Pavel Perc