DL: Čebelar Franc Kapš - Kljub slabi letini do naziva šampion

15.10.2021 | 14:45

Franc Kapš pred svojim čebelnjakom na obrobju Rumanje vasi

Franc Kapš pred svojim čebelnjakom na obrobju Rumanje vasi

Na Pomurskem sejmu največ točk za gozdni med Franca Kapša z Rumanje vasi – Laskavi naziv je priznanje za večletno predano delo – Čebelarstvu so v njihovi družini zapisani že več generacij – Očetu pri opravilih pomagal že kot otrok – V zadnjem obdobju se posveča izdelovanju čebelnjakov z dvema AŽ-panjema

V okviru letošnjega 59. kmetijsko-živilskega sejma Agra je potekalo tudi ocenjevanje medu, strokovna komisija pa je med vsemi prejetimi vzorci ocenila, da naziv šampion ocenjevanja prejme gozdni med Čebelarstva Kapš iz Rumanje vasi pri Straži.

»Letos smo na Pomurskem sejmu ocenili 47 vzorcev medu, kar je za letošnjo sezono, ki je bila katastrofalna, zelo lepo število. Številni čebelarji niso natočili medu niti za vzorec. V ocenjevanje smo prejeli med 32 slovenskih proizvajalcev in petih čebelarjev iz tujine. Vsi vzorci so prejeli vsaj eno priznanje, kar je zelo pohvalno. Iz tega je tudi razvidno, da čebelarji vedno več vedo o sortnosti medu, ki ga pošljejo na ocenjevanje,« je povedal predsednica komisije mag. Amalija Božnar.

Franc Kapš se je obvestila, da je njihov gozdni med prejel najvišjo oceno (28,30) med vsemi vzorci, zelo razveselil. »Mislil sem, da ta naziv podelijo prvaku vsake sorte, a ni tako, le eden je šampion. Ta laskavi naziv je priznanje za večletno predano delo s čebelami,« pravi Franc, ki se lahko pohvali z zlatimi priznanji s številnih ocenjevanj, pred petnajstimi leti je v Novem mestu za smrekov med prav tako prejel naziv šampion.

V zadnjem obdobju se posveča izdelovanju čebelnjakov z dvema AŽ-panjema.

V zadnjem obdobju se posveča izdelovanju čebelnjakov z dvema AŽ-panjema.

POMAGAL ŽE KOT OTROK

Čebelarstvu so v njihovi družini zapisani že več generacij. Čebelar je bil že njegov stari oče, ki je leta 1920 doma v Občicah postavil prvi čebelnjak s kranjiči. Kasneje je njegov oče poleg postavil še večji čebelnjak z AŽ-panji, pri čebelarskih opravilih pa mu je Franc pomagal že kot majhen otrok. »Imam še dva brata in dve sestri, nihče se ni zanimal za čebele, vsi so bežali stran od njih. Mene pa je čebelarstvo pritegnilo, očetu sem vedno pomagal pri točenju medu, sestavi okvirja, napenjanju žice, vstavljanju satnic in drugih opravilih, ki so bila primerna moji starosti. Kmalu sem dobil tudi svoj panj, za katerega sem skrbel. Spominjam se, da oče ni nikoli nosil zaščitnega pokrivala ali rokavic, samo cigareto je prižgal, da je odganjal čebele. Jaz pa zdaj vse to uporabljam,« pravi.

Ko je obiskoval srednjo šolo v Škofji Loki, se je ob koncih tednov zelo rad vračal domov. Samostojno je začel čebelariti leta 1986, ko je na obrobju Rumanje vasi postavil čebelnjak za 24 čebeljih družin, kasneje pa ga je nadgradil, in zdaj je v njem že 45 panjev, zgoraj pa je tudi prostor za apiterapijo. »Priporočam jo vsem, ki imajo težave z dihanjem ali pa si želijo le sprostitve v naravi. Nad panji sem uredil prostor, kjer se lahko uležeš ali usedeš in vdihuješ zrak oziroma aerosole, ki spodaj prihajajo od čebeljih družin. Apiterapija pomaga pri krepitvi imunskega sistema,« pojasni Franc.

ZARADI POZEBE SLABA LETINA

Po smrti očeta je prevzel skrb tudi nad čebelnjakom v Občicah, poleg je kasneje sam postavil še enega novega. Skupno zdaj skrbi za okoli 150 čebeljih družin. Pred leti je natočil okoli šest ton medu, zadnja leta precej manj, saj imajo čebelarji zaradi vse pogostejših vremenskih ujm slabe letine. »Najslabše je bilo leta 2014, tudi lani je bilo slabo, letos pa zaradi pozebe kaže še slabše. V čebelnjaku na obrobju Rumanje vasi letos še nisem točil, v Občicah pa bom v naslednjih dneh drugič,« pove o letošnji letini. Veliko se v zadnjem obdobju govori o pomoči čebelam. Ljudje jim po njegovih besedah pomagajo tudi tako, da sredi dneva ne škropijo sadnega drevja v cvetenju in kosijo bolj v popoldanskem času.

Doma v Rumanji vasi sta z ženo Fani uredila prostor, kjer ponujajo svoje izdelke. Poleg medu – hojev, smrekov, gozdni, kostanjev, lipov, javorjev – je na voljo tudi med s sokom rdeče pese, med z vaniljo oziroma cimetom. Na njihovih policah so tudi propolis, balzam za ustnice, svečke iz voska, deviško satje v medu in suho sadje v medu. Ker imajo dva čebelnjaka v Občicah, so člani skupine proizvajalcev kočevskega gozdnega medu z zaščiteno označbo porekla. »Posebej je treba poudariti, da se čebelja paša tam odvija v ekološko neokrnjeni, pretežno gozdnati pokrajini z zelo pestro floristično sestavo, kar omogoča pridelavo visokokakovostnega medu. Za pridobitev certifikata veljajo kar strogi normativi. Večkrat pridejo preveriti čebelarski zvezek veterinarskih posegov in opravijo meritve vzorcev,« pojasnjuje Franc.

Veseli ga, da se je v vseh teh letih nabralo precej zvestih strank, z medom med drugim zalagajo tudi osnovno šolo v Vavti vasi. Ob četrtkih ali petkih so prisotni na stojnici pred zdraviliškimi hoteli v Dolenjskih Toplicah, v soboto pa na Glavnem trgu v Novem mestu. »Za to skrbi predvsem žena Fani, ki je sicer alergična na čebelji pik, zato ne gre blizu čebel, a zelo pomaga pri drugih opravilih,« še dodaja Franc. Med je po njegovih besedah zelo zdrav in z ženo si ga vsak dan pri zajtrku namažeta na kruh ali ga vlijeta v čaj.

Franc z vnukom Oskarjem

Franc z vnukom Oskarjem

NJEGOV ČEBELNJAK V VLADNI PALAČI

Franc je v mladosti želel postati avtomehanik pri Gorjancih, a ga niso vzeli za vajenca. Nekaj časa je nato pomagal pri lokalnem mizarju, kjer se je marsikaj naučil. Znanje mu je prišlo še kako prav v novomeškem Pionirju, kjer je na začetku delal kot mizar, na koncu pa je bil vodja mizarske delavnice. Ob delu je naredil tudi lesno-tehnično šolo. Kasneje se mu je ponudila priložnost, da bi bil učitelj praktičnega pouka na srednji lesarski šoli novomeškega šolskega centra. Sprva je bil nekoliko v dvomih, a na koncu se je le odločil za nov izziv. Prostore so imeli v straškem Novolesu, po njegovem propadu pa so delavnico za potrebe šole uredili v Novem mestu. Praktični pouk je poučeval kar 28 let, pred devetimi leti pa je šel v pokoj. Dela mu nikoli ne zmanjka, poleg čebelarjenja se v zadnjem obdobju posveča tudi izdelovanju čebelnjakov z dvema AŽ-panjema. Prvega je naredi ob 110. obletnici Čebelarskega društva Straža - Dolenjske Toplice, katerega član je.

»Ko smo imeli svečano proslavo v veliki dvorani Kulturno-kongresnega centra v Dolenjskih Toplicah, sem menil, da bi na oder postavili tudi manjši čebelnjak. Izdelal sem ga, predsednik Čebelarske zveze Boštjan Noč je bil nad njim tako navdušen, da me je prosil, ali naredim še enega za predsednika takratne vlade Mira Cerarja. Montiral sem ga v petem nadstropju vladne palače, pred pisarno predsednika vlade. Še danes je tam,« ponosno pove Franc, ki je kasneje dobil še kar nekaj naročil za izdelavo teh manjših čebelnjakov, ki med drugim krasijo tudi slovenska veleposlaništva v Rimu, Pragi, Teheranu, Bruslju, Varšavi, dva bodo v kratkem odpeljali v Črno goro in Albanijo, enega pa končuje za pot v Haag. Pri poslikavi panjev mu pomaga nečakinja Irena Kapš.

MUZEJ TREH GENERACIJ

Franc je tudi zbiratelj čebelarske zgodovine. Shranjene ima vse izvode revije Čebelar od leta 1920 do danes, poleg tega ima v lastnem muzeju še številne čebelarske in druge predmete. »Temu jaz pravim muzej treh generacij, in sicer mojega starega očeta, očeta in mene. Stari oče je bil dvakrat v Ameriki, ko se je vrnil, je prinesel različna mizarska orodja. Imam tudi dunajski panj iz leta 1830 in panj v obliki avstro-ogrskega vojaka in še bi lahko našteval,« še dodaja. Muzej je vsekakor vreden ogleda.

Članek je bil objavljen v 33. številki Dolenjskega lista 19. avgusta 2021

Rok Nose

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava