DL: Portret tedna - Mitja Markovič

13.10.2021 | 14:45

Življenje vsakogar od nas je zaznamovano s srečevanji in druženji, pa tudi odhodi in slovesi. To velja tudi za duhovnike, ki na svoji poti večkrat zamenjajo župnije oziroma kraje svojega delovanja.

Avgusta se je po 16 letih predanega pastoralnega dela iz župnije Krško - Videm ob Savi v celjski škofiji poslovil priljubljeni župnik Mitja Markovič, ki je bil tudi soupravitelj župnije Zdole. Te dni je že začel delo v župniji Šentjur pri Celju.

Na zahvalni poslovilni maši v Krškem se je zbralo več kot 400 vernikov in marsikdo je imel solzne oči, saj so Krčani župnika vzeli za svojega, lepo so sodelovali in veliko naredili. Pa tudi Mitja Markovič odkrito pove, da mu je bilo težko oditi, saj Krško ni bilo le njegovo delovno mesto, ampak tudi dom. Po posvetitvi v duhovnika leta 2001 je bil štiri leta kaplan v Slovenskih Konjicah, nato pa je že prišel v Posavje in tu preživel dolgo in lepo obdobje.

»A razumsko vem, da je tako prav. Spremembe so del življenja in pomenijo novo priložnost. V izziv mi je sprejeti novo poslanstvo in prvi vtisi v novi župniji so zelo obetavni,« pove Markovič.

Hvaležen in zadovoljen je, da so v krški župniji skupaj z ekipo predanih sodelavcev, z verniki in številnimi sokrajani ustvarili iskrena prijateljstva in veliko lepih zgodb. Rad izpostavi animatorsko delo z razvejanimi dejavnostmi, skavtski steg Krško 1, ki je tudi po njegovi zaslugi zaživel pred 16 leti, pa dobro delo karitasa, duhovne počitnice za starejše, šmarnice, oratorij za mlade in še kaj. Slovesno, tudi z monografijo, so zaznamovali 850-letnico tamkajšnje pražupnije, obhajali so Ripšlovo jubilejno leto, skratka niso pozabili tudi na negovanje tradicije.

»Trudili smo se prepoznavati znamenja in potrebe časa. Vedno smo iskali nove poti. Narobe bi bilo, če bi kristjani obtičali nekje v preteklosti, v svojem svetu,« meni 45-letni župnik Mitja, ki se je zelo dobro znašel med epidemijo koronavirusne bolezni, ki je močno posegla tudi v versko življenje. Lep čas so bile cerkve zaprte, maš in preostalega dogajanja ni bilo.

V primerjavi z mnogimi duhovniki je hitro začel pastoralo na daljavo, pri čemer mu je še kako prišlo prav računalniško znanje in dejstvo, da je vešč dela na digitalnih omrežjih. Tako so s prvim dnem epidemije že začeli prenos bogoslužij. Mnogi farani so bili novemu načinu dela naklonjeni, posodili so opremo, ki so jo kasneje nadgrajevali, in spletne maše so postale resnično občestveno dogajanje.

»Naše občestvo je ves čas ostalo povezano, morda še bolj kot v 'normalnih' razmerah, in v tem vidim božje delo. Na pandemijo tako gledam pozitivno in v njej vidim izziv. Prepričan sem, da se stvari ne dogajajo naključno. Če Bog dopusti tako stvar, nam želi gotovo nekaj pomembnega dopovedati. Med drugim nam je kristjanom pokazal tudi digitalno polje kot mesto, kjer mora biti evangelij tudi prisoten. Ne le pokazal, dobesedno porinil nas je vanj,« pravi Markovič.

Tudi verouk so imeli na daljavo, z mladimi so ustvarjali spletne šmarnice, poleti so pripravili petdnevni program televizijskega oratorija. V spletnem okolju tako Markovič ne vidi bojazni, da se ljudje ne bi več vrnili v cerkev – prej priložnost za mnoge.

Mitja Markovič prihaja iz tradicionalne, krščanske družine iz Benedikta v Slovenskih goricah. V mladosti ga je navdušilo marsikaj. V času šolanja na tehniški gimnaziji v Mariboru je hodil na tekmovanja, programiral, igral klavir. Po zaslugi kar nekaj posebnih dragocenih ljudi, ki mu jih je Bog poslal na pot, je počasi začel odkrivati tudi nove razsežnosti življenja, pristno prijateljstvo in resnično osebno vero. Zato je kasneje prepoznal, da želi pomagati ljudem, da bi kaj tako lepega zmogli odkriti tudi sami. Svoj duhovniški poklic razume kot ustvarjanje okoliščin, da bi lahko Bog osebno vstopal v življenja ljudi in da bi ga začutili kot svojega sopotnika. Tako se je odločil za študij teologije v Mariboru in duhovniško posvečenje prejel leta 2001.

Duhovniški poklic ga osrečuje, seveda pa je delo zahtevno in moči si nabira tudi v naravi in s športom. Ta mu pomeni hobi, meditacijo, molitev. Blizu so mu gore. V preteklosti je rad plezal, trenutno pa mu je najbolj pri srcu gorsko kolesarjenje, pozimi in dolgo v pomlad pa turno smučanje. Včasih gre v gore v družbi, ko potrebuje le odklop in mir, pa sam.

»Pot navkreber, naj bo peš, s kolesom ali smučmi, dodobra prezrači možgane. In to je ključno, da se rodi kaka sveža ideja ali oblikuje nova misel,« pove nekdanji krški župnik in doda, da ga tudi na gorskih poteh vselej spremlja Bog. Ob tem se lahko marsikaj pogovorita. Lepe kotičke za takšne odklope je našel tako v Posavju, kot jih bo gotovo tudi na Štajerskem, kjer deluje zdaj. »Nedvomno pa bom o Krškem in Krčanih, ne glede na to, kje bom živel, vedno pripovedoval kot lepem okolju in sijajnih ljudeh,« še doda.

Članek je bil objavljen v 33. številki Dolenjskega lista 19. avgusta 2021

Lidija Markelj