Vojna za Slovenijo - 30 let: Franc Uršič, žrtev napada na Medvedjeku

12.10.2021 | 14:45

Franc Uršič

Jože in mama Ivana sta redno obiskovala Francev grob in se udeleževala spominskih slovesnosti.

Franc Uršič iz Prečne je bil star komaj 25 let, ko je umrl v slovenski osamosvojitveni vojni. Očetu Francu, mami Ivani in dve leti mlajšemu bratu Jožetu, s katerim sta bila vseskozi tesno povezana, se je sesul svet. Prevzel naj bi domačijo, skrbel za starše, Jože pa si je takrat ravno ustvarjal svojo družino in začel graditi svojo hišo kak kilometer stran, na drugem koncu Prečne. Vse želje in načrte je kruto prekinila smrt.

Franc je bil kot rezervist Odreda za posebne namene 21. območnega štaba Novo mesto vpoklican 19. junija leta 1991 na Lanšprežu, usposabljanje enote pa naj bi se končalo 26. junija, a so zaradi osamosvojitvenih aktivnosti ostali pod orožjem. Dan pozneje so pripadniki odreda prejeli ukaz o premiku na mesto cestne blokade na Medvedjeku, kjer je bil 28. junija ob prvem napadu oklepnikov JLA BOV-3 ranjen v glavo. Za posledicami ran je 4. julija umrl v novomeški bolnišnici.

FRANCEVA SMRT STRLA VSE

»Takrat sem se ravno pripravljal na svojo poroko. Bila naj bi po tem, ko bi se Franc vrnil z orožnih vaj na Lanšprežu, saj bi bil moja priča. Vse je bilo že dogovorjeno, pekli smo že pecivo in piškote za poroko, a smo jih potem porabili za njegovo pogrebščino, obleko, ki si jo je kupil za poroko, pa je odnesel v grob,« se tistega časa z grenkobo spominja Jože. Bratovo smrt je – tako kot starši – zelo težko prenesel, zato je zelo razočaran in prizadet, če mogoče sliši, da so se teritorialci med vojno za Sloveniji le sončili. »Kdor tega ni doživel, naj bo tiho.« Poročil se je tri mesece pozneje, skromno, brez vsakega slavja.

Da je Franc ranjen, so Uršičevi izvedeli od sosedov, ki so to slišali po radiu. Z mamo Ivano sta delala v vinogradu, ko je prišel do njiju in jima povedal žalostno novico. »Seveda sem se želel prepričati, ali je to res Franc, da ni mogoče kdo drug in so se zmotili. Sosed me je peljal v bolnišnico; po vseh stranskih poteh sva se vozila. In dokler ga nisem videl na postelji, nisem verjel, da gre za brata. Zdravnik mi je povedal, da ima zelo hude poškodbe glave, in če bo preživel, bo to zaradi mladosti in močnega srca, a bo ostal težki invalid. Imel sem občutek, da čuti, da sem poleg njega, a najbrž ni bilo tako. Čez tri dni so pozvali še mene za v Krakovski gozd, pa sem šel na štab in jih prosil, da me pustijo doma pri mami in očetu, saj je moj brat hudo ranjen ležal v bolnišnici. Neštetokrat so preverili, ali govorim resnico, potem so me oprostili. A če so bo vojna nadaljevala, so dejali, bom moral iti. Čez dva dni je Franc umrl, vojna pa je bila v naslednjih dneh končana,« pripoveduje Jože.

Čez štiri leta je izgubil še očeta, maja letos pa še mamo Ivano, ki je zadnja tri leta preživela v domu starejših občanov v Novem mestu. »Kako simbolično, skoraj na 30-letnico smrti svojega sina se je poslovila še sama in se mu pridružila,« je pripomnil s solznimi očmi.

NEGUJEJO SPOMIN

Vsa ta leta ima Jože stike z družino Žafranovih z Medvedjeka, v kateri so bratu nudili vso pomoč in oskrbo, preden so ga odpeljali v bolnišnico. »Obiskovali smo jih, ko je živela Žafranova mama, ki je Franca prva oskrbela, in ko je pred enajstimi leti umrla, sem navezal tesne stike s sinom Ladom. Sicer živi v Ljubljani, ima pa tudi parcelo doma, tako da ga obiščem na Škofljici ali Medvedjeku, on pa mene. Postali smo dobri prijatelji in prišli so tudi na mamim pogreb.«

Za vso skrb pri negovanju spomina na Franca ter tudi za pozornost do njega in mame je hvaležen veteranom vojne za Slovenijo Dolenjske in Trebnjega, ki lepo skrbijo za bratov grob in spominsko obeležje na Medvedjeku. Ob vseh obletnicah so ju vedno tudi obiskali in ju povabili na vse slovesnosti. Hvaležen je tudi novomeškim županom in še posebej zdajšnjemu, Gregorju Macedoniju, ki nikoli ni pozabil na obletnico bratove smrti. V pristnih in lepih odnosih so tudi z novomeško vojašnico, ki od leta 2012 nosi ime Franca Uršiča. »Vsa njegova odlikovanja in priznanja, tudi oblačila, v katerih je bil, ko je bil ranjen, smo podarili vojašnici, ki je uredila lepo muzejsko sobo. Sam sem v spomin na brata obdržal le tole ročno uro,« je dejal in pokazal na zapestje. Vsi zgoraj omenjeni so se prišli poklonit in izrazit sožalje tudi ob smrti mame Ivane.

Pravzaprav je Jože v spomin na dragega brata poimenoval najstarejšega od svojih treh sinov. »Najprej sem mislil, da bom sinu dal ime Franc, a bi bilo za vse nas preveč boleče. Odločil sem se za Igorja – Igor Uršič namesto Franc Uršič so namreč pomotoma napisali na spomeniku žrtvam vojne za Slovenijo na ljubljanskih Žalah. To so pozneje popravili. In tudi Igor naj bi tako kot Franc prevzel Uršičevo domačijo, a tudi njemu to ni bilo usojeno,« je pripovedoval.

Domačija je zdaj res prazna, Jože ob dvoizmenskem delu v novomeškem Revozu skrbi, da ni zapuščena, skrbno pa neguje družinski vinograd na Suhorju. »Spominov mi ne more nihče vzeti, za vedno jih bom nosil v srcu.«

Članek je bil objavljen v posebni prilogi Dolenjskega lista ob 30-letnici slovenske samostojnosti VOJNA ZA SLOVENIJO - 30 LET.

M. Žnidaršič, foto: arhiv Uršičevih