Desa Muck: ''Kadar je šport, preklinjam kot zadnji furman.''

11.10.2021 | 14:05

Stavek iz naslova je Desa povedala, ko smo iz gostilne odhajali proti njeni hiški, na kateri je spominska plošča – ampak ne v njen spomin, saj je vendar še aktivna, čeprav zaradi zdravstvenih težav malo težje hodi, roka jo še boli, pa tudi brazgotina po nedavni operaciji se vidi. Da ne omenjamo, kako grozno bi se počutila, če bi zaradi plošče še več ljudi stegovalo glavo čez ograjo ali skozi okno. Desa namreč – razen na odru – ne mara pozornosti, je pa gostiteljica, kot se šika, in nam je prijazno razkazala svoje pravkar prenovljeno domovanje.

Pravzaprav je še najbolj verjetno, da je šlo za pomoto. Veliko pomoto. Najbolj brana in najbolj iskana pisateljica v knjižnicah – to so čisto sveže informacije, čeprav prva mesta osvaja že desetletja! – Desa Muck je na tole fotoreportažo pristala samo zato, ker ni pozorno poslušala. Ali pa je mislila, da jo želimo obiskati kar tako, zasebno. Kajti ko smo ji ob prihodu v Mokronog začeli govoriti, kaj vse bi radi fotografirali, je bila kar malo nejevoljna. Ampak kaj naj bi reva uboga naredila – fotografinja je bila vendar njena hči! Desa sploh ne skriva, da imajo njene tri hčerke privilegije pred vsemi. Tako ji ni preostalo drugega, kot da je stisnila zobe, se nasmehnila svoji najmlajši in najbrž pomislila, da je menda ja bolje, če Ana Iza kaj zasluži s svojim delom.

Nerodno mi je že, kadar jem malo dražje kosilo

Dobili smo se torej v gostilni Zlata kaplja, kjer družina Deu kuha dobrote že vrsto let. V sobi smo bili sami z Deso in njenim možem Igorjem, ki je bil ves čas zelo pozoren, pred aparat pa ni želel. Na steni je visela slika Tita, kako ves okrogel in zadovoljen prihaja prav iz te gostilne. Dese za zdaj še niso ovekovečili za goste. Tudi zato, ker Petra, hči dolgoletne lastnice gostilne, dobro ve, da ji takšna pozornost ne bi godila, saj je njena soseda in dobra prijateljica. Med specialitetami nam je priporočila mokronoške žlikrofe, ki jih delajo s kašo, mi pa smo opazili »slavne štruklje«, ki so v resnici slani. Še dobro, da si je Desa pred kratkim z operacijo »popravila« oči in je na to opozorila.

»Jooooj, meni je nerodno, da me boste slikali doma, ko pa je toliko brezdomcev,« je začela tarnati. Itak se ne mara fotografirati, da pa bi razkazovala dom, ji je še manj ljubo. »Ravno sem gledala oddajo o beguncih … Jaz se šopirim s svojo hišo, oni pa nimajo nič. No, saj nimam ravno vile kot Rebeka Dremelj, a vseeno … Nikoli nisem z veseljem gledala zvezdnikov v njihovih vilah, pa ko dajejo recepte specialitet, ko pa vem, da ljudje umirajo od lakote, in mi je res hudo. Meni je nerodno že, ko jem malo dražje kosilo,« je povedala ta občutljiva duša, ki bi najraje rešila ves svet, a to je seveda nemogoče.

Ljudje so se odvadili teatra

V zadregi, ker jo spravljamo v stisko, smo omenili, da tokrat res več fotografiramo, zato ne bomo delali intervjuja. »O, hvala bogu!« je vzkliknila tako veselo, da se je bilo treba vprašati, kaj tako groznega smo jo spraševali nazadnje, a je hitro dodala: »Torej bom imela čas, da bom lahko gledala Vuelto!« Igor je očitno opazil nelagodje, pa se je pošalil: »Vidite, koliko ima povedati javnosti …« Desa je takoj pripomnila: »Prav nič! Razen o boleznih, pa brazgotino na roki lahko slikamo …«

Debato o boleznih je presekala izvrstna hrana, saj je Petra prinesla najprej predjedi (lečo v solati – Desa je pripomnila, da jo premalokrat uporablja pri kuhi – z lososom, popečenimi lignji in čipsom iz malancanov), potem pa še glavne jedi. »Zemono (kjer kuha odlični Tomaž Kavčič, op. a.) nima za burek!« je ob pogledu na dobrote vzkliknila naša junakinja in si privoščila solato s puranom.

Med okusnim kosilom smo klepetali o tem, da je Desa po novem upokojenka, da pa še vedno rada piše in nastopa – predstava Ženska je trenutno zelo aktualna in med petimi igralkami, ki se spominjajo oblek in dodatkov, ki so jih nosile ob prelomnih trenutkih, je seveda Desa posebej navdušila. »Ampak ljudje so se očitno odvadili teatra ali pa se bojijo, saj obisk ni, kot bi si želeli,« potarna.

Kava iz kopalnice in vratca za mačke

Desa je vse življenje trdo garala, saj je večinoma sama skrbela za tri hčere pa še kup živali, in tudi v pokoju ne bo povsem izklopila. Njen Igor je skrbnik založbe Muck-Blažina, pri kateri je izšlo že osem knjig – večinoma seveda Desinih, kar nekaj knjig je v zadnjem času ugledalo luč sveta v elektronski obliki, pisateljica pa je v zadnjem letu in pol tudi pridno prebirala svoje otroške knjige za zvočni zapis: »Elektronske knjige niso za otroke, mlajše od desetih let, zvočne pa so super – še posebej za v avto, ženske pa jih rade poslušajo tudi med pospravljanjem …« No, pri njih pospravlja v zadnjem času predvsem Igor, saj mora biti Desa zaradi nedavnih operativnih posegov še previdna. To je tudi razlog, da nas je povabila v gostilno, kamor sta z Igorjem pogosto prihajala na malico tudi takrat, ko so doma prenavljali. »V kopalnici sem imela mali koharček, da sem lahko naredila kako juho, pa seveda veliko kav za zidarje,« je povedala Desa, ki je že na začetku leta zamenjala v hiši vsa okna, nato so zamenjali kuhinjo in naredili stekleno verando, kjer so tudi vratca za mačke.

Živalska družba

Po zadnjem štetju ima Desa doma štiri mačke in 11-letno psičko Mili. Vse je posvojila, edino Berti in nedavno umrli Luka sta se rodila pri njih. Luka je bil pravzaprav maček Desine mame, tako da ga je podedovala po njej. Že prej je imel probleme s ščitnico, zdaj pa so mu opešala še jetra, tako da se je pri 17 poslovil, Desa pa je kar nekaj dni jokala. Kako bo šele, če 14-letni Berti ne bo premagal zdravstvenih težav, ki jih ima … Sta pa desetletnika Džuli in Garp hvala bogu v dobri formi.

»Si nora, kaj pa sprašuješ?« me je pogledala kot vesoljko, ko sem jo vprašala, katero živalco ima najraje. In potem je naštela vse po vrsti – Garp je bil zadnji, očitno zato, ker je edini v tej živalski družbi raje po svoje zunaj, kot da bi skakal po kavču in kuhinji. Sicer pa je imela v življenju gotovo že več kot 20 psov in mačk. »Mami jih je kot gobe pobirala s ceste,« je pripomnila Iza, Desa pa ji je hitro vrnila, da so tudi vse tri hčerke nosile domov vse mogoče – tudi ribe, zajce, hrčke …

Edini prazniki za Slovence

Ko smo se iz gostilne pripeljali domov, so seveda vsi štirinožni prebivalci prišli preverit, kaj se dogaja. Še posebej prijazno so pozdravili Izo in ji tudi pridno pozirali. No, nekaj časa. Berti je namreč v nekem trenutku sklenil, da je bilo dovolj, in se je odpravil po svojih poteh, Garp pa je raje taval po bližnjem gozdičku. Medtem ko so naju ovohavale živali, je Desa izkoristila priložnost in se zavalila na kavč, da bi spremljala zadnji del Vuelte. »Ne vem, zakaj danes Rogliču ne gre prav dobro,« je tarnala in se spominjala srečnih časov med nedavno olimpijado: »Ni bilo srečnejšega človeka od mene.« Še slovensko zastavo – ki jo ima v predalu samo za športne dogodke – je razprostrla po omari za ves čas, kolikor so trajale igre. »To so edini prazniki za Slovence!« je rekla. Vedno navija za naše, pri nogometnih klubih pa prisega na Muro. In ko sem jo povprašala, zakaj, ne skrivala, da je nad vprašanjem globoko razočarana. »Kako ne veš, da je Mura državni prvak? Zanje sem začela navijati že pred nekaj leti. Še fotkali smo se skupaj, pa njihov šal imam!« je povedala ponosno kot nekoč moj nečak, ki sem ga fotografirala s Cimerotičem, ko smo se slučajno srečali na cesti. No, on je tudi eden od teh, ki so se ji še posebej prikupili.

»Mami ne smeš ničesar reči čez šport, ona je največji navijač,« je povedala Iza, medtem ko je Desa napeto gledala zaključek kolesarske dirke in vmes tudi kaj zavpila: »Kadar je šport, preklinjam kot zadnji furman.«

Slovenska kolesarska ekipa?

Nato je razložila: »Športniki so še edini, na katere je Slovenija lahko danes ponosna. Ko so v Zoom (oddaja na TV SLO, v kateri je Desa vrsto let asistirala Mariu Galuniču, op. a.) prihajali športniki, sem bila bolj vesela kot sicer. Zelo sem se poštekala s pokojnima Tomažem Humarjem in Rokom Petrovičem – njega sem sicer poznala od drugod, ne iz oddaje. Zavec je faca, pa Cime, sem velika občudovalka Tine Maze, pa zdaj Rogliča, košarkarjev, Mure … Ob teh ljudeh se počutim ponižno. To so garači, pa tudi druge kvalitete imajo. Sem tudi velik fen Ibrahimovića – v njegovi knjigi sem začutila moč, osebnost …« je pripovedovala Desa, ki sama nikoli ni trenirala nobenega športa, še gumitvista se ni igrala v otroštvu, edino ristanc. Je pa res, da uživa v vodi, tako da v svojem bazenu, za katerega ji je letos oče poklonil gretje, tudi telovadi. V šoli pa je med telovadbo raje igrala razrednega klovna kot kaj drugega, saj je bila vedno počasna, slaba. »Šport sem začela spremljati zaradi oddaje. Ko sem spoznala športnike, ki smo jih gostili, sem začela tudi navijati zanje. Zdaj pa sem vedno bolj v tem, tudi zaradi Igorja, ki mi polni vrzeli v znanju, razloži pravila, da je še zanimivejše. Kar dobro znam oceniti, kako se bo razvila kakšna tekma. Gledam vse igre z žogo, pa kolesarstvo, smučarske skoke, atletiko … Ne vem, zakaj kakšno bogato slovensko podjetje nima svoje kolesarske ekipe, da morajo naši tujim podjetjem in državam nositi denar,« je modrovala.

Nekaj novega in nekaj starega

Po koncu dirke je oblekla eno od svojih najljubših oblek – pikčasto tuniko, ki so ji jo kupile hčere, in pridno pozirala svoji Izi. Najlepša svetloba je bila seveda na novi verandi, ki si jo je Desa želela že dolgo. Za zdaj še ni imela prav dosti gostov, ki bi jih gostila tam, saj pravi, da jo je prenova hudo utrudila. Zato pa sama uživa v svoji čudoviti kuhinji, v kateri je obdržala prvotne ploščice, tako da je novo pohištvo prilagajala njim. »Če bi se dalo, bi imela kar vse staro, tako pa je nekaj novega in nekaj starega,« je povedala in tako opisala pravzaprav celo svoje domovanje, v katerem se vsak gost takoj počuti domače, saj diši po hrani, pa tudi po zeliščih, ki jih goji v kadi na dvorišču. Jap, Zemono (oprosti, Tomaž Kavčič) nima za burek – pri Desi je vse še boljše …

Sonja Javornik / Revija Zarja Jana