Vojna za Slovenijo - 30 let: Jernej Molan, prva žrtev med teritorialci

11.10.2021 | 14:45

Obisk na grobu mesec dni po pogrebu (foto: M. Luzar)

»Za ene osamosvojitvena vojna traja že 30 let, za druge je trajala deset dni, za tretje niti dan,« pripoveduje Olga Molan, soproga Jerneja Molana, ki je bil prva žrtev vojne za Slovenijo med pripadniki teritorialne obrambe v Posavju. Spomin na tiste trenutke je še kako živ in boleč; 27. junija okoli osmih zvečer je padel med ustavljanjem oklepne enote JLA v Rigoncah in za domovino, za svobodo države dal največ, kar je lahko – svoje življenje. Star je bil 39 let.

Jernej je bil dober mož, skrben oče, iskren prijatelj, navdušen športnik in športni navijač, prizadeven vinogradnik, kot vaščan Bukoška se je dejavno vključeval v lokalno skupnost, bil je član PGD Bukošek in tudi njegov predsednik, sodeloval je pri gradnji vaškega vodovoda, zelo si je prizadeval, da bi v vas dobili telefon, bil je tudi lovec …

Tako je zadnji spomin na svojega brata, ko je s košaro rdečih češenj sedel pred hišo, v knjigi polkovnika v pokoju Mitje Teropšič Brežiški teritorialci, ki je izšla leta 2019, opisala pokojna sestra Stana: »'Grem,' je dejal, 'moram iti.' Ker sem vedela, da ima orožje, in sem vedela, kam gre, sem občutila nekakšno tesnobo. Toda niti v snu si nisem mislila, da ga nikoli več ne bo nazaj in da so bile tiste rdeče češnje kot simbol krvi, ki bo kmalu prelita. 27. juniju je sledilo najbolj žalostno jutro v mojem življenju. Spoznala sem, kako preroške so bile besede takratnega predsednika države, da nikoli več ne bo tako, kot je bilo, in da so z Jernejem umrle mnoge sanje. Doma so ostale od bolečine strte mama in žena Olgica, enajstletna Jasmina, ki od šoka niti zajokati ni mogla, ter leto in pol stara Jerneja, ki se svojega očeta spomni le po pripovedovanju. Našlo se je veliko dobrih ljudi, ki so družini v tistih najtežjih trenutkih pomagali, žal pa so v soju žarometov nekateri marsikaj obljubljali, a ko družine padlih niso bile več medijsko priljubljene, na obljube tudi pozabili.«

Jernej Molan (foto: arhiv družine)

VESEL NOVE DRŽAVE

Olga in Jasmina imata na svojega moža in očeta najlepše spomine. Jasmina pravi, da takrat pravzaprav ni niti dojemala, kaj se dogaja, kar je bilo za enajstletno dekle povsem razumljivo. »Spomnim pa se atija, kako je bil ob uspelem plebiscitu vesel nove države, ko je rekel, da bo Slovenija druga Švica. Bila sem zelo navezana nanj, skupaj sva počela vse mogoče, smučala, plavala … Ko je umrl, mi je bilo, kot da je umrlo vse. Nisem si hotela priznati, da ga ni več. Tudi v domačo hišo me kakšen mesec ni bilo, le na kratko sem se od očeta, ko je v krsti ležal doma, prišla poslovit. Težko se mi je bilo vrniti domov, a me je mamica prosila, da pridem,« se je s cmokom v grlu spominjala Jasmina in dodala, da je mogoče mami v tistem trenutku delala krivico, a je bilo to kot neki obrambni mehanizem ob izgubi očeta, ki ga še danes zelo pogreša.

VSO NOČ NISO SPALI

Jernej in Olga sta leta 1991 ravno zaznamovala 15-letnico poroke, živeli so v novi hiši, lepo sta se razumela, imela dve čudoviti deklici, službi, pa čeprav le z delavsko plačo – on je bil trgovec, ona je delala v kiosku na železniški postaji v Dobovi, doma so imeli manjšo kmetijo. Skratka, vse za mirno, a skromno življenje. In potem je prišla vojna.

»Bila sem v službi, ko mi je železničar dejal, da naj grem domov, da prihajajo tanki. Čeprav mu skoraj nisem verjela, sem zaprla kiosk in šla. Doma so bile moja mami, Jasmina, pokojna tašča, s katero sem imela res lep odnos, pa je ravno previjala Nejo. 'Vojna se je začela,' sem povedala. 'Kakšna vojna?' so vprašale. Zunaj smo kmalu zatem slišali strele, ob 21. uri pa smo na radiu poslušale poročilo novinarke Irene Majce, da je prišlo do spopada na Rigoncah in da je padla prva žrtev. Rekla sem: 'Daj, povej že, kdo je. Le kako mora biti družini, ki je izgubila sina, očeta ali moža.' Vso noč nismo spali, zjutraj pa je prišel prijatelj z ženo in povedal, da Jerneja ne bo več domov, da je padel. Dopoldne so prišli še z občine … Od njega smo se poslovili 29. julija na pokopališču v Brežicah,« je s solznimi očmi pripovedovala Olga. Po vojni se ni več vrnila na delo in skupaj s taščo so skrbele za kmetijo, vinograd in dekleti. Jasmina in Neja sta dobili štipendijo, bili sta zelo delavni in pridni, obe sta končali fakulteto. Jasmina živi doma s svojo družino v Bukošku, ima 14- in 10-letna sinova in oba sta športnika, česar bi bil Jernej gotovo zelo vesel, Neja pa dela in živi v Budimpešti, a se rada vrača domov. Vez med njimi je izjemno močna, kakršna je bila tudi z Jernejevo sestro in mamo.

Spomin na Jerneja Molana se v Brežicah ohranja po zaslugi vseh županov, veteranov vojne za Slovenijo, vojašnico Slovenske vojske v Cerkljah ob Krki, ki od 2012 nosi njegovo ime, in društev, katerih član je bil. »Na ravni države pa spomin na te, ki so dali svoja življenja, počasi bledi, niso toliko pomembni, pomembnejši je boj za to, kdo ima večje zasluge v vojni za Slovenijo, kdo je bil tisti pravi del teritorialne obrambe in kdo ne. Jaz pa vem le eno, Jernej in vsi, ki so leta 1991 prijeli za orožje in šli branit meje Slovenije, so bili ta pravi na pravi strani,« je v spominih v knjigi Brežiški teritorialci še napisala Stana Molan.

Članek je bil objavljen v posebni prilogi Dolenjskega lista ob 30-letnici slovenske samostojnosti VOJNA ZA SLOVENIJO - 30 LET.

M. Žnidaršič