Vojna za Slovenijo - 30 let: Ne bom pozabil raztresenih možganov

6.10.2021 | 14:45

Ranjeni v napadu na Medvedjeku v novomeški bolnišnici (foto: M. Luzar)

Dušan Pezelj je bil leta 1991 smenalec in montažer na TV Novo mesto.

Bil je plebiscit, 23. decembra 1990, osem mesecev po začetku delovanja televizije Vaš kanal. Vsi vzneseni smo bili s kamerami na skoraj vseh voliščih. Pol leta pozneje pa: »Dule, jutri, 25. junija, greva v Ljubljano na novinarsko konferenco o samostojnosti Slovenije. Tudi mi moramo poročati o tem, za naš narod pomembnem dogodku,« mi je s slovesnim oznanil urednik Marjan Moškon.

»OK, šef,« in sva šla v Cankarjev dom. V dvorani, kjer so pripravili novinarsko konferenco, se je trlo novinarjev, snemalcev in fotografov, mnogi so prišli tudi iz drugih držav. Tam so med drugim potrdili, da bo Skupščina Republike Slovenije, tako kot je bilo načrtovano, naslednji dan sprejela Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, kar pa se zaradi varnosti ni zgodilo. Sprejeli so jo namreč še isti večer, nekaj pred 21. uro.

Novorojeni državi v čast so naslednji dan po vsej Sloveniji, poleg osrednje v Ljubljani, prirejali slovesnosti. V Novem mestu so pri kapiteljski in frančiškanski cerkvi zasadili osamosvojitveni lipi, kar sem seveda tudi posnel. S prijateljem in snemalcem Jožetom Hartmanom Hajčijem sva, tako kot mnogi po državi, to tudi primerno proslavila.

Zjutraj pa je narava poskrbela, da je življenje ena sama dolga zgodba z mnogimi nepredvidenimi dogodki. Zbudil sem se v pravi vojni, ki se je začela in končala na Dolenjskem. Čeprav v kratki vojni, vendar z enakimi krutimi posledicami kot v dolgotrajni.

Vaš kanal je v desetdnevni vojni v svojem programu pripravil nekaj več kot 100 videoprispevkov. V tem dobrem tednu nismo predvajali samo vojnih dogodkov, pač pa tudi veliko poučnih oddaj na vojaško, aktualno temo.

Dobro polovico posnetkov in besedil sva pripravila s kolegico Majdo Luzar. Bila sva na Medvedjeku, se podila za tako imenovanimi četniki v Krakovskem gozdu in Gorjancih, bila med težko ranjenimi šoferji, teritorialci, vojaki JA v bolnišnici, bila v vojašnici Milana Majcna, naredila pogovor z njenim poveljnikom, poročala iz Prečne, na katero so iz vojaških skladišč v Češči vasi ponoči streljali prestrašeni mladi vojaki JA, bila z našimi borci na barikadah, skratka, bila sva povsod, kjer je bilo vroče.

Hkrati s snemanja vojaških dogodkov sem snemal tudi življenje v mestu, kjer pa dogodkov ni bilo veliko. Po zloveščih alarmih je mesto postalo kot izumrlo, Glavni trg je bil brez ljudi in avtomobilov, police v trgovinah pa skoraj prazne. Strah, tesnoba in napetost so Novomeščane zadržali doma v krogu svojih najbližjih. Spominjam se, kako naju je s Hajčijem pokojni Nikola Padevski opozarjal, naj ne sediva na stopnicah Restavracije na trgu, kjer sva s kamerama in pivom v roki čakala letalski bombni napad. Za njegova dobronamerna opozorila se nisva zmenila, k sreči pa tudi letal ni bilo.

V vsaki vojni ljudje umirajo in po njej ostanejo porušeni in požgani domovi z vsemi strahotami, tragedijami in travmami. Tako je bilo pred tridesetimi leti tudi v Sloveniji in teh deset dni ne bom nikoli pozabil. Nikoli pozabil sedem ubitih nedolžnih šoferjev tovornjakov na Medvedjeku, ne bom pozabil raztresenih možganov in prerešetanih tovornjakov na nekdanji cesti bratstva in enotnosti. Ne bom pozabil intervjuja s sinom pokojnega gospodarja kmetije Antona Kotarja na pogorišču kozolca na Medvedjeku, kjer je med pogovorom pokazal, kje je pod letalskimi streli padel njegov oče. Nikoli ne bom pozabil pogreba padlega teritorialca na Medvedjeku Franca Uršiča iz Prečne ali pogovora z ranjenimi vozniki tovornjakov. Še sedaj vidim mladega agresorjevega vojaka, ki je z naperjenim orožjem stal pred menoj v vojašnici Milana Majcna in se ves bled tresel kot šiba na vodi. Ne, teh kratkih, a strašnih deset dni zagotovo ne bom nikoli pozabil, tudi zato ne, ker nas je čas preizkušal, toda nismo klonili.

Članek je bil objavljen v posebni prilogi Dolenjskega lista ob 30-letnici slovenske samostojnosti VOJNA ZA SLOVENIJO - 30 LET.

Dušan Pezelj