Vojna za Slovenijo - 30 let: Osamosvojitveni poštar

2.10.2021 | 20:00

Tone Jakše

Marsikomu še danes ni jasno, kako so se tiste tesnobe polne noči, kmalu po začetku agresije na Slovenijo, pred vrati njihovih trgovskih in gostinskih lokalov znašli svežnji pravkar natisnjenega Dolenjskega lista. Posebna izdaja je pisalo na njem. In datum: 28. junija 1991. Govorim o južni Sloveniji, o krajih med Novim mestom, Stražo, Dolenjskimi Toplicami, Semičem, Črnomljem, Gradcem in Metliko, o trasi, ki sem si jo tiste noči izbral za pot domov.

Samostojna Slovenija je bila v slovenski skupščini razglašena 25. junija, naslednji večer pa je bila na ploščadi pred skupščino osrednja proslava z razvitjem nove slovenske zastave. Že takrat so prestolnico grozeče preletavala letala JLA. Takrat sem fotografiral posaditev spominske lipe v Dolenjskih Toplicah, se udeležil kresa na Veselici, gričku nad Metliko in v Metliki prespal.

Sedemindvajsetega junija zgodaj zjutraj, bila je še noč, me je prebudil telefon. Sodelavec Andrej Bartelj mi je iz Novega mesta sporočil, da je od Pogancev slišati streljanje. Hitro sem se odpravil na metliški mejni prehod preverit, kakšno je stanje tam. Na poti sem srečal vojaški kombi, ki je zavil proti zdravstvenemu domu. Pozneje sem izvedel, da je najbrž peljal ranjenca s Pogancev. Mejni prehod je bil dobro zastražen. Več specialcev mi je preprečilo nadaljevanje poti. V prvi jutranji zarji sem opazil, da se je po s koruzo posajeni njivi ob cesti plazila skupina fantov v vojaških uniformah. So bili vojaki JLA ali teritorialci? »Še bo vroče!« sem si mislil in odbrzel čez Gorjance.

Ustaviti sem moral nekaj sto metrov pred Poganci. Pred mano je bila kolona vozil. Tista spredaj so bila vojaška transportna vozila, polna vojaštva, vmes nekaj topniških. Vzel sem fotoaparat in se peš odpravil naprej, da bi preveril, kaj je vzrok temu zastoju. Še prej sem kolono fotografiral od daleč. Izkazalo se je, da je bil prav tisti posnetek zgodovinski: tovornjak, napolnjen s peskom, postavljen prek ceste, je zapiral pot vojaški koloni. Ko sem naslednjič dvignil fotoaparat, so mi oficirji prepovedali fotografiranje, nihče pa se na srečo ni spomnil na film, ki je v njem ostal nedotaknjen.

Po stranskih poteh mi je potem le uspelo priti na uredništvo, kjer je bila že na razpolago zadnja številka časopisa. V njej seveda ni bilo poročil o vojaški agresiji, saj je bil časopis natisnjen pred napadom na Slovenijo.

Kaj bomo pa sedaj? Odgovorni urednik je miril razburjene sodelavce, naj delajo naprej, tako kot doslej. Meni ta misel po vsem, kar sem doživel na mejnem prehodu v Metliki in videl na Pogancih, ni bila všeč. Na agresijo je treba reagirati! Razburil sem se, rekel tajnici, naj mi piše dopust, zaloputnil vrata in odšel. Umiril sem se šele doma na Škrjančah pri Novem mestu. Tja me je v zgodnjih popoldanskih urah poklicala tajnica Milka in dejala, naj se vrnem v službo, ker so se odločili, da bodo izdali posebno številko Dolenjskega lista. To je bilo bolj po moji volji. Za vojno izdajo sem potem napisal marsikateri članek in prispeval prenekatero aktualno sliko. In ko je bila naslednjega dne v zgodnjih nočnih urah posebna izdaja natisnjena, sem naložil v avtomobil kar precejšen del svežih izvodov in jih razvozil po v začetku omenjenih krajih.

Zdaj, po 30 letih, marsikje tli ravnodušje do osamosvojitvenih časov, ponekod celo posmehljivost in omalovaževanje. Vse to je porojeno iz nevednosti, saj mladino in njihove pedagoge menda zanimajo čisto druge stvari. V naših časih pa smo morali šolarji znati na pamet številne sovražne ofenzive med drugo svetovno vojno, število ranjencev in žrtev, in to za celo Jugoslavijo. Danes pa naj bi jim še samostojna Slovenija ne bila mar!

Članek je bil objavljen v posebni prilogi Dolenjskega lista ob 30-letnici slovenske samostojnosti VOJNA ZA SLOVENIJO - 30 LET.

Tone Jakše