Vojna za Slovenijo - 30 let: Intervju - Mitja Teropšič o 'politični demenci'

30.9.2021 | 14:40

Mitja Teropšič maja 2021 (foto: M. L.)

Mitja Teropšič maja 2021 (foto: M. L.)

Mitja Teropšič je upokojeni polkovnik Slovenske vojske. V teritorialni obrambi se je zaposlil leta 1976. Leta 1980, ob reorganizaciji, so ga imenovali za komandanta teritorialne obrambe občine Brežice. Na tem mestu je bil do ponovne reorganizacije leta 1991, ko so bili ukinjeni občinski štabi. Takrat se je oblikoval 25. območni štab teritorialne obrambe s sedežem v Brežicah. Teropšič je postal namestnik poveljnika in istočasno načelnik štaba. Potem je bil v teritorialni obrambi in Slovenski vojski na različnih poveljniških dolžnostih do leta 2009, ko se je upokojil kot poveljnik vojaškega teritorialnega poveljstva in istočasno poveljnik vojašnice v Novem mestu. Triintrideset let je bil v teritorialni obrambi in Slovenski vojski kot poklicni pripadnik, pred tem v rezervni sestavi. Živi v Novem mestu, pred tem je Brežicah.

Vojske, predvsem pa bojne enote, pač ne moreš vzpostaviti čez noč.

V svoji knjigi Brežiški teritorialci (2019) omenjate slovensko politično demenco. Želite povedati, da nekateri potvarjajo zgodovino?

So poskusi potvarjanja. S »slovensko politično demenco« sem mislil poskuse potvarjanja zgodovine teritorialne obrambe Slovenije. O tem sem zapisal misel v zadnji knjigi: »V času političnih in družbenih sprememb ter osamosvajanja Slovenije, teritorialci nismo pustili preteklosti za sabo. Nasprotno, vsa znanja in moč, nakopičene skozi čas, smo pravilno uporabili. Predstavljali smo enotno nacionalno vojaško silo, sprejemljivo za narod in politiko, ter sposobno za uspešno bojevanje.« Tako sem hotel poudariti zgodovinski razvoj teritorialne obrambe od leta 1968 do 1991. Da je obstajal ta razvoj, želim dopovedati tistim, ki trdijo, da je teritorialna obramba nastala leta 1991 oziroma da je bila leta 1991 ukinjena in takrat postavljena na novo. Vojske, predvsem pa bojne enote, pač ne moreš vzpostaviti čez noč. Nihče ne ugovarja mojim navedbam, na primer da je teritorialna obramba nastala leta 1968 ter da se je razvijala in da je leta 1991 morala prevzeti glavno vlogo pri obrambi samostojnosti, seveda skupaj s slovensko milico in s slovenskim narodom.

Očitki so, da je teritorialna obramba nadaljevanje JLA. Kaj pravite na to?

Polkovnik Mitja Teropšič v bojni uniformi Slovenske vojske (foto: osebni arhiv)

Polkovnik Mitja Teropšič v bojni uniformi Slovenske vojske (foto: osebni arhiv)

Do leta 1990 je bila v Jugoslaviji enotna oborožena sila, sestavljena iz dveh komponent: Jugoslovanske ljudske armade kot glavne oborožene sile za obrambo pred agresijo od zunaj in teritorialne obrambe kot rezervne vojske in pomožne oborožene sile. Tako da ne zanikam, da smo praktično znanje dobili v JLA oziroma v oboroženih silah SFRJ. Vendar razvoj znotraj teritorialne obrambe je bil odvisen od republiških političnih struktur. In Slovenija je dajala velik poudarek razvoju teritorialne obrambe v Sloveniji. Strokovno usposabljanje ni problematično. Tudi zdaj se slovenski vojaki usposabljajo v tujini, tuji vojaki pa se usposabljajo v Sloveniji. Kot teritorialna obramba smo uporabljali koncept splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite. Vojne enote TO so se leta 1991 logistično oskrbovale z nebojnimi sredstvi, ki jih je nudil prostor. Tako imenovano civilno-vojaško sodelovanje je odlično delovalo. Kdo je postavljal ovire na komunikacijah leta 1991? Upravni organi preko delovnih organizacij, ki so imele tovornjake, gradbeno tehniko itd. Prve ovire na cestah, recimo tovornjake, so postavljala podjetja, ki so dobila od pokrajinskega štaba teritorialne obrambe načrt oviranja komunikacij. Po tem načrtu je potekalo oviranje, ki ga je odobrilo predsedstvo Republike Slovenije, in po njem smo postavili takrat prve barikade predvsem na magistralni cesti. To je ta splošni ljudski odpor in družbena samozaščita, kjer uporabljaš sredstva, ki jih kot družba imaš na razpolago.

Prve ovire na cestah so postavljala podjetja, ki so dobila od pokrajinskega štaba teritorialne obrambe načrt oviranja komunikacij.

Na letališču Cerklje ob Krki je bila 20. novembra 1991 slovesnost v počastitev 23-letnice ustanovitve teritorialne obrambe Slovenije. Čigava je bila slovesnost?

Ta slovesnost bi morala biti v Ljubljani. Tam bi celotna stalna sestava teritorialne obrambe slovesno prisegla novi državi. Slovesnost je potem bila na letališču Cerklje ob Krki. Prisotni so bili med drugimi dva člana predsedstva zdaj pokojni Ivan Oman in Dušan Plut, minister za obrambo Janez Janša in za notranje zadeve Igor Bavčar in še nekateri drugi ministri. Plut je pozdravil in čestital ob 23. obletnici ustanovitve teritorialne obrambe in čestital za uspehe v vojni. Potem je minilo nekaj časa in zdaj nekateri omenjeni zanikajo tisto, kar so takrat pozdravili. Se pravi, nastopila je politična demenca, ker mogoče hočejo izpostaviti sebe, svojo politično opcijo itd.

Zakaj v svojih zapisih poudarjate, da teritorialci niste oddali orožja?

V Brežicah teritorialna obramba ni oddala orožja. Maja leta 1990 je namreč republiški štab teritorialne obrambe izdal ukaz o obvezni oddaji orožja teritorialne obrambe v hrambo v objekte Jugoslovanske ljudske armade. Maj leta 1990 je bil zato po mojem prepričanju ključen za obstoj teritorialne obrambe. General Janez Slapar pravi, da je tistih šestnajst štabov teritorialne obrambe, ki nismo oddali orožja, zagotovilo obstoj teritorialne obrambe Slovenije. Zaradi neoddanega orožja je v Posavju ostalo preko 2500 kosov različnega pehotnega in protioklepnega orožja, več kot 800.000 kosov streliva in okrog 800 granat ter min različnih tipov in kalibrov. Vso to orožje in strelivo je bilo uporabljeno v bojih z JLA v Posavju in širše.

Potem je minilo nekaj časa in zdaj nekateri omenjeni zanikajo tisto, kar so takrat pozdravili. Se pravi, nastopila je politična demenca, ker mogoče hočejo izpostaviti sebe, svojo politično opcijo itd.

V času ukaza za oddajo orožja se je v Sloveniji že vzpostavljala nova oblast, tudi v občini. Teritorialna obramba naj bi nekako pokazala lojalnost do nove oblasti. In to, da nismo oddali orožja, je bil dokaz te naklonjenosti novi oblasti nastajajoče samostojne Slovenije. S tem, ko orožja nismo oddali, se je pokazala nepokorščina štabov teritorialne obrambe zveznim vojaškim oblastem in tudi republiškemu štabu teritorialne obrambe Slovenije, ki ga je takrat vodil general Hočevar, ki je, mimogrede, doma iz Posavja.

Vojna za Slovenijo - 30 let: Intervju - Mitja Teropšič o 'politični demenci'
Vojna za Slovenijo - 30 let: Intervju - Mitja Teropšič o 'politični demenci'

Ta neoddaja orožja je bilo novi demokratično izvoljeni oblasti v Sloveniji močno orodje za načrtovanje sprememb. Nekako so politiki čutili, da imajo silo, na katero se lahko naslonijo, če bi beograjske oblasti proti Sloveniji uporabile svojo silo. Tu moram opozoriti še na eno dejstvo. To pa je, da v maju in nekaj pozneje v letu 1990 še ni bilo nobene uradne odločitve o osamosvojitvi, čeprav so že bila razmišljanja.

Katere boje v Posavju v vojni 1991 bi omenili?

Boje v Posavju dam v isti rang. Prvi boj 27. junija 1991 v Rigoncah je bil zelo pomemben. V njem je žal padel naš pripadnik Jernej Molan. Skoraj istočasno 27. junija 1991 so teritorialci izvedli minometni napad na letališče Cerklje. Po njem je večina letal ta in naslednji dan zapustila letališče. Na letališču je bila tudi bataljonska bojna skupina 257 padalcev JLA. Ti vojaki naj bi aretirali politično vodstvo v Sloveniji, a po našem napadu je ta enota začela varovati letališče.

S tem, ko orožja nismo oddali, se je pokazala nepokorščina štabov teritorialne obrambe zveznim vojaškim oblastem in tudi republiškemu štabu teritorialne obrambe Slovenije, ki ga je takrat vodil general Hočevar, ki je, mimogrede, doma iz Posavja.

Dogajanje v Krakovskem gozdu je bilo za celoten 2. pokrajinski štab in dolenjske teritorialce pomembno, ker je bil tam udeležen oklepni divizijon JLA, ki je kot prva armadna bojna enota vstopil 27. junija iz Hrvaške na operativni prostor Dolenjske. Takratni poveljnik pokrajinskega štaba podpolkovnik Albin Gutman je z vojaško prevaro dosegel, da se je omenjena enota z Medvedjeka umaknila v Krakovski gozd, kjer je bila naša zaseda. Zaradi napačnih taktičnih postopkov poveljnika majorja Prodanovića se je ta oklepna enota dvanajstih bojnih oklepnih vozil z izjemno veliko ognjeno močjo ujela v našo past. Ernest Breznikar, poveljnik 25. območnega štaba teritorialne obrambe Brežice, me je poslal v Krakovski gozd kot pogajalca s poveljnikom armadne oklepne enote in potem sem postal tam poveljujoči enotam teritorialne obrambe za napad v Krakovskem gozdu 2. julija. Skupaj z milico smo zajeli enoto, ki je bila glede na svojo bojno tehniko največja enota, v boju zajeta v Sloveniji. Zelo pomemben je bil tudi zadnji boj na Prilipah. Tam smo zaustavili tankovsko mehanizirano bojno skupino tridesetih oklepnih vozil.

Teritorialci so bili pod hudimi psihičnimi obremenitvami. Teritorialna obramba ni imela osebne zaščitne opreme. Imeli smo uniforme, kot jih je imela JLA; slovenska država do konca leta 1991 ni uspela zagotoviti, da bi vse rezerviste, ki smo jih imeli, oblekli v nove maskirne uniforme, da bi bili ponosni slovenski vojaki. Vsi mislijo, da je bilo konec, ko je bil konec vojne. Ne, to je bil šele začetek. Varovanje državne meje, prevzem objektov JLA, umik zvezne armade iz Slovenije oktobra in potem še možnost ponovnega vdora v Slovenijo, vse to so bile naše naloge in skrbi po končani vojni.

Bili smo tudi drzni, vendar ne predrzni, ker smo želeli ohranjati človeška življenja. Kljub vojni, v kateri so bile žrtve, mi nimamo krvave preteklosti.

Bi posebej omenili imena?

Kako poimenovati teritorialce, ki so bili v vojni in v bojih? Zame osebno so to pogumni državljani v uniformi. Kajti uniformo so oblekli mogoče nekaj dni pred začetkom vojne ali celo v vojni. Torej, nekdo je bil civilist, na delovnem mestu, z družino, čez noč pa je moral postati bojevnik.

In med njimi je veliko, imenujem jih tako, tihih in neimenovanih junakov. V slovenski osamosvojitveni vojni nismo imenovali herojev in junakov. Nekateri, ki so se posebej izkazali v bojih, pa so dobili odlikovanja. Koga bi izpostavil? Najprej bi izpostavil enote TO: intervencijski vod Brežice, ki je prvi moral v boj v Rigonce. Skoraj nepredstavljivo je, da so pripadniki voda imeli tolikšno moč in pogum, da so se zoperstavili oklepnikom, ki so imeli desetkrat večjo ognjeno moč. Dalje: minometni oddelek iz krške čete za ognjeno podporo, ki je streljal na letališče Cerklje. In izpostavim mladega podporočnika teritorialne obrambe v Krakovskem gozdu, ki je uničil oklepni transporter, in še dva njegova desetnika, ki sta streljala in bila izpostavljena granatam. In omenim vse teritorialce jurišnega voda, ki so ustavili oklepnike na Prilipah. To so zame junaki, ki niso nikjer na piedestalu. Takrat so dobili medalje, nihče pa ne razmišlja, da bi jih danes povabil. Mogoče samo veterani razmišljamo o tem in kdaj izpostavljamo njihovo neprecenljivo vlogo pri obrambi samostojnosti Slovenije.

S kakšnimi občutki spremljate tridesetletnico slovenske osamosvojitvene vojne? Kakšna je vaša poslanica?

Torej, nekdo je bil civilist, na delovnem mestu, z družino, čez noč pa je moral postati bojevnik.

V teh tridesetih letih se je marsikaj spremenilo. Ne bi analiziral, kako, predvsem pa ne bi podal vrednostih ocen, ki so lahko zelo subjektivne. Mogoče bi sporočil politikom, da je čas, da se nehajo prepirati o ideoloških temah. Predvsem iz enega osnovnega razloga. Generacija, ki je ta ideološki naboj še poznala, je moja generacija, ki je stara že šestdeset in več let. In je to tudi več ne zanima. Mlado generacijo pa sploh ne zanima. To pa pomeni, naj politika neha deliti na rdeče in bele, črne in zelene, partizane in belogardiste, ali pa na kogar koli. In naj neha deliti narod na naše in vaše. Politiki se morajo bolj osredotočiti na to, da ustvarijo blaginjo za vse Slovenke in Slovence oziroma za vse državljane Slovenije. Bojnim tovarišem: teritorialci smo bili v času družbenih sprememb v času osamosvajanja Slovenije, se pravi v obdobju 1990, 1991 ali pa celo nekaj prej, po moji oceni v pravem trenutku na pravem mestu. Čeprav je bila TO do leta 1991 rezervna vojska, je ob osamosvojitvi Slovenije imela zgodovinsko vojaško vlogo in naloge v vojni. Teritorialci smo v njej uporabili silo le toliko, kot je bilo potrebno, da izvršimo naloge. Bili smo tudi drzni, vendar ne predrzni, ker smo želeli ohranjati človeška življenja. Kljub vojni, v kateri so bile žrtve, mi nimamo krvave preteklosti.

Pišete knjige. Zakaj? Vsi (nekdanji) poveljniki jih ne pišejo.

Z bratom Tomažem, ki je zgodovinar in me je spodbujal, sva začela takoj po vojni zbirati gradivo, izjave civilistov, vojakov, miličnikov in drugih in to sva objavila v dveh zbornikih. Gradivo se je nabiralo in tako sem opisal razvoj veteranske organizacije v Posavju in razvoj teritorialne obrambe v Posavju. Tako se je tega nabralo že kar nekaj. Leta 2019 je izšla knjiga Brežiški teritorialci in letos knjiga Posavski teritorialci v osamosvojitveni vojni 1991. Knjige pišem tudi zaradi boljšega razumevanja časa osamosvajanja Slovenije in vojaških dogodkov, ki so sledili. Želim, da ostane zapisano, da ostane spomin na te naše srčne fante in teritorialno obrambo, ki je obranila plebiscitarno odločitev slovenskega naroda o samostojnosti.

Članek je bil objavljen v posebni prilogi Dolenjskega lista ob 30-letnici slovenske samostojnosti VOJNA ZA SLOVENIJO - 30 LET.

M. Luzar

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava