Vojna za Slovenijo - 30 let: Jure Gros pobegnil iz JLA - Oče ga je zaman čakal v gozdu

28.9.2021 | 14:45

Jure Gros (foto: L. M.)

Mladi vojak Jure Gros (foto: osebni arhiv)

V času, ko je potekala osamosvojitev Slovenije, je v vojašnicah na ozemlju nekdanje Jugoslavije služilo obvezni vojaški rok v Jugoslovanski ljudski armadi (JLA) skoraj štiri tisoč Slovencev, večinoma iz generacije 1971.

Marsikateri od slovenskih fantov je zaradi zanje občutno poslabšanih razmer v vojski in ob vse bolj razburljivih novicah iz Slovenije začel razmišljati o tem, da bi prebegnil domov, a to tvegano in pogumno dejanje je uspelo redkim. Med njimi je bil tudi takrat 19-letni Jure Gros iz Novega mesta. Tudi po treh desetletjih se s posebnimi čustvi spominja tistih dni in odkrito pove, da ne ve, ali bi bil danes še tako pogumen.

»Bili smo mladi fantje, zavedali smo se nevarnosti in tveganja, saj bi nas kot dezerterje gotovo čakal zapor. A vseeno smo se hitro odločili in ušli,« pripoveduje Jure Gros, ki je vojsko služil v manjšem hrvaškem kraju Šapjane v Istri, blizu Ilirske Bistrice.

Vpoklicali so ga septembra 1990, po zaključku gimnazije v Novem mestu. Tri mesece je bil na »obuki« v Šentvidu, potem pa so ga razporedili v manjšo vojašnico Šapjane, kjer je vojsko služilo okrog 40 vojakov z dvema oficirjema. »Šlo je za pomembno strateško točko, saj je bil tam podzemni rezervoar z okrog 12 milijoni litrov goriva: nafte, bencina in kerozina. Naša naloga je bila stražiti te rezervoarje,« pripoveduje Jure.

RAZMERE SE ZAOSTRUJEJO

Stanje v vojašnici, kjer so vojsko služili štirje Slovenci, se je začelo spreminjati in zaostrovati konec zime. Jure pravi, da vojaki niso več dobro vedeli, kaj se v resnici dogaja zunaj. Odvzeli so jim namreč vse medije, obiski niso bili več dovoljeni, telefonske govorilnice niso delale, le redko se je še dalo poklicati svoje bližnje in še to le iz centrale. Tudi izhodi so bili ukinjeni. »Da se nekaj pripravlja, smo čutili tudi zato, ker so povečali varovanje vojašnice. Bali smo se celo, da bi vojašnico vrgla v zrak TO, ker je bila to pomembna točka z gorivom,« pripoveduje Jure Gros.

Za pobeg 4. julija 1991 so se štirje vojaki – dva Slovenca in dva Hrvata – odločili zelo na hitro. »Eden od Hrvatov je bil poveljnik straže, ki nas je vse razporedil v popoldansko izmeno. Drugi Hrvat je imel dostop do vseh ključev. Tako smo pobrali vse ključe avtomobilov ter prostorov, v katere smo zaklenili orožje, da bi jim onemogočili lov za nami. Sami smo imeli pri sebi le vsak dve bombi, puško in nekaj nabojev. Pod uniformo smo oblekli civilne obleke. Bilo je popoldne, ko smo šli na stražo ter nato hitro prerezali žičnato ograjo ter pobegnili. Blizu vojašnice smo v grmovju odvrgli vse ključe ter slekli uniforme, svoje orožje pa za vsak primer za nekaj časa še obdržali. Nato smo se ločili: Hrvata sta ubrala pot proti Reki, s Francijem Čušem s Ptuja pa sva krenila proti Sloveniji oziroma na dogovorjeno lokacijo v bližnjem gozdu kak kilometer stran od vojašnice, kjer naj bi naju z avtom čakal moj oče,« pripoveduje Jure.

OČE ČAKAL ZAMAN

Dan pred tem ga je namreč lahko poklical iz centrale in zelo na hitro sta se dogovorila za akcijo. Dekletu Mojci po telefonu o odločitvi ni povedal nič, le to, da če se ne vidita več, naj ve, da jo ima rad. »Bali smo se, da nam prisluškujejo,« pove sogovornik.

A na dogovorjenem mestu očeta ni bilo. Žal so se zgrešili, oče ju je čakal prav blizu, a mobijev ni bilo, glasno klicanje ni prišlo v poštev in tako niso vedeli drug za drugega. Pobegla vojaka sta se zato kar peš odpravila skozi gozdove in po poljih v smeri proti Ilirski Bistrici. Orožje sta vmes odvrgla.

V neki gostilni blizu Ilirske Bistrice sta poprosila, ali smeta telefonirati, češ da se jima je pokvaril avto. »Klical sem policijo in najprej povedal isto zgodbo. Res nisi vedel, komu zaupati. Policisti so nama svetovali, naj se skrijeva v bližnjem gozdu, ker se kraju bliža konvoj tankov. Bilo je stresno. Kasneje so prišli po naju in naju odpeljali v zbirni center na občino in šele takrat sva si oddahnila. Bila sva rešena,« pripoveduje Jure. S sotrpinom se nista potem nikoli več srečala, čeprav ga je iskal. Še vedno pa za spomin hrani bankovec za deset tolarjev, ki sta ga ob slovesu pretrgala na pol in se drug drugemu podpisala nanj.

SKRIVANJE V ZIDANICI

Seveda je Jure iz zbirnega centra takoj po telefonu obvestil mamo Vanjo, da je živ in rešen. Oče pa tega ni izvedel, dokler se ni vrnil domov – v gozdu ga je čakal tri ure in mislil, da podvig pač ni uspel. Veselje je bilo potem toliko večje in že naslednji dan ga je lahko prišel iskat v kasarno sredi snežniških gozdov, kamor so ga prepeljali.

Tudi potem Jure ni bil brez skrbi, saj se ni vedelo, ali bo osamosvojitev res uspela. »Razmišljal sem celo o začasnem odhodu k sorodnikom v Italijo, a sem se na koncu le kak teden skrival pri punci Mojci v zidanici v trebanjskem koncu,« pripoveduje. Služenje vojske se je zanj tako zaključilo, nobenih obveznosti ni imel niti v TO.

Jure Gros je vesel, da se je njegov pobeg iz JLA srečno končal, in danes o tem lahko ponosno pripoveduje svojim štirim sinovom, ki ju imata z ženo Mojco. Sicer je Jure uspešen pravnik in ima od leta 2001 samostojno odvetniško pisarno v Trebnjem.

Članek je bil objavljen v posebni prilogi Dolenjskega lista ob 30-letnici slovenske samostojnosti VOJNA ZA SLOVENIJO - 30 LET.

Lidija Markelj