Vojna za Slovenijo - 30 let: Miha Molan - Dokaze o orožarskih poslih pa so ohranili

27.9.2021 | 14:45

Miha Molan (foto: P. P.)

Miha Molan (foto: P. P.)

Miha Molan med osamosvojitveno vojno

Miha Molan med osamosvojitveno vojno

Miha Molan je poklicno kariero začel kot miličnik leta 1971 in je bil nato na različnih funkcijah v organih za notranje zadeve; od komandirja postaje milice, načelnika inšpektorata milice na trboveljski in krški upravi za notranje zadeve in načelnika oziroma direktorja Policijske uprave Krško. Kariero je zaključil kot državni sekretar na Ministrstvu za notranje zadeve leta 2005. V času osamosvojitvenih procesov je bil načelnik inšpektorata milice v UNZ Krško. Je član Policijskega veteranskega društva Sever, bil je podpredsednik in en mandat predsednik Zveze PVD Sever. Je upokojenec in je član številnih društev, v nekaterih tudi član organov upravljanja.

Zakaj je za nas vse pomembna akcija Sever?

Akcija Sever je bil kodni naslov aktivnosti organov za notranje zadeve za preprečitev mitinga resnice v Ljubljani 1. decembra 1989. Napovedani miting so oblastni organi v Sloveniji prepovedali, organi za notranje zadeve, še zlasti milica, pa so se ustrezno organizirali, da vse udeležence mitinga ustavijo na meji s Hrvaško in jih tam zavrnejo. Največje breme izvedbe je padlo na takratno UNZ Krško, preko katere bi v Slovenijo pripotovala večina udeležencev mitinga. Za izvedbo nalog v akciji Sever so bili vpoklicani tudi rezervni miličniki in takrat je bilo v Posavju prisotnih preko 600 delavcev organov za notranje zadeve. Največji vtis name je takrat naredil odnos prebivalcev Posavja do milice. Ob prevozih kolon posebnih enot so ljudje stali ob cestah in pozdravljali ter ploskali in nam na vsakem koraku nudili pomoč. Akcija Sever je bila vsaj za delavce takratne milice prvo dejanje osamosvojitvenih procesov v Sloveniji, v organizacijskem smislu pa generalka za delovanje v osamosvojitveni vojni.

Največji vtis name je takrat naredil odnos prebivalcev Posavja do milice. Ob prevozih kolon posebnih enot so ljudje stali ob cestah in pozdravljali ter ploskali in nam na vsakem koraku nudili pomoč.

V javnosti je namreč prisotno zmotno prepričanje, da je osamosvojitev Slovenije trajala deset dni. V tem kontekstu se omenja osamosvojitvena vojna in deloma še manevrska struktura narodne zaščite. To je zmotno, saj je proces osamosvajanja trajal bistveno dlje. Že takoj po akciji Sever so se začele ekonomske blokade Slovenije, nenehno so bile prisotne grožnje o uvedbi izrednih razmer v Sloveniji, za Srbijo in zvezne organe so bile sporne večstrankarske volitve v Sloveniji in ustavne spremembe, izvajane so bile aktivnosti za razorožitev teritorialne obrambe, predviden je bil zaseg nabornih evidenc na takratnih oddelkih za ljudsko obrambo itd. Torej ves čas od akcije Sever do junija 1991 so bili izvajani pritiski na Slovenijo, kar je od delavcev UNZ zahtevalo največjo stopnjo pripravljenosti, da smo se na vse te grožnje lahko ustrezno odzvali.

Kakšna je bila vloga milice v vojni v Posavju?

Od tistega dne naprej v enotah milice v UNZ Krško ni bilo vec nobenih protioklepnih sredstev in brez pomembne oborožitve so enote milice v Posavju vstopile v osamosvojitveno vojno.

Takrat sem bil načelnik inšpektorata milice v UNZ Krško in sem bil odgovoren za delovanje vseh enot milice v Posavju in tudi neposredno sodeloval pri posameznih aktivnostih. Ob naših rednih nalogah je bila takrat glavna naloga varovanje civilnega prebivalstva, preprečevanje gibanja pripadnikov JLA izven vojašnic, zbiranje podatkov o agresorju ter obravnava vojnih ujetnikov in prebežnikov. V času osamosvojitvene vojne smo tako zajeli 58 pripadnikov JLA, med njimi enega polkovnika, podpolkovnika in tri majorje. JLA smo zasegli dva avtobusa, tovorni avto in terensko vozilo, zasedli smo prečrpavališče avionskega goriva v Stari vasi pri Krškem in skladišče letalskega goriva Vejer v Leskovcu pri Krškem. Zajeli smo vojaški posadki v teh objektih, zaprli cevovod za dotok goriva na letališče in cevovod zaminirali, razstrelili smo štiri zabojnike z opremo za vodenje letal, ki so bili v Dobovi, Trnju, Velikem Podlogu in Škocjanu, izvajali smo opazovanje letališča Cerklje in spremljali radijski promet letališča z letali in podatke posredovali pristojnim v Ljubljani. Po bojih v Krakovskem gozdu in Prilipah smo izvajali ukrepe za zavarovanje krajev spopada ter preprečevali plenjenje orožja in vojaške opreme. Naš prvi stik z agresorskimi enotami je bil zvečer 27. junija 1991, ko je oklepna enota JLA obkolila kontrolno točko na Obrežju in svoje orožje (top in mitraljeze) namerila na zabojnike kontrolne točke. Med pogajanji je oficir JLA zahteval naš umik v 15 minutah in zagrozil z uporabo sile. Po pridobljenem soglasju republiškega sekretariata za notranje zadeve (RSNZ) so se miličniki umaknili s kontrolne točke, saj bi bil oborožen spopad obsojen na neuspeh tako zaradi značilnosti terena kot tudi oborožitve miličnikov. Kontrolno točko so vojaki JLA potem zasedali do 3. julija 1991, ko so se nanjo vrnili miličniki in ponovno izobesili slovensko zastavo.

Pomembna naloga v času vojne je bilo varovanje varovanih oseb ob potovanjih čez Posavje na Hrvaško in nazaj. Tako so miličniki UNZ Krško dvakrat varovali predsednika predsedstva Milana Kučana ob potovanjih v Zagreb in nazaj, predsednika zveznega izvršnega sveta Anteja Markoviča, člana predsedstva SFRJ Vasila Tuporkovskega, generala JLA Andrijo Rašeto in druge. Vse varovane osebe so miličniki UNZ Krško spremljali od Litije do hrvaške meje in nazaj.

Jasno je, da je bil velik del dokumentacije uničen zlasti na Ministrstvu za obrambo. Ve se, kdo lahko da takšno naročilo, odgovorna oseba v posameznem organu.

Vojna za Slovenijo - 30 let: Miha Molan - Dokaze o orožarskih poslih pa so ohranili

Poseben sklop nalog je bil vezan na prebežnike, torej osebe, ki so izstopile iz JLA. Tako smo obravnavali 123 prebežnikov med njimi večino slovenskih vojakov. Ob sodelovanju z upokojenim pilotom Jožetom Butaro je posebna enota milice 28. junija 1991 zvečer v Šutni prevzela 7 pilotov, ki so pred tem zapustili JLA in so bili pripravljeni sodelovati v obrambno-varnostnih silah Slovenije. Istega dne so se tem pilotom pridružili še trije, od katerih je eden odšel v zbirni center za prebežnike, preostali pa so bili v soglasju z republiško koordinacijo razporejeni v enote milice. Zaradi zahtevnosti varovanja pilotov in njihovih družin, je bilo pet pilotov preseljenih v Zasavje, kjer so bili ves čas vojne, preostali pa so skupaj s prebeglim podčastnikom JLA ostali v enotah milice na UNZ Krško.

Pripadniki posebne enote milice so na Planini v Podbočju zajeli 12 pripadnikov JLA, ki so se skušali po bojih v Krakovskem gozdu čez Gorjance umakniti na Hrvaško, med njimi tudi poveljnika te enote majorja Boška Prodanovića. Miličnikom in kriminalistom se je v Orehovcu pri Kostanjevici na Krki predala skupina 17 pripadnikov JLA, ki so se po bojih v Krakovskem gozdu umikali proti Hrvaški.

Formalni konec vojne za delavce organov za notranje zadeve še ni pomenil umiritve razmer. Še vedno je prihajalo do konfliktov, tudi oboroženih, s pripadniki JLA z letališča Cerklje, posadko JLA, ki je na železniški postaji Dobova varovala železniško kompozicijo, naloženo s tanki, in v tehničnem remontnem zavodu Bregana, ki so ga varovali pripadniki JLA. Pripadniki JLA so izvajali tudi diverzije na daljnovode, kar je zahtevalo obsežne aktivnosti organov za notranje zadeve za varovanje daljnovodnega omrežja na območju Posavja in dodatnega varovanja Nuklearne elektrarne Krško. Šele odhod zadnjega vojaka JLA iz vojašnice Cerklje 25. oktobra 1991 je pomenil normalizacijo našega življenja.

Milica oziroma organi za notranje zadeve so pred tremi desetletji opravili vse, kar je od njih pričakoval slovenski narod, in smo zato na to upravičeno ponosni.

Ste v vojno res odšli tako rekoč neoboroženi?

Podobno kot teritorialna obramba so imeli organi za notranje zadeve del oborožitve in streliva v skladišču JLA v Gazicah pri Cerkljah. Po odločitvi RSNZ, republiški sekretar je bil Igor Bavčar, smo v prvih dneh septembra 1990 morali vsa ta sredstva pripeljati v Ljubljano, ker je bila sprejeta odločitev, da se s temi sredstvi pomaga Hrvaški. Tako so bila ta sredstva pripeljana iz skladišča JLA na UNZ Krško in nato 7. septembra 1990 predana v skladišče na RSNZ. Oddani so bili vsi ročni metalci min, tako imenovani RB, 32 min zanje, 115 ročnih defenzivnih bomb, ter 128 tromblonskih min. Od tistega dne naprej v enotah milice v UNZ Krško ni bilo več nobenih protioklepnih sredstev in brez pomembne oborožitve so enote milice v Posavju vstopile v osamosvojitveno vojno.

Trgovina z orožjem je obstajala, kar je eden največjih madežev tega obdobja.

Ali so bile kupčije z orožjem?

Trgovina z orožjem je obstajala, kar je eden največjih madežev tega obdobja. Trgovina, za katero smo bili takrat vsi prepričani, da gre za pomoč sosednji republiki, je intenzivno potekala tudi čez Posavje od septembra 1991 do julija 1993. Iz ohranjene dokumentacije na UNZ Krško je nesporno, da sta pri tej raboti sodelovali ministrstvi za notranje zadeve in obrambo, pojavljale pa so se tudi listine podjetja Orbis. Praviloma so bili prihodi tovornih vozil na mejni prehod najavljeni in je bilo dano jasno naročilo, da se omogoči neoviran prestop meje. V več primerih so te transporte spremljali delavci VIS oziroma MORS. Največ najav na UNZ Krško je prihajalo iz OKC MNZ in iz Varnostno informativne službe, in sicer najprej po telefonu, kasneje pa po telefaksu iz operativnega območja VIS Novo mesto. Na teh depešah je bil podpisan dr. Miha Brejc in so vsebovale podatke o osebah in vozilih, ki jim je treba na mejnih prehodih omogočiti neoviran prestop.

Veliko razočaranje osebno zame je bila ugotovitev, da so se s to trgovino okoriščali posamezniki, trgovci s smrtjo, v državni proračun republike Slovenije pa denar od prodaje ni prišel.

Sam sem vedel, da poteka promet z orožjem, vendar smo bili vsi takrat prepričani, da gre za humanitarne prevoze in pomoč sosednji republiki Hrvaški. Prepričani smo bili, da gre za organizirano pomoč države, torej Slovenije, in zaradi slabih izkušenj iz osamosvojitvene vojne, ko nam je primanjkovalo orožja in streliva, smo videli v tem izključno pomoč sosedom. Kakšen obseg je imela ta trgovina, smo izvedeli šele kasneje, ko so raziskovalni novinarji začeli pisati knjige in objavljati dokumente iz tistega obdobja. Veliko razočaranje osebno zame je bila ugotovitev, da so se s to trgovino okoriščali posamezniki, trgovci s smrtjo, v državni proračun republike Slovenije pa denar od prodaje ni prišel. Glede na to, kdo je »odpiral meje«, je jasno, kdo je odgovoren za to početje, in vsi, ki so to počeli, so jasno napisani v knjigah Matjaža Frangeža Kaj nam pa morete, v trilogiji Mateja Šurca in Blaža Zgage V imenu države in drugih.

Jasno je, da je bil velik del dokumentacije uničen zlasti na Ministrstvu za obrambo. Ve se, kdo lahko da takšno naročilo, odgovorna oseba v posameznem organu. V UNZ Krško je takratni načelnik uprave Rajmund Veber ravnal odgovorno, saj je shranil vse dokumente, povezane s to problematiko. Čeprav ni bil naslovnik depeš, jih je shranil in s tem omogočil razsvetlitev vsaj manjšega delčka poteka trgovine z orožjem. Ta dokumentacija je shranjena v arhivu MNZ in je tako dostopna zgodovinarjem in tudi raziskovalnim novinarjem. Velika sramota je, da ta krvava rabota ni bila nikoli deležna postopkov pred pravosodnimi organi in tako še vedno dopušča različna tolmačenja tega početja.

Sam sem vedel, da poteka promet z orožjem, vendar smo bili vsi takrat prepričani, da gre za humanitarne prevoze in pomoč sosednji republiki Hrvaški.

Napisali ste knjigo Policija Posavja v osamosvojitvenih procesih. O čem pišete?

Biti slovenski miličnik v tistem času je bilo prijetno, saj je bil pri vseh prisoten občutek, da se dela nekaj dobrega za večino prebivalstva Slovenije. Prijetno je bilo biti tudi vodstveni delavec v milici, saj je bila stopnja enotnosti, odločenosti, stanovske pripadnosti in medsebojnega zaupanja izjemno visoka. Izjemno je bilo sodelovanje s prebivalci, ki so nam neomajno stali ob strani in nam nudili vsestransko pomoč na vsakem koraku. To smo skušali prikazati tudi v knjigi.

Vedno se še najde kaj, kar ni zapisano, vendar sam koncept knjige je bil takšen, da se je skušalo čim manj vnašati osebne poglede in mnenja. Menim, da ni nič zamolčanega, kar je bilo mogoče potrditi z dokumenti ali pričanjem posameznih udeležencev.

S kakšnimi občutki kot veteran takratnih procesov spremljate tridesetletnico slovenske osamosvojitve?

Smo generacija, ki je imela čast, priložnost in možnost, da smo aktivno sodelovali v vseh osamosvojitvenih aktivnostih Slovenije vključno z udeležbo v vojni. Takrat se nismo ločili na »modre« in »zelene«, ampak smo pripadniki milice in teritorialne obrambe skupaj storili vse, kar je bilo v naši moči, da na bojnem polju izbojujemo zmago. Ravno ta zmaga je omogočila nato uspešna diplomatska pogajanja, ki so zagotovila samostojnost in mednarodno priznanje Republike Slovenije.

Takrat se nismo ločili na »modre« in »zelene«, ampak smo pripadniki milice in teritorialne obrambe skupaj storili vse, kar je bilo v naši moči, da na bojnem polju izbojujemo zmago.

Menim, da moje in občutke večine veteranov v celoti povzema skupna izjava ZPVD Sever in ZVVS ob dnevu veteranov vojne '91 z dne 14. maja 2021: »Ponosni smo na dosežke in razvoj naše države, a kljub temu kritični do stopnje spoštovanja, upoštevanja različnosti, kulture dialoga, ki nam ni v čast. V tem duhu slovenski javnosti sporočamo naslednje: V demokraciji smo vsi odgovorni za družbeno blaginjo v državi, ker ima pri nas, po ustavi, ki smo jo z orožjem ubranili, oblast ljudstvo. Vlada, državni zbor in predsednik države so v službi ljudstva in ne v službi gospodarskih in političnih, tako imenovanih, elit. Družbeno odgovornost je zamenjalo patetično besedičenje o domoljubju, ki ne združuje, temveč deli na naše in vaše. Domoljubje so odgovorna družbena dejanja, ki ne postavljajo v ospredje lastnih pritlehnih koristi in koristi novih elit, ki se drenjajo okoli korita in temu rečejo politika. Domoljubje je zavest o pripadnosti narodu, deželi, domovini in državi ter soodgovornost za njen obstoj in razvoj. Vse preostalo je burka, farsa in tragedija slovenskega naroda in mlade države. Za to se nismo borili. Zato niso padli možje v vojni za neodvisnost in suverenost! Naša vizija se ni spremenila od časov, ko smo bili še dežela. Še vedno hočemo svobodno in pravično Slovenijo za vse in vsakogar. Mi, ki počasi odhajamo in smo svojo zgodovinsko dolžnost izpolnili in priborili neodvisnost in suverenost, zahtevamo odgovorno politiko za prihodnje rodove. Njihov je ta svet. Njihova je ta dežela. Njihova je ta država.« Moje trdno prepričanje je, da je čas, da se tako imenovani osamosvojitelji poslovijo od politike in svoja mesta prepustijo mlajšim, katerih je prihodnost.

Članek je bil objavljen v posebni prilogi Dolenjskega lista ob 30-letnici slovenske samostojnosti VOJNA ZA SLOVENIJO - 30 LET.

M. Luzar

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava