Vojna za Slovenijo - 30 let: Damijan Šinigoj - Vzel sem dolge gate, dobro sem se pripravil

26.9.2021 | 19:00

Damijan Šinigoj

Pisatelj Damijan Šinigoj je bil prostovoljec v teritorialni obrambi. Bil je v vojni za Slovenijo, čeprav mu ni uspelo izstreliti niti enega naboja, je pa zbral zgodbe svojih soborcev, ki so bili na bojišču, in tudi prijateljev, ki jih je vojna presenetila med služenje vojnega roka v JLA. Njegov Neizstreljeni naboj je še vedno edino obsežnejše literarno delo o vojni za Slovenijo, po njem je bil ob dvajsetletnici osamosvojitve posnet tudi film.

Se imaš za osamosvojitelja?

Za osamosvojitelja? Pravzaprav ne.

Ko je začelo pokati, si bil pa med prvimi prostovoljci.

To je bilo logično. Ko te nekdo napade, se braniš. Če mene vprašaš, menim, da pravzaprav ni šlo za osamosvojitveno vojno, ampak za obrambno vojno. Borili smo se proti napadalcu, ki je bil sicer že prej v Sloveniji.

Kdaj si se šel prijavit za prostovoljca?

Ko gledam nazaj, je bila to malo hecna zgodba. Zaradi težav v JLA v času služenja vojnega roka leta 1984, vojaškega zapora in sojenja na vojaškem sodišču …

Kaj se je zgodilo takrat?

Zaprli so me zaradi političnih šal in iz tega se je razvila obtožnica, da sem hotel odcepiti Slovenijo od Jugoslavije. Če sem iskren, tedaj o tem sploh nisem razmišljal. Narisal sem nekaj karikatur in nekaj takih neumnosti sem naredil in malo preveč glasen sem bil s tistimi šalami, ki so se mi zdele smešne, pa so me za dva meseca strpali v preiskovalni zapor v Užicah. Na koncu sem bil že kot civil na vojaškem sodišču v Sarajevu oproščen. Ko se ti nekaj takega dogaja, si misliš, da se ti to čisto zares ne dogaja. Prišel je k meni kapetan državne varnosti in mi vse pregledal in preiskal. Vzel je mojo vojaško nogavico in trdil, da sem si luknjo zašil v znaku nemškega križa, svastike. Kako naj mu dokažem med stotimi nitkami, s katerimi sem zašil luknjo, da tistih šest, ki jih je on gledal, ni malo podobnih kljukastemu križu. Iz vojske sem pravzaprav zbežal. Najprej so mi hoteli vzeti skrajšanje vojaškega roka, ki je pripadalo vsakemu vojaku in ga je z ukazom podpisal predsednik države, razen če ne grem v Sarajevo provocirat in snemat nekega vojaka. Pa sem jim obljubil, da bom to naredil, a sem se namesto v Sarajevo odpeljal domov. V dveh urah so bili že pri meni. Ampak takrat nisem bil več vojak in mi niso mogli nič. Na sodišče sem pa moral. Vse skupaj je bilo malo kafkovsko, meni se je zdelo smešno. Na koncu je bil tisti sodnik vsaj kolikor toliko pameten in jim je rekel, naj se nehajo hecati.

Do takrat pa so te kar zasliševali?

Nisem več vedel, kako naj odgovarjam na tako absurdne obtožbe, pa sem na vsa njihova vprašanja odgovarjal z »ja«. So me spraševali tudi o nekem župniku iz Trsta, ki je novačil Hrvate, in sem vse priznal, tudi njegovo ime sem si izmislil in naslov – Hitlerjugend strasse 15, Trst. So bili vsi šokirani, da imajo v Italiji še vedno ulice po Hitlerju imenovane. Ves čas sem čakal, da bo zapisnike zasliševanj nekdo prebral in rekel: »Pa kaj se norca delate? A ne vidite, da pojma nima, o čem govorite?« To je trajalo, dokler nisem prišel do tistega »pametnega« sodnika, ki jih je vprašal, ali so neumni: »Kakšna odcepitev Slovenije. Pa tip je pripovedoval politične šale, ki jih lahko slišiš v vsaki gostilni.«

V bistvu si imel na koncu srečo in še snov za svoj prvi roman si dobil.

Ja. Ampak nisem vedel, kaj se z mano dogaja. V bistvu so hoteli nekega vojaka, Hrvata, ki je vojsko služil skupaj z mano. Njegov oče je bil neki general, ki so ga hoteli prek njegovega in mojega hrbta zlomiti. Vse skupaj je bilo tako absurdno, da misliš, da sanjaš. Ko sem prišel domov, sem vzel v roke knjigo Sto načinov zasliševanja. Videl sem, da so šli čez vse tiste metode iz knjige. Niso bili neki šalabajzerji. Enkrat sem se začel smejati, ker se mi je zdelo, da se igrajo tisto igro iz ameriških filmov dober policaj – slab policaj. Na začetku te fore prepoznaš, ko pa si dva tedna pod stalnim pritiskom, ko ti ne pustijo spati, te nalivajo z alkoholom, te ves čas nekaj obtožujejo, eden nate vpije, drugi te boža … Potem se tistemu, ki je prijazen, bolj zaupaš, mu poveš kaj, kar sicer ne bi povedal. Ampak jaz tako in tako nisem imel kaj povedati. Naj skrajšam, na vojaškem sodišču sem bil oproščen, in ko sem prišel domov, sem razmišljal o tem, kako druge slovenske fante, ki bodo šli v vojsko, opozoriti, jim razložiti, kaj jih lahko čaka. Mene so opozarjali, da ne smem pobrati mila, ki mi pade iz rok med tuširanjem in podobne neumnosti, nihče pa mi ni povedal, da ne smem jezikati ali govoriti političnih vicev. Tedaj sem že nekaj sodeloval z Mladino, ponudil sem jim svojo zgodbo, pa so mi rekli, da še ni čas za to. Ko si prišel iz vojske, so te vpisali v rezervno sestavo in si moral enkrat na leto na vojaške vaje. Ko sem prišel iz vojske, s tem nisem hotel imeti nobenega opravka več. Zato sem si priskrbel potrdilo, da sem 98-odstotni invalid in da mi ni treba hoditi na te vaje.

In kot tak invalid in za kakršno koli vojsko nesposobna oseba si se prvi dan vojne za Slovenijo šel kot prostovoljec prijavit v teritorialno obrambo.

Zvečer smo še žurali, opolnoči se je pa že začelo. Slišali smo, da gredo oklepniki skozi Metliko, začeli so postavljati barikade. Zabave je bilo konec, vsi smo morali domov. Zjutraj je bilo po poročilih, da so se že začeli prvi oboroženi spopadi, jaz pa sem takoj odletel na štab teritorialne obrambe in se prijavil kot prostovoljec, da bom branil Slovenijo.

Da boš naredil tisto, za kar so te obtoževali nekaj let pred tem.

Ne, da jo bom odcepil, da jo bom branil. To ni isto. Človek je zapisal moje podatke in pogledal na spisek. »Ti pa ne moreš priti k nam, ker si 98-odstotni invalid,« je odločil. Potem sem mu nekako razložil, zakaj sem invalid, in se je omehčal. Rekel je, da me lahko vzamejo, da jim manjka fantov, ki bi se borili, samo jaz nisem imel nobene opreme. Poslal me je naprej in potem sem šel še na policijo, hodil od enega štaba do drugega in povsod sem slišal isto zgodbo, da bi me vzeli, če bi imel opremo. Potem sem zagledal poveljnika, ki je ves utrujen in neprespan prišel z neke akcije. Poznal sem ga na videz in videl, da ima na ramah polno nekih oznak.

Kdo je bil?

Avbar …?

Bogdan.

Bogdan. Zlatkov brat. Stekel sem k njemu. Sem mu kar rekel, da bi šel rad branit Slovenijo, pa mi ne pustijo. »Kako ti ne pustijo,« me je vprašal, jaz pa sem mu povedal, da nimam opreme. Malo je pogledal okoli. Hotel se me je čim prej znebiti, ker je imel najbrž kakšno precej pametnejše delo. Poklical je nekega podčastnika in mu rekel, naj mi da opremo, ker se hočem iti borit. Pa je mojster v popolnoma novi uniformi s pištolo za pasom, kot bi ga potegnil ven iz kataloga, rekel: »Gospod poveljnik, ampak nimamo.« Avbar je skomignil z rameni, češ saj smo poskusili, pa ne gre. Ampak jaz se nisem vdal. Zelo sem si želel braniti Slovenijo. Sem kar vprašal tistega podčastnika, kaj on tam pravzaprav dela. Je rekel, da skrbi za opremo in skladišča. Sem rekel, da za opremo, ki je nimajo, lahko skrbi tudi v gatah, meni, ki bi se rad boril, naj pa da svojo uniformo. Mojster je eksplodiral, Avbar ga je pa pogledal in mu rekel, da imam pravzaprav prav, da on lahko v skladišču dela v civilni obleki, uniformo pa naj da fantu, ki skače do stropa, ker bi šel rad streljat. Ko je bil tako rekoč postavljen pred zid, me je prijel za roko in potegnil za sabo, rekoč, pridi, bomo nekaj našli, jaz pa sem za sabo potegnil še enega prijatelja in skladiščniku rekel, da bo tudi zanj nekaj zrihtal. Mi je rekel da bo, samo tiho naj bova, ker kaj več pa res nimajo.

In tako si spet postal vojak.

Peljal naju je v skladišče in nama rekel, naj si nabereva, kar potrebujeva. Jaz sem bil malo pesimističen in sem, čeprav se je poletje šele začelo, vzel tudi dolge gate, ki jih je bilo tam milijon. Poln nahrbtnik vsega sem nabral. Dobro sem se pripravil. Potem sem se šel vpisat in dali so mi prvi pasulj. Nabirali so prostovoljce za na Medvedjek in jaz sem že sedel na tovornjaku. Gor nas je bilo približno petnajst in vsi smo gledali v tla, bili smo čisto tiho. Vedeli smo, da tam ne bo šale. Moram reči, da tisti trenutek nisem bil najbolj zadovoljen sam s sabo. Bilo me je strah. Ko sem še malo prej skakal tam okoli in jih prosil, naj me vzamejo, se mi je zdelo, da bom kar sam vse rešil, ko pa imaš uniformo in puško ter sediš na kamionu in čakaš, da te odpeljejo tja, kjer se, kot si slišal na radiu, fino, fino poka, ti pa ni več čisto vseeno. Potem je pritekel neki oficir in rekel, da me potrebujejo nekje drugje, ter mene in mojega prijatelja odpeljal stražit elektropostajo, kjer smo pazili, da ne bi vojska iz blokirane kasarne, ki smo ji odklopili elektriko, vodo in vse drugo, prišla nazaj priklopit elektriko. Vojaki so bili blokirani v vojašnici, a niso komplicirali, ker nismo streljali nanje. Nismo jih napadali brez razloga.

No, tudi JLA ni imela nekega posebnega interesa delati konflikte v Sloveniji.

Tu so se učili. Poskusili so, ali bi jim uspelo, bi bilo v redu, če pa ne, se pa tudi ne bi sekirali. Na srečo tiste črte niso hoteli prestopiti.

Naslov tvoje knjige je Neizstreljeni naboj. Ta neizstreljeni naboj je tvoj.

Dva meseca sem bil na elektropostaji med dvema vojašnicama. Nobenega boja ni bilo. Bila pa je ves čas huda psihična napetost.

Vojna se ni končala po desetih dneh.

Ne, seveda ne. Ne vem, od kod jim to. Zame se je vojna končala, ko je zadnji vojak JLA odšel iz Slovenije. Vojaki iz vojašnice bi kadar koli lahko prišli do nas, nas postrelili ali pa nas zajeli in si priklopili elektriko. Tam nas je bilo samo devet. Zlahka bi opravili z nami. Vendar je bilo to, da smo bili tam in da bi morali z nami nekaj narediti, dovolj. Tega niso hoteli. Vedeli so, da bi bile potem posledice drugačne.

V knjigi so tudi zgodbe z bojišč.

Na Medvedjeku, v Krakovskem gozdu in še kje so bili moji vrstniki, številni moji prijatelji. Srečevali smo se, si pripovedovali dogodivščine. Ko se je vojna končala, sem imel v glavi nešteto podatkov. To bi bilo škoda izgubiti.

To niso bile zgodbe generalov.

To so bile osebne zgodbe, zgodbe s terena, zgodbe iz prve roke, za katere ni bilo zapisnikov. Ko sem začel pisati, nisem želel pisati hvalospevov, ampak po svojih najboljših močeh napisati, kaj se je zares dogajalo, kako sem to videl in doživel sam in kako so to videli moji prijatelji.

Kaj se je v ljudeh dogajalo?

Če gledaš ameriške filme, vidiš junake, kako streljajo in vsaka krogla zadane, njih pa se krogle ne primejo, vržejo nanj atomsko bombo in mu nič ni. Potem si se pa pogovarjal s prijateljem, ki je bil na Medvedjeku in je bil od kolone oddaljen petsto metrov, ko je prišel ukaz, naj streljajo. Potem je malo streljal in ni vedel, ali je krogla sploh letela do tam. Ko pa so iz kolone odgovorili s protiavionskimi topovi in je nad njim porezalo vrhove smrek in so veje padala nanje, električni drog pa je skoraj razcefralo, je razmišljal o tem, kako ga bo, ko bo drog popustil, ubila elektrika. Takih zgodb je bilo nešteto. Bolj osebne kot so, ne morejo biti. Vedno si si predstavljal, kakšni junaški in domoljubni občutki te morajo prevevati v takih trenutkih, potem pa iz prve roke od človeka, ki je bil v bitki, izveš, da se je najbolj bal, da ga bo ubila elektrika. Ta roman ni moja zgodba, je zgodba mojih prijateljev. Ko sem začel pisati, so začele do mene prihajati tudi zgodbe vojakov, ki so tedaj služili vojaški rok v JLA.

Ki jim ni bilo enostavno pobegniti in priti domov.

Ja, in potem je bilo na televiziji poročilo o boju med teritorialci in federalci in je bil v napadenem oklepniku JLA tudi naš fant. Vidiš posnetek tega fanta, vsega umazanega od dima, ko se predaja in očita teritorialcem: »Fantje, to niste prav naredili.« Mi smo pa skoraj v televizor skočili: »Kaj nismo prav naredili, izdajalec, kaj si imel pa tam za delati? Kaj pa nisi domov prišel? Saj smo te pozvali, da dezertiraj.« Ja, dezertiraj! Ni bilo tako enostavno. Nekateri so bežali iz Beograda, iz Bihaća, kjer so tudi že ropotali z orožjem. Lovila jih je vojaška policija, tudi prebivalstvo v Srbiji in še kje je bilo nastrojeno proti Slovencem. Nisi jim mogel reči: »Jaz sem Slovenec, rad bi šel domov, dajte mi pomagati.« To ni šlo tako. Mislim, da je ta knjiga dovolj verodostojna slika tistega časa. Mislil sem, da je za pisati o tem takrat še prezgodaj, a je vse to kar vrelo iz mene. Ko sem pozneje kot gost kakšne prireditve bral odlomke iz knjige, sem točno vedel, kdaj bo kdo skočil pokonci. To so bili taki, ki so med vojno ždeli na neki rezervni lokaciji, morda celo v tujini, in vojne tudi povohali niso. Ampak ljudje, ki so z orožjem v roki branili Slovenijo, so rekli: »To je to.«

Članek je bil objavljen v posebni prilogi Dolenjskega lista ob 30-letnici slovenske samostojnosti VOJNA ZA SLOVENIJO - 30 LET.

Igor Vidmar