Vojna za Slovenijo - 30 let: Franci Povše - Lahko bi imeli Srebrenico ali Vukovar

25.9.2021 | 19:30

Franci Povše

Prispevek teritorialne obrambe in milice je bil v desetdnevni vojni tako velik, da so vse druge stvari, ki so bile sicer ključnega pomena in so se zgodile pred tem, v javnosti bolj poredko predstavljene in niso dobile tiste veljave, ki si jo zaslužijo. Dogajanja od procesa proti četverici naprej in priprave JLA na razorožitev teritorialne obrambe so pripeljale do vzpostavitve paravojaške strukture, ki je bila zametek nastanka slovenske vojske. To je bila Manevrska struktura narodne zaščite, ki je nastala leta 1990, njen pobudnik in eden od štirih glavnih akterjev pa je bil tudi Franci Povše, miličnik in poznejši direktor Policijske uprave Novo mesto.

Delovanje Manevrske strukture narodne zaščite v preteklosti ni bilo izpostavljeno.

To je bilo do sedaj premalo izpostavljeno in ljudje o tem ne vedo skoraj nič.

Kdaj je postalo jasno, da je osamosvojitev dejstvo in da se je treba pripraviti na oboroženo obrambo te odločitve?

Politična sfera ob prvih demokratičnih volitvah in v programih strank še ni izpostavljala osamosvojitve.

Želeli pa smo si jo vsi.

Legitimnost osamosvojitvenim odločitvam so političnim strankam dajala pričakovanja ljudstva. Slovenci so osamosvojitev pričakovali. To je dalo legitimnost procesu osamosvajanja, ne pa tudi pripravi oboroženih struktur za zavarovanje tega procesa. Proces osamosvajanja so lahko pogovori, pogajanja in podobne stvari, ki bi pripeljale do tega, da bi imela Slovenija drugačen status, da bi se za začetek na primer oblikovala konfederacija.

Da bi postali bolj samostojni?

Tako je. In da bi se enopartijski sistem spremenil v večstrankarskega, da bi dobili parlamentarno demokracijo. To so stranke imele v svojih programih. Ljudstvo pa je pričakovalo samostojnost, lastno državo.

Sistem je takrat že razpadal. Predvsem finančni sistem z vdorom Srbije vanj.

Sistem je razpadal na vseh segmentih družbenega življenja, le vojska je ostajala enotna. JLA je bila edina in zelo močna oborožena struktura, ki je bila zavezana varovanju in ohranjanju bratstva in enotnosti tako po načinu sestave kot tudi načinu delovanja struktur in je imela nadzor nad vsemi oboroženimi strukturami, tudi nad teritorialno obrambo, ki je bila del vojske in je bila glede poveljevanja podrejena JLA.

Kaj pa policija?

Policija je imela, drugače kot danes, tedaj tudi določene obrambne naloge. Policija oziroma ljudska milica je imela tedaj tudi formirane vojaške enote, ki so bile sestavljene iz aktivnih in rezervnih miličnikov in niso bile poveljniško podrejene JLA, saj so imele republiško naravo. V prvi fazi ta struktura ni bila prepoznana kot zametek oborožene formacije za zaščito osamosvajanja Slovenije. Po mojem sedanjem vedenju je bil ključni trenutek, da je bil Rade Klisarič, ne vem sicer na kakšen način, že konec marca 1990 ali v začetku aprila seznanjen z namenom JLA, da razoroži slovensko teritorialno obrambo. Orožje teritorialne obrambe so hranili na različnih mestih in z vseh teh mest naj bi orožje premestili v vojaška skladišča v okviru vojašnic. Rade je to prepoznal kot razorožitev neke oborožene strukture, ki je imela poleg krovnega poveljstva s strani JLA tudi svoje republiško vodstvo, ki je bilo takrat sicer še vedno proarmadno usmerjeno. Ne bom rekel, da je bilo projugoslovansko, a je spoštovalo hierarhijo poveljevanja, kar je ljudstvo čutilo, saj v tedanjem vodstvu TO na čelu z generalom Ivanom Hočevarjem ni prepoznalo nekoga, ki bi lahko TO popeljal v obrambo osamosvojitve. Klisarič je o namenih JLA povedal Borutu Novaku oziroma še pred tem Borutu Useniku, ki sta bila sodelavca. Borut Novak je bil takrat namestnik komandirja novomeške postaje milice, kar je bilo v tedanji hierarhiji druga stopnica od spodaj. Začelo se je s pomočniki, naslednja stopnja so bili namestniki in tretja stopnja komandirji, ki so jim sledili inšpektorji, načelniki in tako naprej. Jaz sem bil takrat pomočnik komandirja, torej še nižje. Novak se je s to informacijo obrnil name in me vprašal, kaj si mislim o Klisariču. Menil je, da bi bilo treba preveriti, kaj lahko ta namera JLA pomeni za Slovenijo. Odločila sva se, da se z njim pogovoriva in da vidimo, kaj bi bilo pametno narediti. Potem smo se brez vednosti nadrejenih dobili vsi štirje, se o tem veliko pogovarjali in prišli do zaključka. Ključnega pomena so bile izkušnje z mitingov oziroma napovedanega mitinga v Ljubljani, ki ga je slovenska milica preprečila. Videli smo, kaj se je zgodilo v Vojvodini. Ključni propagandni kanal Srbije in delno tudi JLA je bil tedaj televizijski dnevnik Yutel, ki je bil usmerjen odločno proti demokratičnim procesom v Sloveniji. Noben novinar v Sloveniji si tedaj ni upal dlje, kot pisati o programih posameznih strank, ki so se pripravljale na volitve.

Bali so se.

Kar je bilo normalno. Od procesa proti četverici je minilo komaj dobro leto. Zaradi enega papirja, ki je bil označen z oznako tajno in njegova vsebina ni bila nič posebnega, je takrat nastal tak rompompom. Mi pa smo šli oboroževat ljudi, ki bodo branili proces osamosvajanja. Ilegalno! Nezakonito! Vendar legitimno! Legitimno zato, ker je to narod pričakoval. Toda legitimnost nam ni dajala nobene varnosti.

Zakaj ste se potem tega sploh lotili?

V svojem domoljubju smo čutili, da moramo nekaj narediti. Najprej smo morali oblikovati neko jedro, s katerim bomo odvzeli odvzeto orožje ali pa dobesedno pokradli orožje teritorialne obrambe in ga zavarovali za potrebe zavarovanja osamosvojitve. Edina oborožena struktura, ki ni bila pod komando JLA, so bili takrat lovci. Zato smo se oprli nanje. Mislim, da sta bila Usenik in Novak tedaj že člana lovske družine, midva s Klisaričem pa ne. Povezali smo se s prijatelji in znanci, ki so imeli določene funkcije v lovskih družinah, ali pa smo iz poprejšnjih pogovorov videli, kako razmišljajo in smo vedeli, da jim lahko zaupamo. Animirali smo jih in ustanovili odrede. Tako smo to poimenovali. Imeli smo odrede v Gabrju, Težki Vodi, Birčni vasi … To ni bila samo zamisel. Bili smo dogovorjeni s posamezniki, ki bi te odrede vodili. Vedeli smo, kakšne vrste orožja in koliko streliva imajo. Raziskovali smo, kakšne možnosti imamo, da se organiziramo in gremo po potrebi v vojaško skladišče nabrat orožje in z njim oborožit tiste, ki bi se nam bili pripravljeni pridružiti in sodelovati pri obrambi osamosvajanja. To je bila naša prva zamisel. Nihče od članov poveljniških struktur milice in teritorialne obrambe nam ni dal povelja za to.

Kdaj je bilo to?

To je bilo maja 1990, torej več kot eno leto pred vojno. Ko smo razmišljali o tem, se nam je porodilo vprašanje, ali je prav, da poskušamo uradno oblast, ki je takrat po volitvah že zavzela svoje funkcije, obvestiti in dobiti njihovo potrditev in morebitno zakonsko pokritje, s katerim bi naše početje postalo legalno. Jaz bi moral takrat kot miličnik, nekoga, ki počne to, kar sem delal sam, dati na sodišče. Za tako početje je bila predvidena kazen do petnajst let zapora. To, kar smo mi štirje počeli, je bilo organiziranje oborožene strukture za rušenje družbene ureditve. To je bilo precej hujše dejanje kot posedovanje dokumenta z oznako tajno. Ko smo se pogovarjali o tem, je Klisarič rekel, da se mu zdi, da ima Krkovič možnost iti do Janše, ki je bil takrat že republiški sekretar za ljudsko obrambo, s katerim naj bi bila prijatelja in bi ga kadar koli sprejel. Klisariču smo naročili, naj gre do Krkoviča in ga prosi, naj preveri, kaj je za narediti. Obstajala pa je tudi nevarnost, da oni sedaj, ko so prevzeli oblast, tudi pripravljajo nekaj takega kot mi, pa bi se lahko potem med sabo vžgali. Krkovič je dejansko o tem obvestil Janšo in potem smo dobili sporočilo, da nas pri tem podpirajo. Potem smo se še bolj aktivno lotili organizacije, a še vedno smo to počeli mimo formalnih struktur. Tako je šlo naprej do avgusta, ko smo hoteli dobiti za svoje dejavnosti tudi neko formalno pokritje, z neko odločbo ali z nekim drugim pravnim aktom, saj so naše aktivnosti postale moteče za delo, ki smo ga opravljali v službi, kjer pa so bile, na primer na milici, strukture še vedno precej pisane, saj je bilo med sodelavci tudi nekaj pripadnikov drugih narodnosti, za katere nismo vedeli, kako razmišljajo in kako se bodo obrnili. Potem je na republiški ravni prišlo do odločitve, da se naše aktivnosti pokrijejo v okviru Narodne zaščite, ki je bila tudi formacijsko opredeljena v Zakonu o notranjih zadevah, spadala je pod milico in ne pod vojsko. Takrat smo dobili tudi odločbe o imenovanju za načelnika Narodne zaščite, kar je postal Klisarič, za namestnika načelnika Narodne zaščite za dolenjsko pokrajino, kar je bil Usenik, midva z Novakom pa za pomočnika načelnika. To je bil dokument, ki je meni osebno predstavljal zadoščenje, stoodstotne pravne varnosti mi pa vseeno ni dajal.

Ampak nekoliko bolj varni ste pa le bili.

Recimo. Na neki način je bilo naše delovanje tedaj pokrito. Ključnega pomena je bil odvzem orožja iz Gotenice. Gotenica je bila takrat tabutema. Jaz o njej do tedaj nisem vedel nič, zanjo praktično še nisem slišal. Niti nisem vedel, da obstaja. Krkoviču je uspelo organizirati, da smo mi štirje v štirih različnih terminih šli v skladišča v Gotenico in od tam odpeljali vsakič po en tovornjak orožja in eksploziva.

Kam ste ga pa odpeljali? Skriti tovornjak orožja najbrž ni bilo enostavno.

Uskladiščili smo ga pri običajnih ljudeh, pri lovcih.

JLA tega ni videla?

Ne vem, ali so za to zvedeli ali ne. Nekaj indicev je kazalo na to, da nekaj vedo. Zakaj niso ukrepali, ne vemo. Nikjer tudi nismo zasledili, da bi o tem, kaj so vedeli, kdo kaj zapisal. Dvomim pa, da niso nič vedeli. Za nas, ki smo to organizirali, so zelo verjetno vedeli, za mesta, kjer smo shranili to orožje pa najbrž ne. Se je pa zgodilo, da smo ga morali preseliti, ker se je v neposredni bližini deponije orožja v Gabrju sumljivo obnašala neka oseba v vozilu. To orožje smo uskladiščili v hiši pri Miru Kuljaju v Gabrju, v hiši Žareta Kreseta na Težki Vodi, v hiši Petra Žagarja v Birčni vasi, ki v nasprotju s prej naštetimi ni bil lovec, bil je pa dober znanec Boruta Novaka, tako da smo mu lahko zaupali. Četrti je bil Stane Povše z Uršnih sel, ki pa je bil moj znanec iz otroštva. Imeti leta 1990 v hiši tovornjak orožja in eksploziva! To so bili tovornjaki orožja, ki ni bilo orožje milice ali pa TO. Kot miličnik bi moral ljudi, ki so imeli v svojih hišah toliko orožja, aretirati in zapreti. Vse to je potem dobilo zakonsko podlago z ustavnimi amandmaji na področju ljudske obrambe. Manevrska struktura narodne zaščite se je s tem vključila v sistem teritorialne obrambe.

So se na ta način organizirali še kje drugje?

Tak način organiziranja paravojaške strukture se je zgodil samo na Dolenjskem. Drugje so v času, ko so imenovali načelnike narodne zaščite, sestavili enote iz enot TO in milice. Zakaj? Zato, ker smo mi razmišljali, da je najbolj optimalno, da se priprave za zavarovanje procesov, ki so se tedaj dogajali, organizirajo na način, da se identificirajo enote v teritorialni obrambi, kjer so bile enote za posebno delovanje, in milici, kjer je imela vsaka regija svojo posebno enoto. Ni šlo posebej za proces osamosvajanja, ampak za različne procese, tudi za plebiscit na primer. Mi takrat nismo vedeli, da bo vojna. Na osnovi teh naši razmišljanj so na sestanku v Kočevju, kjer mi nismo bili prisotni, sta pa bila tam Krkovič in Kolenc iz milice, pripravili strukturo organiziranja oziroma shemo manevrske strukture narodne zaščite. Obstaja kopija dokumenta, v katerem so po drugih pokrajinah Slovenije navedeni občinski štabi teritorialne obrambe in postaje milice oziroma uprave za notranje zadeve, v Dolenjski regiji pa so bili navedeni odred Težka Voda, odred Birčna vas … in ne milica ali TO. Drugje so organizacijo s tem šele postavljali, za nas pa so naredili le popis obstoječega stanja.

Vse to pred očmi JLA.

Proces postavitve Manevrske strukture narodne zaščite na Dolenjskem se je zgodil dobro leto po procesu proti četverici v času, ko je imela JLA še vedno primat nad vojsko in oboroženimi strukturami v vsej državi. Pozneje smo videli, kaj je ta ista JLA delala v Vukovarju, v Srebrenici in drugod. Tudi tu bi lahko imeli Srebrenico ali pa Vukovar. Danes v Kataloniji lahko vidimo, kako demokratična Evropa reagira na demokratične procese na območju svojih članic. Legitimno izvoljene predsednike pokrajin v demokratičnih državah preganjajo in zapirajo zaradi legitimno izraženih osamosvojitvenih teženj. Kaj bi šele storili v primeru ustanavljanja oboroženih struktur za zavarovanje osamosvojitvenega procesa. Zdaj šele vidimo tveganost in težo naših tedanjih dejanj.

Članek je bil objavljen v posebni prilogi Dolenjskega lista ob 30-letnici slovenske samostojnosti VOJNA ZA SLOVENIJO - 30 LET.

Igor Vidmar