DL: Kaj bi mogoče rekel kaktus - Poskusi te piškote ...

18.9.2021 | 16:45

Lojzka Ratajec ob enem izmed svojih kaktusov (foto: M. L.)

Lojzka Ratajec ob enem izmed svojih kaktusov (foto: M. L.)

Pri Lojzki Ratajec v Bršljinu v Novem mestu rastejo rože. Rože imajo najraje poletje, zato takrat rastejo najbolj. V različnih poletjih so na Lojzkinem dvorišču, stopnicah in na oknih različne vrste rož in različno bujne so. Kaktusom, ki letos krasijo vogale in vhod njene hiše, je treba reči, da so lepi. Pohvaliti jih velja ne v strahu pred bodicami, čeprav kaktusi zbodejo, kot je bolj ali manj znano. Pohvaliti jih je treba, zato ker v svoji naravni tisočletni kaktusovi košatosti in okrašenosti s čašastimi cvetovi preustvarjajo sivi betonski dostopni dvoriščni tlak v živahen in prijeten. Posebno pohvalo pa si kaktusi zaslužijo, ker v svoji naravni skromnosti in nezahtevnosti radodarno delajo družbo Lojzki, ko je ta stran od njih v hiši ali ko pristopi do cvetličnih lončkov zunaj. Kaktusi najbrž prek svoje botanične druščine, rož na Lojzkinih hišnih oknih, neslišno kramljajo z omenjeno gospo Lojzko, ki mogoče prav takrat v hiši peče piškote, kar tako rada in tako uspešno počne že leta in že desetletja.

O tem, ali kaktusi in bršljanke ter okrasne koprive pripovedujejo in sprašujejo, ni dokončnih poročil, domnevati pa je dovoljeno. Knjiga Skrivno življenje dreves, na primer, prepričljivo opisuje komunikacijo dreves, ki zelo spominja na »pogovor«, v kakršnega se mogoče zapletejo tudi kaktusi in druge rože ter celo trave pri Lojzki Ratajec, ko v tej hiši blizu bršljinske šole postane dolgčas.

Omenjeni piškoti so del zgodbe, ki pripoveduje, da je Lojzka delala veliko let v restavraciji na bršljinski železniški postaji v Novem mestu, potem ko je bila njena prva služba leta 1950 v takratnem hotelu Kandija v Novem mestu. V gostinski službi je pekla in kuhala, koliko, tega ob njenih kuharskih dnevih in nočeh zdaj ne izmeri nobeno poročilo o povojnem razvoju gospodarstva na novomeškem območju in o razvoju slovenske železnice. Zasebno je pekla za nove maše na Kapitlju, pekla je za slovesnosti in svečanosti vseh obdobij iz življenja ljudi, pekla je piškote, pekla je kruh. Pekla je. Še peče, zdaj zase in od tega dobi piškote za darilo tudi vsak, kdor pride na obisk.

Z mislijo na kruh v njegovem najširšem simbolnem pomenu je vstajala in hodila spat; tega čutenja ji je ostalo precej, in to vse do danes. »Kruh na zemlji raste, zdaj pa zemljo uničujemo,« se v njej oglasi krasni svet podeželja Dobrniča, od koder je kot šestnajstletno dekle odšla od doma za delom. »Mene vleče ta vrt,« se je med nedavnim pogovorom ozrla iz hiše v Novem mestu skozi okno na svoj prostor, kjer ji še raste solata in kjer je svoj čas pridelala veliko tega, po čemer kliče kuhinja.

Redi kokoši. To ni njena gospodarska dejavnost, kot to niso rože in solata. »Nekaj živega morate imeti,« je rekla bolj igrivo in hudomušno kot žalostno, prav gotovo pa z mislijo na svoja dva vnuka in šest pravnukov, ki jo radi obiščejo in ki se jih nadvse razveseli. Hote ali nehote pa je z besedami o živem spomnila še na tisto, kar je tudi omenila v pogovoru: »Ko smo šli otroci po travniku, so nam starši rekli: 'Ne stopi v travo, kako bodo pa kosili, če jo boste pohodili.'«

Članek je bil objavljen v 28. številki Dolenjskega lista 15. julija 2021

M. Luzar

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava