DL: Novomašnik Jakob Piletič - Povabljen je bil, da služi Bogu

16.9.2021 | 14:45

Novomašnik s starši, očetom Jožetom in mamo Natašo (foto: Rok Mihevc)

Novomašnik s starši, očetom Jožetom in mamo Natašo (foto: Rok Mihevc)

Štiriindvajsetletni Jakob Piletič iz Kostanjevice na Krki je eden od letošnjih sedmih novomašnikov in edini iz novomeške škofije. Na praznik apostolov Petra in Pavla, 29. junija, ga je v stolnici sv. Nikolaja v Novem mestu v duhovnika posvetil škof msgr. Andrej Glavan, v nedeljo, 4. julija, pa je Jakob novo mašo daroval v domači župniji.

Ta ima po več desetletjih spet novomašnika, Kostanjevčani pa so veseli tudi, ker nova maša dopolnjuje lanski častitljiv jubilej – 800 let Župnije Kostanjevica na Krki.

Z Jakobom so se radostili domači, prijatelji in sokrajani. Vsem je hvaležen za trud, prijazne besede, želje in molitve. »Tudi če moje odločitve vsi ne razumejo povsem, jo pa spoštujejo. To mi veliko pomeni in hvaležen sem, da so me pospremili na duhovniško pot,« pravi Jakob Piletič, ko klepetava na prijetnem prostorčku ob reki Krki, ki ga spremlja že od rojstva.

Jakob Piletič (foto: L. M.)

Jakob Piletič (foto: L. M.)

Njegova življenjska pot se je namreč začela leta 1996 na otočku sredi Krke, v Kostanjevici na Krki. Tu je obiskoval osnovno šolo, se glasbeno izobraževal – v glasbeni šoli v Krškem se je učil igranja klarineta in vrsto let igral v kostanjeviškem pihalnem orkestru – v mestecu ob Krki se je rojeval in zorel njegov duhovniški poklic. Že kot otrok je začel streči pri oltarju v domači župnijski cerkvi, močno sta ga privlačila tišina in samota cerkve, in prepričan je, da se je v samotni tihoti pred Gospodom tudi rodil njegov poklic.

BOŽJI KLIC IZ OTROŠTVA

Na novomeški klasični gimnaziji je bil odličnjak in dejaven na številnih področjih, skratka fant mnogih talentov in darov. Močno se je navdušil nad filozofijo in latinščino, ki sta ostala njegova stalna spremljevalca. Prav konec tretjega letnika gimnazije pa je padla dokončna odločitev, da bo duhovnik.

»Božji klic sem čutil v sebi že dolgo, veliko sem razmišljal, se pogovarjal z duhovniki in se spraševal, ali je Božja volja res zame, ali bom srečen v duhovništvu, bom zmogel samsko življenje, celibat. Bil sem v dvomih, kasneje sem hotel ta Božji klic tudi zatreti in se odločiti za drugačno pot, razmišljal sem o študiju medicine. A Gospod je bil močnejši in vztrajnejši. Ko sem sprejel dokončno odločitev, sem bil srečen, miren v sebi,« pripoveduje Jakob in modro doda, da v današnjem svetu nasploh manjka jasnih odločitev. »Tudi če so kdaj napačne – bolje je, da se človek za nekaj odloči kot ne, saj se da marsikaj kasneje tudi popraviti,« meni.

Odzivi okolice na Jakobovo izbiro življenjske poti, ki je današnjemu človeku tako tuja, so bili zelo različni, v glavnem pa razumevajoči in marsikoga niti ni presenetila. Velika preizkušnja je bila to nedvomno tudi za njegove starše, mamo Natašo in očeta Jožeta, saj je Jakob edinec. »A duhovniški poklic je skrivnost prav zato, ker si poklican,« meni.

V duhovnika je Jakoba posvetil novomeški škof msgr. Andrej Glavan. (Foto Rok Mihevc)

V duhovnika je Jakoba posvetil novomeški škof msgr. Andrej Glavan. (Foto Rok Mihevc)

KLASIČNA IZOBRAZBA

Jakob je po gimnaziji vstopil v ljubljansko bogoslovje in se vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani, po dveh letih pa začel še študirati latinski in grški jezik ter književnost na Filozofski fakulteti. To je njegova ljubezen, hobi.

Jeseni, ko bo kot kaplan že deloval v metliški župniji in bo še vedno tudi opravljal naloge medijskega predstavnika Škofije Novo mesto, bo nadaljeval doktorski študij. Prepričan je, da sta klasična izobrazba in kultura, ki sta tako tesno povezani s krščanstvom, lahko danes velik navdih in pomoč v življenju, tudi pri njegovem duhovništvu. »S pomočjo latinščine, grščine in zlasti zgodnjekrščanskih in antičnih besedil lahko bolje in globlje razumemo današnji svet in evropskega človeka v njegovem kulturnem temelju,« meni Jakob, ki jeseni pripravlja izid monografije prevodov srednjeveških pridig iz latinščine.

MENIŠTVO, TIŠINA

Bogoslovskih let se spominja kot polna preizkušenj, soočenja z lastnimi pomanjkljivostmi, brušenja v ponižnosti in bolečega osvobajanja samega sebe. »Toda obenem so bila polna blagoslova in pristnega veselja v bratski skupnosti.« V teh letih je Jakob dokončno spoznal, da bo Kristusov duhovnik in da je to največji dar v njegovem življenju. Zaveda se, da se prava hoja za Kristusom z mašništvom šele začne in da ne bo šlo brez težav in preizkušenj. A se veseli, ne pa boji, kajti: »Bog od nas ne pričakuje stvari, ki jih ne zmoremo.«

Na tej poti mu bo gotovo v oporo novomašno geslo, ki si ga je izbral iz pisma Efežanom: Vršimo resnico v ljubezni. »Resnica in ljubezen sta ključni vodili na moji duhovniški poti, opominjata k edinosti. Želim, da bi vedno in povsod ne oznanjal sebe in svetu všečen evangelij, pač pa Resnico, ki je Kristus, in sicer z ljubeznijo,« razloži Jakob Piletič, ki sta ga od najstniških let močno privlačila tudi meništvo, tišina in samota. Njegov navdih sta sicer svetnika: sv. Tomaž Akvinski in sv. Benedikt, stalna sopotnica pa Marija, Mati dobrega sveta.

V prostem času v roke rad vzame kakšno kriminalko, posluša klasično glasbo, potuje, obožuje morje in navtiko.

Sprejem novomašnika v domači župniji – pozdrav kostanjeviškega župnika g. Jožeta Miklavčiča (foto: Boštjan Colarič)

Sprejem novomašnika v domači župniji – pozdrav kostanjeviškega župnika g. Jožeta Miklavčiča (foto: Boštjan Colarič)

MNOGIM MANJKA POGUMA

Jakob, ki je kot diakon služil v Trebnjem, kjer je, kot pravi, preživel koristno leto v duhovniškem bratstvu, se zaveda, da je kot duhovnik potreben današnji družbi. Mnogi potrebujejo duhovno oporo, zlasti v času preizkušenj. Tudi koronačas je to pokazal.

Da je duhovnikov dandanes premalo, da je duhovništvo v krizi, poslušamo kar naprej, a Jakob hitro doda, da je v težavnem položaju tudi družina. Koliko je ločitev, kako malo mladih se odloči za zakonsko pot. »Duhovnikov je toliko, kakršna je potreba po njih,« meni in doda, da pa je res treba moliti za pogum in notranjo moč mladih fantov, ki imajo jasno Gospodovo vabilo, pa se ne opogumijo, da bi odgovorili. To ve iz lastnih izkušenj.

Sam je to zmogel in je zdaj srečen. Glede ne njegove mnoge dobre lastnosti – je umirjen, prijazen, komunikativen, razgledan, vedoželjen, spoštljiv, pogumen, vedno pripravljen pomagati in se žrtvovati za druge – bo gotovo dober duhovnik. Sam skromno pravi: »Zdaj sem tu, da bi me Bog mogel kar najbolje porabiti za svoje delo odrešenja. Molite, da bi vedno znal in mogel biti voljno orodje.«

Članek je bil objavljen v 28. številki Dolenjskega lista 15. julija 2021

Lidija Markelj

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava