DL: Portret tedna - Janez Bračko

15.9.2021 | 11:50

Občina Mirna letos praznuje 10. obletnico ustanovitve. Čeprav so imeli nekateri pri njenem ustanavljanju pomisleke, se je odločitev, da gredo na samostojno pot, izkazala za pravilno. Eden tistih, ki se je z velikim navdušenjem pridružil prizadevanjem za ustanovitev občine, saj se je zavedal, da je to edina pot k nadaljnjemu razvoju Mirne, je bil tudi Janez Bračko, ki je nedavno na slavnostni seji ob občinskem prazniku prejel plaketo Občine Mirna.

Priznanje mu zelo veliko pomeni. »Vesel sem bil, ko sem izvedel, da sem kandidat za plaketo. Vedno sem si prizadeval za dobrobit občanov in razvoj kraja. Škoda bi bilo, da se Mirna z okolico ne bi razvijala v tisto, kar ji pripada,« pravi Bračko, ki se je rodil v Gorenji vasi pri Mirni, kje je bila doma stara mama, ki je bila babica. »Vsi otroci, imam še dva brata in dve sestri, smo se pri njej rodili.«

Z družino so se velikokrat selili, saj so očeta, ki je bil logar v državnih gozdovih, pogostno premeščali. Osnovno šolo je tako obiskoval v Šmarjeti, nato pa se je vpisal v srednjo tehnično šolo v Kranj. »Oba brata sta bila strojnika in zdelo se je, da moram tudi jaz to postati,« z nasmeškom na obrazu pove Bračko, ki je izobraževanje nadaljeval na stojni fakulteti v Novem mestu, vendar je študij predčasno opustil. Naredil je 21 izpitov, le nekaj mu jih je ostalo do konca. Kar naenkrat se mu je ustavilo, pripoveduje.

Prvo službo je dobil v Iskri v Škofji Loki, kjer je tudi spoznal ženo Vando, s katero imata sina Saša. Ker je dobil službo na Dobu, kjer je delal vse do upokojitve, sta se z ženo preselila na Mirno. »Zaposlen sem bil v gospodarski enoti zapora na Dobu, začel sem kot tehnolog livarne, od leta 1975 pa sem vodil obrat orodjarne, vzdrževanje in energetiko. Veliko obsojencev je delalo pri nas, proizvajali smo gasilske izdelke, na začetku pa je obratoval tudi lesni obrat, kjer smo izdelovali otroški program, nekaj za šolo, pa zibelke in drugo. Osvajali smo svetovne trge, a kasneje so lesni obrat zaprli, saj je primanjkovalo delovne sile. Obsojencev, ki so za delo dobili plačilo, namreč ni bilo več toliko na razpolago, ljudje od drugod pa niso niso smeli delati pri nas. Takratni direktor gospodarske enote je takrat naredil analizo, ki je pokazala, da je bolje obdržati proizvodnjo gasilskih aparatov,« pripoveduje Bračko, ki je zelo rad hodil v službo, med stroji v orodjarni se je imenitno počutil, sodelavci pa so ga cenili kot vestnega in predanega strokovnjaka.

Od leta 1996 je bil član sveta krajevne skupnosti Mirna, ki jo je v naslednjem mandatu tudi vodil. Z veseljem in ponosom se spominja, kaj vse so takrat skupaj dosegli. Na Mirni so zgradili mrliško vežico, zaključili gradnjo kanalizacije Zabrdje in kot prvi v takratni skupni občini Trebnje postavili ekološke otoke, za katere je krajevna skupnost sama kupila zabojnike. S pomočjo krajevnega samoprispevka so gradili vodovode, širili otroška igrišča, skrbeli za ceste, postavili sistem kabelske televizije in s trebanjsko občino zgradili večjo telovadnico za potrebe osnovne šole.

Bil je tudi član občinskega sveta občine Trebnje, kjer pa ni bil zadovoljen s takratno politiko, saj ni bilo dovolj posluha za razvoj njihove krajevne skupnosti. »Ko sta se Šentrupert in Mokronog odločila, da gresta na svoje, bi jima morali slediti tudi na Mirni, a smo nekoliko zamudili. No, nam je uspelo pa v naslednjem mandatu,« ponosno pove Bračko. Ob podpori ljudi so si močno prizadevali, da bi postali samostojna občina. »Glavni akter pri ustanavljanju občine je bil današnji župan Dušan Skerbiš, preostali smo mu pri tem pomagali in sledili. Vse do odločitve ustavnega sodišča nismo vedeli, ali je ves trud zastonj ali ne. Spomnim se razglasitve in nepopisnega veselja, ko so povedali, da smo postali 211.+ občina v Sloveniji. Tega ne bom nikoli pozabil.«

Bračko je bil v novi občini dva mandata član občinskega sveta, predsedoval je odboru za komunalo. Pri delu sta ga vodila skrb za dobrobit občanov in društev ter izreden posluh za socialne zadeve, prioriteta pa so bili vedno ekologija, gradnja cest in vodovodov.

V prostem času gre rad na ribolov, saj uživa v naravi. Pri dvainsedemdesetih letih je eden najstarejših članov Ribiške družine Sevnica, kamor spada izredno razgiban mirnski ribolovni okoliš. Pred leti se je zamotil tudi z delom v vinogradu, a ker je že nekoliko v letih, je trte kasneje posekal. Bil je tudi čebelar, a je moral vse skupaj opustiti, saj je postal alergičen na čebelji pik. Že peti mandat je sodnik porotnik na okrožnem sodišču v Novem mestu. Vrsto let tudi aktivno deluje v občinski organizaciji združenja borcev za vrednote NOB Mirna in je vedno pripravljen pomagati pri različnih aktivnostih. Tisti, ki ga bolje poznajo, povedo, da je nekonflikten, zato je z njim prijetno sodelovati. S svojim delovanjem je kraju pustil neizbrisen pečat.

Članek je bil objavljen v 28. številki Dolenjskega lista 15. julija 2021