DL: Nik Stanojević in Val Vidmar - Da bi slepi lahko spet 'videli'

14.9.2021 | 14:45

Nik Stanojević (levo) in Val Vidmar imata za prihodnost velike načrte. (foto: M. Ž.)

Prvi prototip njunega pasu za slepe in slabovidne, ki je doživel že veliko sprememb (foto: M. Ž.)

Nik in Val s priznanjem inženirska iskra, ki ga podeljuje iniciativa Inženirke in inženirji bomo!, in predsednikom Inženirske akademije Slovenije Stanetom Pejovnikom (foto: osebni arhiv)

3D-model četrte generacije naprave See With Me (foto: osebni arhiv)

Intelova globinska kamera, ki je »oko« pasu See wiht me (foto: M. Ž.)

Napravo, takrat daljinsko vodeno, je preskušal tudi slepi Miha Srebrnjak. (foto: osebni arhiv)

Med šolanjem na daljavo sta na daljavo tudi razvijala svoj pas. (foto: osebni arhiv)

Zmaga na nacionalnem tekmovanju POPRI za najboljšo podjetniško idejo mladih v kategoriji dijakov, zmaga na evropskem tekmovanju Eusair POPRI youth, srebro na Genius Olypiad in priznanje Inženirska iskra – to so letošnji izjemni dosežki Nika Stanojevića in Vala Vidmarja, dijakov Gimnazije Novo mesto. Razvila sta oz. še razvijata ali bolje rečeno izpopolnjujeta pripomoček za slepe in slabovidne Visus – See with me. Gre za pametno napravo v obliki pasu za hlače, ki slepim in slabovidnim s pomočjo pametnih algoritmov in 3D-tehnologije pomaga pri orientaciji v okolju, saj zaznava robove, ovire, pločnike, avtomobile …

»S pomočjo tega pasu želiva odpreti nove možnosti vsem slepim in slabovidnim ter jim izboljšati kakovost življenja. Pri delu naju vodi misel, da lahko vsak nekaj naredi že danes, da bo svet lepši že jutri,« sta poudarila 17-letnika, ki sta končala drugi letnik splošne gimnazije, in dodala, da so osvojena priznanja samo potrdilo, da sta na pravi poti in da so tudi drugi prepoznali, da lahko naredita nekaj koristnega za ljudi in svet.

GREVA NEKAJ NAREDIT, IMAM IDEJO

Nik, ki živi na Otočcu, in Val, ki prihaja iz Krmelja, sta bila sošolca, zdaj se bodo sicer te poti na Gimnaziji malenkostno ločile, seveda pa oba ostajata na šoli, le da se je Val odločil za program mednarodne mature. No, prijateljstvo in raziskovanje ju bo družilo še naprej. Oba sta tehnična navdušenca, zelo ju zanima tudi programiranje in ni bilo potrebnega veliko časa, da sta se našla na tem področju. »Vedela sva, da se rada ukvarjava z različnimi stvarmi in da bi želela narediti nekaj, kar bi lahko koristilo drugim. Nekega dne sem Valu napisal: 'Greva nekaj naredit, imam idejo'. Lahko bi sicer nekaj počela vsak zase, a tako lahko hitro pade motivacija, zdaj pa drug drugega spodbujava,« je povedal Nik, ki ga je k razmišljanju o nekem samostojnem pripomočku, ki bi mu pomagal, da bi z zavezanimi očmi lahko hodil po prostoru, spodbudilo ogledovanje videoposnetkov s tehničnimi vsebinami.

Ideja je takoj pritegnila Vala, še posebej zato, ker ima zelo slabovidno sosedo, ki zaradi tega že desetletje ali celo več dejansko ne gre iz hiše. »Od njenega nečaka sem veliko izvedel, kaj to pomeni, kar mi je dalo še dodaten zagon, da bi poskušal nekaj narediti. Najin namen je bil sprva razviti napravo s tehničnega vidika, potem pa sva se na pobudo profesorja Janeza Gorenca odločila še za sodelovanje na tekmovanju za najboljšo podjetniško idejo mladih, kjer je bila želja, da dobiva čim več mnenj morebitnih uporabnikov. Povezala sva se s slepimi in slabovidnimi posamezniki, veliko nama je pri iskanju rešitev pomagal Miha Srebrnjak iz Dolenjega Suhadola pri Brusnicah, ki je popolnoma oslepel pri 12 letih. Moram reči, da so slepi in slabovidni izjemni ljudje, so zelo proaktivni in so jasno povedali, kaj bi si želeli,« je razložil Val.

ŽE PETA GENERACIJA NAPRAVE

Na začetku sta razmišljala o očalih ali napravi, ki bi jo nosili na roki, a sta ob pomoči mnenj slepih in slabovidnih prišla do končne odločitve, da bo to pas. Potem so bili tu izzivi – koliko vibracijskih motorjev, ki opozorijo na oviro, da se lahko uporabnik pravočasno umakne, naj namestita. Kako jih namestiti, kako jih povezati z žicami, kako vse sprogramirati … »Prvi pas je bil iz usnja, a se je kmalu izkazal za neprimeren material, saj so se vibracije preveč širile po njem. Zdaj imava pas iz dveh slojev elastike, med njima pa je plastična ojačitev, saj elastika sama po sebi nima nosilnosti. Je pa udobnejša za nošnjo in ne prenaša vibracij. Vibracijski motorji pa so enakomerno razporejeni po celotnem pasu, in če na primer vibrira na levi strani, pomeni, da je na levi ovira,« opisujeta svoj izdelek.

Zdaj razvijata že peto generacijo pasu; od prejšnjih imata ohranjen le prvi pas, ki se že močno razlikuje od tega, kar imata zdaj, vse druge pa sta reciklirala. Ker vse skupaj za seboj potegne tudi kar nekaj stroškov, sta se za pomoč obrnila tudi na posameznike in podjetja; vesela sta bila tudi denarnih nagrad iz tekmovanja POPRI, ki sta jih namenila za nove različice, nekje tretjino vloženega denarja, tega je bilo zdaj za okoli 3.000 evrov, pa sta prispevala sama. Velik napredek je bil, ko sta na sprednji del pasu namestila Intelovo globinsko kamero, kar tri jima je podarila optika Della Spina iz Ljubljane, pred kratkim pa sta dobila še »možgane« njunega pasu – Raspberry Pi, mikroračunalnik v velikosti kreditne kartice, ki jima ga je priskrbelo trebanjsko podjetje Trimo. »Do zdaj sva namreč pas upravljala z daljincem, zdaj pa sva, če lahko tako rečeva, človeške možgane zamenjala za računalniške,« je dejal Nik, Val pa dodal, da bi brez donacij razvoj naprave See with me tekel počasneje, saj bi morala zaslužiti denar, zato se vsem, med drugim tudi Lions klubu Novo mesto, s katerim sta sklenila donatorsko pogodbo, iskreno zahvaljujeta.

PODJETJE VISUS

Same oblike pasu ne bosta več spreminjala, bodo pa sprememb gotovo deležni program in funkcije, ki se bodo v prihodnosti posodabljali na daljavo. »Zdaj gre predvsem za to, da pas prepoznava vse 3D-ovire, vse, kar ima obliko. V načrtu imava tudi prepoznavo talnih oznak, pomena prometnih znakov itn. Mogoče bi lahko na ovire namesto vibracij opozarjal sintetiziran govor ali pisk,« sta razmišljala mladostnika.

Njuna vizija je, da ustanovita tudi družbeno odgovorno podjetje Visus, to je ime, pod katerim sta nastopila na tekmovanju POPRI, prva blagovna znamka pa bi bila See with me, kar v prevodu pomeni Vidi z menoj. Imata tudi ambicije za naprej. Sprva bi se rada posvetila še kakšnim drugim pripomočkom, ki bi olajšali življenje slepih in slabovidnih, sicer pa se nočeta omejevati.

Prvi njun cilj pa je seveda uspešno končati srednjo šolo; oba trenutno zanima študij na Fakulteti za računalništvo in informatiko v Ljubljani. Všeč jima je, da poleg študija ponuja veliko možnosti projektnega dela in mednarodne izmenjave. Vala tudi mika, da bi šel študirat informatiko na Japonsko. Kakor koli, časa za odločitev imata še nekaj, a letošnje poletne počitnice ne bosta preživela prav počitniško. Ukvarjala se bosta s pripomočkom See with me. Kot pravita, jima je to v užitek, zato ne potrebujeta »počitnic« od njunega projekta.

Članek je bil objavljen v 28. številki Dolenjskega lista 15. julija 2021

Mojca Žnidaršič