Hrastovi gozdovi nenavadno hitro spremenili barvo - kaj je vzrok?

6.9.2021 | 13:45

Gozdni rob z močno napadenimi hrasti v avgustu

Odrasla hrastova čipkarka (foto L. Ersek)

Kolonije čipkarke in skupki črnih jajčec v juniju

Rumeno-rjave krošnje hrastov v avgustu

Spreminjanje barve listov v juliju

Kljub temu, da jesenski meseci šele prihajajo, so gozdovi hrasta gradna in doba svojo podobo spremenili že v poletnih mesecih. Svetlo zelene krošnje hrastov so že sredi julija začele spreminjati barvo in se v avgustu skorajda povsem obarvale v rjavo-rumene odtenke. V prihajajočih deževnih jesenskih dnevih bodo ti odtenki vse bolj dobivali sivo-srebrno patino. Podoben pojav smo množično opazili že lani, medtem ko je bil v še letu poprej opazen le na posameznih drevesih.

Čeprav je bilo letošnje poletje sorazmerno vroče s posameznimi krajšimi sušnimi obdobji, pa suša ni vzrok tej spremenjeni podobi. Tudi nekaj hladnejših dni koncem avgusta ne pomeni, da je v naše kraje prišla prezgodnja jesen, ki po navadi pomenil konec vegetacijskega obdobja in obarva gozdove v jesenske odtenke.

Vzrok za ta pojav tiči v množičnem pojavljanju drobcene žuželke iz družine stenic, ki se hrani z listnim sokom naših hrastov. Zaradi svojega izgleda, ki spominja na izdelke iz čipk, je dobila zelo lepo ime – hrastova čipkarka (Corythucha arcuata).

Žuželka, ki je velika do treh milimetrov, je doma je v Severni Ameriki in je sorodnica podobne platanove čipkarke. V Evropo se je kot slepi potnik pretihotapila koncem prejšnjega tisočletja in prva odkritja so v severni Italiji zabeležili že v letu 2000. V Sloveniji je bila prvič opažena pred petimi leti v hrastovih gozdovih ob meji s Hrvaško. Nato se je v naslednjih letih dokaj hitro razširila na vse vrste domačih hrastov po celotni Sloveniji.

Za človeka ni nevarna, čeprav so pred leti poročali tudi o pikih in ugrizih. Večjo nevarnost predstavlja našim hrastom. S sesanjem listnih sokov povzroča okrnjeno fotosintezo, kar ima za posledico zmanjšan prirastek dreves. Hrastovi gozdovi v Sloveniji so v zadnjih desetletjih zaradi neugodnega prepleta spreminjajočega se podnebja in večjih razmahov škodljivih žuželk in bolezni na splošno v slabi kondiciji in se pospešeno sušijo. Dodatni zaporedni večletni množični napadi invazivne tujerodne hrastove čipkarke bodo še pospešili njihovo sušenje. Zaenkrat njenega naravnega sovražnika, ki bi zmanjšal prenamnožene populacije, še nismo spoznali. Prav tako v gozdu ni možno izvajati nobenih preprečevalnih ali zatiralnih ukrepov. Trenutno lahko le čakamo, opazujemo in upamo, da bo »mati narava« poskrbela za ravnotežje, tako kot že mnogokrat doslej.

Andrej Držaj, Zavod za gozdove Slovenije, OE Novo mesto