DL: Portret tedna - Damjan Luzar

2.9.2021 | 12:30

»Doživel sem veselje, videl prve grozote, uvidel, kaj je smrtni strah in kaj pomeni svit novega jutra, prvi žarek sonca, kaj mi pomeni lastno in tuje življenje, kaj trenutek, ko niti približno ne veš, kaj vse te čaka v prihajajočem dnevu.« Tem besedam iz globine svoje duše je Damjan Luzar dodal še veliko drugih in tako je spisal skoraj sto dvajset strani svoje knjige z naslovom Mojih 10 dni vojne. Izšla je letos, izdalo pa jo je območno združenje veteranov vojne za Slovenijo Dolenjske s spremnima besedama Matjaža Ravbarja in predsednika območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Dolenjske Antona Klobčaverja.

V prvem delu knjige gre, kot pravi Luzar, za prikaz let pred osamosvojitveno vojno in njegovo osebno doživljanje časa, ki med drugim vključuje tudi izkušnjo služenja vojske v JLA, doživljanje sistemskih sprememb vse do osamosvojitve in status rezervista teritorialne obrambe Slovenije. »V drugem delu gre konkretno za vpoklic in desetdnevno vojno za samostojnost Slovenije. V nadaljevanju knjige opisujem svoje udejstvovanje v Pogancih, na Medvedjeku in v Krakovskem gozdu. Tam sem aktivno sodeloval kot vojak v prvi vrsti. Gre torej predvsem za osebno pričevanje doživljanja dogodkov tistega obdobja. Avtobiografsko delo je bolj ali manj spisano kot zgodba, ki pa se je dejansko v resnici tudi zgodila. Gre za preslikavo dogodkov v pisano besedo. S tem delom sem želel približati te edinstvene dogodke naše osamosvojitve v tem delu Slovenije širšemu krogu bralcev. Mislim, da bodo knjigo z zanimanjem prebirali stari in mladi bralci, se pravi vsi tisti, ki bodo želeli izvedeti kaj več o našem osamosvajanju. Nekaj več tudi iz tega pogleda, pogleda vojaka teritorialne obrambe. Zgodb bi bilo lahko več, ker ima vsak od mojih poveljujočih in soborcev svoje videnje teh dogodkov. A vse bodo odšle v pozabo, če ne bodo zapisane. Slogan 'Kar ne bo zapisano, bo pozabljeno' je postal kar prepoznavni rek našega združenja veteranov vojne za Slovenijo. Na to temo so bili v našem Območnem združenju veteranov vojne za Slovenijo Dolenjske zelo plodoviti, saj so pod okriljem predsednika polkovnika Antona Klobčaverja in generala Albina Gutmana ter drugih izdali kar tri zbornike in navsezadnje tudi moje delo,« pravi Luzar.

Dejstvo, da je precej miroljuben in da se ravna po načelu, da z dobro besedo dosežeš več kot s slabo in da ga vojne zadeve niso zanimale nikakor in nikoli, v spletu družbenih in političnih okoliščin leta 1991 ni moglo odvrniti nekega drugega dejstva. V juniju 1991 so ga vpoklicali v enoto za protispecialno (protidiverzantsko) delovanje pri 21. območnem štabu Teritorialne obrambe Novo mesto. Sledilo je obdobje vojne. Kako dolgo je obdobje vojne, je odvisno od tega, kje v njej si. »Zame je bil tisti dan, ko smo čakali, dolg kot ves teden,« je pred dnevi povedal Luzar. Posebno je tekel čas tudi po koncu čakanja, npr. v Krakovskem gozdu. Ko so tam čakali spopad odločitve, se je mednje spustila tišina, kot da bo prišla smrt. Potem so trenutke zaznamovali streli. »Zvok, ko krogla reže zrak v svojem letu, je strašljiv,« je Luzar zapisal v knjigo.

Kar v načelu ni strašno, ampak je lahko prijetno in zmore sprostiti človekovo dobro ustvarjalnost, je glasba, in to je tudi Damjanova izkušnja. Kot član Mestne godbe Novo mesto je trobentač z dolgoletnim stažem, potem ko je obiskoval glasbeno šolo, za katero ga je spodbudil Dušan Obradinovič. Zanj priljubljeno poglavje v njegovi glasbeni karieri je tudi Obzidje, rockovski bend, v katerem je igral in katerega člani so se pred časom spet zbrali in tako je njihova glasba zdaj na znani spletni strani.

Niti glasba niti pisanje nista njegov poklic. Po osnovni šoli Grm v Novem mestu je v novomeškem šolskem centru uspešno končal tehnično strojno šolo, pozneje je končal študij na Fakulteti za organizacijske vede v Kranju ter na Visoki šoli za upravljanje in poslovanje in Fakulteti za informacijske študije v Novem mestu.

Omenjena knjiga je prišla z vojno. Napisal jo je med omejitvami gibanja med epidemijo. Rokopis je najprej prebrala Damjanova hči, ki ga je tudi spodbujala, prebrala sta ga tudi žena Jožica in sin Jože. Tako so oni spoznali vojno, kot jo opisuje nekdo iz njihove družine, poročilo o vojni pa bo knjiga tudi za vse druge bralce. Toda! »V knjigo o vojni ne moreš spraviti vojne, vojno lahko opišeš. Če hočeš res vedeti, kaj je vojna, moraš kar biti v njej,« pravi Damjan Luzar.

Članek je bil objavljen v 25. številki Dolenjskega lista 24. junija 2021

Martin Luzar