DL: Gretin greh Urške Klakočar Zupančič - Če bi le poslušali in poskušali razumeti ...

27.8.2021 | 13:00

Urška Klakočar Zupančič z mamo Dragico in očetom Antonom po predstavitvi romana v sevniškem grajskem parku (foto: P. P.)

Grof Inocenc Moscon (sevniški ljubiteljski igralec in režiser Sinjo Jezernik) in grajska gospoda so v parku pri gradu pripravili galanten sprejem za svojo rojakinjo Urško Klakočar Zupančič, ki je doživeto opisala zgodbo Grete v 17. stoletju. Dogaja se v Lichtenwaldu (sedanji Sevnici), pretežno na tem gradu. Urška jo je prelila v zajeten roman Gretin greh, izdala pa ga je brežiška založba Primus.

»Roman namenjam vsem močnim ženskam, ki jih je življenje lomilo, vendar so vedno znova našle voljo in moč – čarovnicam današnjega časa,« je zapisala avtorica o svojem delu. Urško je pod roko na prizorišče prijetnega pogovora pripeljal sam baron Moscon, nekateri drugi gostje, med katerimi sta bila tudi Dragan Petrovec in Nataša Pirc Musar, pa so prišli v spremstvu preostale grajske gospode. Ko je Moscon vprašal, ali je čarovnica, je skomignila, in baron je povedal, da bo o tem na koncu razgovora že presodil sodni tribunal Lichtenwalda.

»Pa so člani tribunala neodvisni, nepristranski?« je navihano vprašala bistra Urška in nasmejala obiskovalce. Že kot otrok je Urška raje veliko pisala, kot da bi se zunaj igrala. »Pri enajstih letih mi je celo uspelo napisati nekaj večjega, kar je bilo pozneje spremenjeno v radijsko igro. Nisem pa se potem lotevala kakšnih večjih vsebin. Ja, življenje pač prinese svoje; tiste otroške sanje velikokrat izgubimo, ko nas zajame val življenja. To se je zgodilo tudi meni, čeprav sem si predstavljala, da bom kopala po grobnicah v Egiptu ali brskala po arhivih v Rimu.«

(#99675) Urška in grof Moscon (foto: P. P.)

Po končani osnovni šoli v Sevnici in brežiški gimnaziji je Urška dobila štipendijo za šolanje v manjšem angleškem mestu. »To je mesto z zelo močno zgodovino, mesto, okoli katerega se je spletlo veliko legend. Mogoče me je bivanje tam še bolj potegnilo v ta svet, pa ne toliko mistike, kot zgodovine. In ko sem prišla nazaj, sem bila prepričana, da bom zgodovinarka. Potem so prišla vprašanja, kaj pa boš, kako boš pa služila denar? Pravo ali medicina? Odločila sem se za pravo. Ne vem, ali bi še enkrat sprejela isto odločitev. Zamenjala sem magistrski študij na Pravni fakulteti v Ljubljani in sem šla na pravno zgodovino, ki sicer ni preveč priljubljena, verjetno zato, ker ni tako perspektiven študij, kot so druge smeri. Po diplomi sem pač izbrala študij, ki me je zanimal. Imela sem srečo, da sem lahko sama izbirala zgodovinska obdobja. Lahko sem študirala antiko, stara babilonska prava, razvoj prava na Slovenskem v času reformacije in kaj se je zgodilo s pravom v času nacizma. To so vsebine, ki so izjemno zanimive, pridejo prav tudi danes.«

Na vprašanje, ali je Gretin greh tudi njena osebna izpoved, je odgovorila pritrdilno, češ da v knjigo, ki jo pišeš v prvi osebi, še toliko bolj vključiš vsaj nekaj svojih izkušenj, doživetij in čustvovanj. »Lahko bi se poistovetila z junakinjo Greto. Pisanje knjige je bilo zame vsekakor zdravilno.«

Urška Klakočar Zupančič z družino živi v Ljubljani. (Foto: P. P.)

Greta je bila za tisti čas kar preveč izobražena, sploh pa ni bilo primerno, da se je ženska nižjega stanu zaljubila v plemiča. »Bogve, kako so ljudje živeli v tistem času in s kom so se čustveno povezali. Zamislila sem si to zgodbo, junakinjo, žensko, ki ne spada v tisti čas, ker absolutno preveč ve in si dovoli tudi preveč ljubiti. To je pot, ki lahko vodi le na grmado. Živi v zelo turbulentnem času, ko se prebuja človeški duh in so hkrati še zelo močne mračne sile vraževerja. Želela sem povedati, da nikoli ne jemljimo dobrih stvari, ki jih imamo, na primer svobode, za samoumevne. Saj veste, zgodovina se ponavlja. Ponavlja se, žal, ampak ne bi si želela, da bi se ponovila tako, kot jo opisujem. Roman nima značilnih negativcev, razen sodnika in nesrečnega Johanna. Tisti, ki delamo slabo, smo ljudje. Bralcem nisem povedala samo zelo močne zgodbe, rada bi, da bi od te knjige tudi nekaj odnesli, se kaj tudi naučili. Pa ne samo o zgodovini, ampak tudi kaj o verstvih. Vključila sem krščanstvo, in v tem okviru katolištvo, luteranstvo, celo pravoslavja sem se nekje dotaknila in islama. Ker mislim, da je pomembno, da ljudje pogledamo čez planke in da mogoče razumemo te stvari. Ker smo zelo nagnjeni k temu, da prehitro obsojamo, pa ne razumemo, zakaj so ljudje takšni. Če bi samo poslušali in poskušali razumeti, bi bilo veliko lepih trenutkov na tem svetu. Starši so me tako naučili, da sem bolj odprtega duha in poskušam neobsojati.«

Sodni tribunal je na koncu zelo zanimivega pogovora razglasil, da Urška ni čarovnica in torej ne bo končala na grmadi kot njena junakinja Greta. Urška se je posebej zahvalila založbi, da je pohitela z izdajo romana, »saj imam zdaj jaz podoben čarovniški proces«.

Članek je bil objavljen v 24. številki Dolenjskega lista 17. junija 2021

Pavel Perc