DL: Hrast - velikan Mladičkega brezja

5.8.2021 | 14:50

Hrast lahko spet da senco koscem in mimoidočim. (foto: M. L.)

Tone Plut ob mogočnem hrastu v Mladičkem brezju

Blizu Semiča raste velik hrast. Hrasti slovijo po tem, da so, ko zrastejo do svoje prave višine in širine, velika drevesa. To hrastovo drevo v Semiču je tako veliko in široko, da je res nekaj posebnega.

Okolico hrasta je lani lepo počistil in uredil domačin Tone Plut, glasbenik in ljudski godec iz Mladice, so povedali domačini. Odpravili smo se torej k Tonetu Plutu in skupaj z njim k temu častitljivemu drevesu. »Ta hrast ima štirinajst vrhov. Imel jih je dvajset, a smo jih nekaj odžagali, ker so bili v slabšem stanju in bi veje lahko na koga padle,« je povedal Plut.

Mere

Hrast, ki ima v višini človeka premer poldrugi meter, je poseben tudi zaradi debla. »Samo dober meter in pol od tal iz debla rastejo debele veje, vrhovi. To je redkost. Po navadi je deblo visoko,« je opisoval Tone Plut drevo, ki je s tako razrastjo podobno velikanski vazi. Podoba je veličastna, najsi bo takrat, ko je še brez listov, najsi bo med letom, ko že ozeleni. Veličastne so tudi številke o hrastu. Hrast je bolj širok kot visok. Kot je lahko izmeril Tone, je premer krošnje trideset metrov, hrast pa je visok od petnajst do dvajset metrov.

Hrast malo pred tem, ko je v letošnjih hladnih dneh zapoznelo začel zeleneti. (Foto: Binca Simonič)

Kako je hrast mogočen in lep, se vidi šele zdaj, potem ko je Tone lani očistil okolico drevesa in tudi, kot rečeno, njegove manj trdne vrhe in načete veje. »Očistil sem ga, ker sem blizu doma. Po uro ali uro in pol na dan sem sekal. Bilo je zelo zaraščeno, bile so 'kopinke' in veliko drugega,« je povedal. Kot je rekel, rad seka grmovje. To ima za hobi. »Začneš, ko hočeš, končaš, ko hočeš. Nekateri za hobi hodijo, jaz pa sem ga našel v tem. Tako delo tudi ni zahtevno. Orodja potrebuješ malo, samo ostro sekiro, krošelj (vejnik, op. a.) in ročno žago. Sekaš, žagaš. In se prepotiš, potem se ustaviš in lahko tudi uležeš. Če zakuriš, lahko še spečeš krompir. Ni lepšega kot uleči se zraven ognja, potem ko si se razgibal,« je rekel in vso zadevo ves čas obračal malo na šaljivo stran Tone, ki je pri sekanju in rezanju nekdanje visoke podrasti okoli hrasta samo za debelejši les prosil za pomoč nekoga z motorno žago.

Preživel

Ta hrast je Nacetov hrast. »Lastnik tega zemljišča je pokojni Jože Vidmar Nace. Bil je znan Semičan, društveno in družbeno aktiven, družaben, zaželen v vsaki družbi, prijeten sogovornik, ki zna vse obrniti na šalo in na prijetno stran,« je obudil spomin na rojaka naš sogovornik, ki je Naceta omenil tudi v svojem besedilu na informativni tabli, ki stoji blizu hrasta, kamor je zapisal tudi, kakšno mesto je imelo to drevo v življenju domačinov.

Nekaj vrhov in vej so odžagali, ker so bili, z vidika človeka, v slabem stanju. (Foto: M. L.)

Neka posebna naravna milost do tega drevesa je očitno morala vladati vsej dobi, ki jo je do današnjih dni preživel ta hrast, bi lahko povzeli Tonetovo pripoved o tem, zakaj Nacetov hrast s svojo košato krošnjo kljubuje vsem viharjem in preizkušnjam. Hrast bi namreč lahko doživel tudi drugačno usodo. Že kdaj bi ga ljudje lahko posekali, za to je več razlogov. Kot na primer sporoča Oxfordova enciklopedija, je hrastov les cenjen in ga že dolgo uporabljajo pri gradnji hiš. Nekoč so ga uporabljali tudi za gradnjo ladij. Če k tej razlagi dodamo, da ladij v Semiču sicer niso delali, hiše pa so gradili, je očitno, da so Nacetov hrast nekako varovali, v kar je prepričan tudi Tone Plut. »Kako da ga niso posekali? Stari ljudje nekoč so najbrž rekli: 'Naj bo senca.' V senci so klepali kose, ko so kosili. V senci so tudi malicali, ko so delali. Najbrž je bilo tako,« je rekel. Vaščani so verjeli, kot je Tone zapisal na tablo pri hrastu, da je pod tem drevesom posebna energija. Tu naj bi se srečevali tudi mladi fantje in dekleta, ko so šli od maše, o čemer naj bi nekdaj vedele veliko povedati vaške opravljivke. Kakor koli, močno, pozitivno energijo je v sedanjem času zaznal tudi bioenergetik, ki je na Tonetovo povabilo obiskal hrast, ki mu delajo družbo tudi lepe breze.

Prihodnost

Okolico hrasta je Tone Plut opremil tudi z informativno tablo z zgodbo o hrastu. (Foto: M. L.)

Mogočni hrast stoji v Mladičkem brezju blizu ceste iz Semiča proti Gradcu. Raste vzhodno od vasi Mladica, ki je zdaj samo ena od semiških ulic, ampak Tone in drugi domačini ji še zmeraj pravijo vas. Mimo hrasta gre, kdor hodi po poti od izvira Lebica mimo spomenika Pri roki in naprej skozi omenjeno Mladičko brezje in dalje na Vinji vrh in lahko še naprej v Stransko vas. Če na poti ob pogledu na krošnjo omenjenega hrasta gleda v nebo nad seboj, lahko ob poti nekoliko stran od tega drevesa pogleda tudi v svet pod seboj, namreč v jamo Malikovec. Hrast, veličasten sam po sebi v svoji naravni rasti in še bolj mogočen v pogledu, spominu in iskrenem zdravem čaščenju domačinov, je videl in slutil in preživel viharje narave in človeškega delovanja, ki so mogoče divjali prav pod njim, blizu njega in nekje daleč. Doživel je turške vpade, v njegovo krošnjo se je še ujelo nekaj bežečega duha reformacije in nekaj ostrine protireformacije, do njega je segel odjek svetovnih vojn. »Ta hrast je star od tristo do tristo petdeset let, so rekli. Ker je zaščiten in ker smo obelodanili njegovo zgodbo, bo živel še naprej,« je nedavno pod hrastom o tem čudežu narave rekel njegov zagovornik, iskreni varuh in glasnik Tone Plut iz Mladice v Semiču.

Članek je bil objavljen v 21. številki Dolenjskega lista 27. maja 2021

M. Luzar