DL: Portret tedna - Polona Bartolj

31.7.2021 | 12:50

DL: Portret tedna - Polona Bartolj

Ob letošnjem prazniku Občine Mokronog - Trebelno je priznanje občine prejela Polona Bartolj, predana vzgojiteljica, ki veliko časa in energije posveča tudi kulturi, ljubezen do lutk in gledališča pa že dolgo časa uspešno prenaša na različne generacije ustvarjalcev.

Sprva je mislila, da je priznanje prejela za uspešno izpeljavo zaključne prireditve, ki jo je pred dvema letoma pripravila Osnovna šola Mokronog kot nosilka naziva najbolj kulturna šola leta 2018. Polona je bila ključna ustvarjalka prireditve, dolgo časa je iskala ideje, pripravljala besedila, usklajevala nastopajoče, pilila besede in nastope ter vse povezala v smiselno celoto. S svojo kipečo ustvarjalnostjo, iskreno preprostostjo, dostopnostjo in posebno natančnostjo je učence spodbujala, da so svoj prosti čas in talent namenjali pripravam na prireditev, na kateri so obiskovalci iz vse Slovenije spoznali bogastvo kulturne dediščine in raznovrstne ustvarjalce iz Občine Mokronog - Trebelno.

A ko je pred nekaj tedni stala na odru ob podelitvi občinskih priznanj in poslušala obrazložitev, je šele dojela, da gre za priznanje, ki je poklon njenemu dosedanjemu pedagoškemu delu in ustvarjanju na področju lutk in gledališča. »Prejeti bi ga morala sicer že lani, a je slavnostna podelitev odpadla oziroma je bilo vse prestavljeno na letošnje leto. Za mano je izredno težko življenjsko obdobje, zato je bila nagrada še toliko bolj dobrodošla, pravzaprav v pravem trenutku na pravem mestu,« pove Polona.

Že več kot dvajset let je vzgojiteljica. Leta 1996 se je po študiju na Pedagoški fakulteti v Ljubljani zaposlila v mokronoškem vrtcu. »Sprva sem izmenjaje delala v Mokronogu in na Trebelnem, zdaj pa že kar nekaj let samo na Trebelnem, kjer sem še vedno navdušena nad tamkajšnjo naravo in domačnostjo ljudi. Specifika našega vrtca so mešane skupine, v njih so otroci stari od enega do šest let. Mlajši se zelo hitro učijo od starejših. Vse otroke spodbujamo, da so čim bolj kreativni in samostojni. Otroci so veliko bolj sposobni, kot si mislimo,« iz izkušenj pove Polona.

V svoje strokovno delo vključuje tudi elemente lutkarstva, s katerimi navdušuje najmlajše otroke. Pri vsem se ves čas trudi, da je čim bolj izvirna. Kot pravi, je njen način dela nekoliko drugačen. »Ko se gremo lutke, je dovoljeno vse. Pri ustvarjanju predstav s šolskimi otroki je vse odprto, morda imam v glavi samo določen motiv ali le kakšen detajl, lutkovno tehniko, ki mi je izziv. Potem eksperimentiramo, se igramo, kar je osnova vsakega gledališča. Tako se rojevajo ideje in rešitve prihajajo z vseh strani. Besedilo lutkovne predstave pride po navadi šele na koncu, prej gre za raziskovanje lutkovnosti, lutkovne govorice. Zato smo moje avtorske predstave vedno plod vseh sodelujočih,« poudarja.

Njeni prvi spomini o lutkah segajo v čas, ko je bila v vrtcu. Ko ni mogla spati, se je s kazalcema igrala, kot da sta dva človeka, ki se srečata, poljubita in pogovarjata. Starši, s katerimi se je pri osmih letih iz Ljubljane preselila v Trebnje, so ji nudili zelo sproščeno in ljubeče okolje, zato je ta otroška igrivost še zmeraj tako prisotna pri njej. V osnovni šoli sta jo v lutkovnem krožku dodatno navdušili učiteljici Danica Kamin in Ladica Rečnik, na fakulteti pa je njeno željo po lutkovnem ustvarjanju še podžgal prof. Edi Majaron. Izobraževala se je pri različnih slovenskih lutkovnih ustvarjalcih, kot so Breda Varl, Eka Vogelnik, Jelena Sitar, Igor Cvetko, Irena Rajh, Anže Virant ...

Po končanem študiju se je pridružila Taus Teatru iz Novega mesta, ki ga je vodila Tatjana Grabrijan. Kasneje so nekateri člani ustanovili lutkovno skupino Lutkomotiva, pred leti pa so z vzgojiteljicami vrtca Mokronožci v okviru Kulturno-umetniškega društva Emil Adamič ustanovile lutkovno skupino Mokre tačke. »V začetku smo ustvarjale predvsem po literarnih predlogah Staneta Pečka, v katerih nastopajo škrati Mokronožci. A kasneje so škrati prerasli svoje zgodbe. Na začetku so nas vključili kot kakšno hudomušno točko prireditve, kasneje so nas začeli vabiti na različne dogodke. Samo še na pogrebu nismo igrale,« z nasmehom na obrazu pove Polona in dodaja, da si skozi lutke dovolijo in ušpičijo marsikaj, česar sicer ne bi.

Z različnimi skupinami je za lutkovne predstave prejela več zlatih priznanj na državnem nivoju. »Če me vprašate, kaj najraje delam, je to zagotovo ustvarjanje nečesa, kar še ne obstaja. Tu moram omeniti Erika Stanišo, ki je moja desna roka pri vseh projektih. Velikokrat ga prosim za konstruktivno kritiko, navdih ali pomoč,« pravi Polona in dodaja, da zelo rada tudi sama igra v predstavah. Zelo rada tudi piše poezijo ali kratko prozo. Na svoje ustvarjanje je ponosna, kakor tudi na hčerko Zojo Evo in sina Svita, ki sta vse bolj samostojna in odraščata v zrela človeka.

Članek je bil objavljen v 20. številki Dolenjskega lista 20. maja 2021

Rok Nose

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava