FOTO: PD Črnomelj - Tam, kjer si človek res ne želi nevihte

31.7.2021 | 14:00

Leto se je obrnilo in spet je prišel čas za izlet v Zahodne Julijce. Tokrat smo si izbrali za cilj malo znano goro Veliki Nabojs (Nabois Grande, 2313 m) nad Žabniško krnico v soseščini Viševe skupine. Izlet smo morali prestaviti za en teden zaradi slabega vremena, vendar se je splačalo. Na izpostavljenem grebenu Nabojsa in na njegovem osamljenem vrhu si človek resnično ne želi nevihte.

Prehod meje v Ratečah je minil brez zapletov, čeprav smo imeli vsa dokazila glede korone. Dejansko nas ni nihče kontroliral. S parkirišča v Zajzeri smo »zagrizli« kolena po novi poti do koče Pallerini v Žabniški krnici. Pot je sprva tematska in vodi po starih vojaških stezah s 1. svetovne vojne. Na koncu se strmo vzpne po gozdu in prek divjega gorskega potoka doseže idilično Pallerinijevo kočo. Dodobra smo se prepotili in počitek se je prav prilegel. Le cene storitev so nas opozorile, da smo v Italiji. Pohiteli smo z odhodom, kajti za vzpon smo si izbrali grebensko pot, ki je za odtenek težja od normalne.

Že kmalu nad kočo nas je smerokaz usmeril desno v strmo rušje. »Via alpinistica« je pisalo na tablici. »Pa smo mi sposobni osvojiti goro po plezalni smeri?« sem pomislil sam pri sebi. Vendar je nadaljevanje poti pokazalo, da sosedje milo rečeno pretiravajo glede težavnosti. Pot je lepo označena, vendar kar strma. Na izpostavljeni in krušljivi polici nas je v diru pozdravil avtohtoni domorodec gams in nas opozoril na dejstvo, da v njegovem domovanju varnostna čelada še kako prav pride. Nadaljevanje grebena je bilo mestoma zavarovano z jeklenico, ki pa bi jo lahko pogrešali, razen v strmi in nesramno krušljivi grapi. Tu smo resnično pozabili na vse predsodke glede »prostega plezanja« in smo se brezkompromisno zaupali tehniki. Po izstopu iz grape se je greben malce položil in ozelenel. Kozorogi so nam pozirali kakor kakšni filmski igralci. V nadaljevanju pa se je greben zopet strmo vzpel in menjavala so se izpostavljena mesta nad spoštljivo globino Zajzere. Predvsem pa se je vsa stvar kar pošteno vlekla (ali pa smo bili že malce utrujeni). Končno se je za robom skalnatega grebena pokazal velik kovan križ in oddahnili smo si ob spoznanju, da bomo vsak čas na vrhu. No ja, še malce adrenalina je steklo po žilah, ko smo zaplezali v dobro zavarovan, vendar izpostavljen greben pod vrhom.

Na vrhu pa ... širni razgledi. Bližnji Viš s svojo »gamsjo druščino« Divjo kozo in Gamsjo materjo, pa Poliški Špiki z mogočnim Montažem na koncu in zasanjane Višarje s Kamnitim lovcem. Prava poezija, ki jo je zmotil le močan in mrzel veter. Tako smo se po skupinskem fotografiranju kaj hitro pobrali navzdol. Tudi sestop je terjal kar nekaj pazljivosti, kajti pot je bila mestoma dokaj izpostavljena in krušljiva. Po spustu skozi široko platasto grapo z umetno vklesanimi stopnicami (te so vklesali trpini med prvo vojno) smo sestopili na Nabojsovo škrbino. Tu je bilo večjih težav konec in lagodno smo »odšpancirali« navzdol do koče. Tudi tu so nas prišli pogledat zvedavi kozorogi.

O suhih grlih in mrzlemu pivu pri koči ne kaže zgubljati besed, skratka, prileglo se je. Sestop v dolino po manj strmi poti je bil le še formalnost. Dobrega razpoloženja ni mogel pokvariti niti dež, ki je malce razhladil razgreta čela. Preživeli smo namreč čudovit in adrenalinski dan v osrčju Zahodnih Julijcev.

Tekst: Stane Poljak
Fotografije: Stane Poljak, Stane Starešinič

Galerija