DL: Portret tedna - Erna Marija Gruden

22.7.2021 | 12:10

»Res sem rada opravljala ta poklic, ker imam rada ljudi,« je dejala Erna Marija Gruden, letošnja prejemnica priznanja Alojzija Pirca, ki ga Občina Straža ob svojem prazniku podeljuje za dosežke na področju društvenega, humanitarnega in družbenopolitičnega dela. Bila je prva patronažna sestra v Straži, svojo poklicno pot pa je končala leta 2003. A še vedno obiskuje svoje nekdanje paciente in se tako kot nekoč požrtvovalno odzove na klic pomoči potrebnih. Občanom priskoči na pomoč pri prijavi na preglede, pridobiva napotnice in jih odda na prave naslove, tiste, ki nimajo prevoza, odpelje tudi na pregled. Še posebej je ta njena pripravljenost dobrodošla med epidemijo novega koronavirusa, v zadnjem času predvsem pri prijavi na cepljenje, če je treba, pa poskrbi tudi za to, da pravočasno pridejo na cepilno mesto.

»Ura in dan nista bila pomembna ne takrat, ko sem opravljala poslanstvo patronažne sestre, ne zdaj, ko sem v pokoju,« pravi energična 73-letnica iz Vavte vasi. Pozna dejansko vsako hišo v Straži in po okoliških vaseh, ljudje pa njo. »Gremo po Erno, so dejali, ko se je kar koli zgodilo, tudi ob prometnih nesrečah in celo takrat, ko je povrgla kobila. Pa, kot veste, nisem živinozdravnik,« se v smehu spominja nekaterih prigod in dodaja, da se je pri patronaži morala znajti v vsaki situaciji, takrat zraven namreč ni zdravnika, pred več desetletji pa pri vsaki hiši tudi ni bilo telefona, da bi poklicala za nasvet. »Zato se mora patronažna sestra izobraževati,« je prepričana.

Pri svojem delu je spoznala več generacij ene družine; zelo je vesela, ko jo ogovorijo starejši in mlajši. Eni ji še vedno pravijo sestra Erna, drugi teta Erna. »Bili so lepi pa seveda tudi težki trenutki. Ti so bili predvsem takrat, ko so ljudje odhajali s tega sveta,« pripoveduje Grudnova, ki je bila velikokrat tudi v vlogi laičnega terapevta in psihologa. »Znati je treba poslušati, slišati in se pogovarjati. Tega žal, kot opažam, danes mnogi kar ne znajo ali ne zmorejo več. V človeku vedno iščem nekaj dobrega, saj ima vsakega človeka nekdo rad.«

Erna Marija Gruden je sicer prvo zaposlitev leta 1967 dobila v novomeški splošni bolnišnici na oddelku za intenzivno nego, potem ko je končala srednjo zdravstveno šolo v prvi generaciji medicinskih sester. »Takrat smo imeli vsak dan dopoldne, vključno s soboto, prakso v bolnišnici, popoldne pa od ponedeljka do petka še predavanja, tako da sem bila zdoma po ves dan. Izobraževanje sem nadaljevala ob delu na višji šoli za zdravstvene delavce v Ljubljani. Vsak dan sem se vozila v prestolnico, doma pa imela družino, moža Igorja, ki je takrat prav tako študiral ob delu, in otroka. Pa se je vse dalo. Saj veste, kaj pravijo: kjer je volja, je tudi pot.« Leta 1979 so jo povabili k sodelovanju v patronažno službo v Novem mestu, a ker je bila ravno v tem času ustanovljena patronažna služba v straškem zdravstvenem domu, se je raje odločila za delo v domačem kraju. Ta je pokrivala veliko območje takratnih krajevnih skupnosti Straža, Dolenjske Toplice in Uršna sela, delo pa je obsegalo preventivno dejavnost, svetovanje, obiske in nego na domu ter pomoč pri cepljenju in v sistematski ambulanti. Zadnja dva mandata pred vstopom v tako imenovano tretje življenjsko obdobje pa je bila Grudnova vodja patronažne službe v novomeškem zdravstvenem domu, ki je pokrivala občine Novo mesto, Šentjernej, Škocjan, Šmarješke in Dolenjske Toplice, Žužemberk in Stražo, skupaj okoli 68.000 prebivalcev.

Pravi, da brez podpore in razumevanja svoje družine ne bi mogla tako predano opravljati svojega poslanstva. Pogreša moža, ki je umrl pred štirimi leti, pred petimi meseci pa se je poslovila še njena 96-letna mama Erna, ki je živela v bližini in s katero sta radi obiskovali prireditve. »A imam krasna sinova Tomaža in Janeza, krasni snahi ter dve vnukinji in enega vnuka, ki so pravo sonce mojega življenja. Večkrat se oglasijo pri meni ali pa me pokličejo,« zadovoljno pove Erna Marija Gruden in prida, da kljub vsemu, kar počne – dela v hiši in okrog nje ter na vrtu seveda nikoli ne zmanjka –, najbolj pogreša družbo, zato je najbolj vesela, če dobi obiske.

Članek je bil objavljen v 18. številki Dolenjskega lista 6. maja 2021

Mojca Žnidaršič