Jedla ni 47 let. Živela je od božjih zrnc

19.7.2021 | 14:45

Duhovnik Franci Petrič, postulator za beatifikacijo Magdalene Gornik (foto: Andrej Križ)

Približno ob istem času, ko se je v 19. stoletju v Franciji štirinajstletni pastirici Bernardki začela prikazovati Marija, zaradi česar je Lurd postal eno najbolj znanih in obiskanih romarskih središč na svetu, je tudi v Sloveniji živela izredno nenavadna ženska mističnih nagnjenj.

Magdalena Gornik (1835– 1896) ali Gorniška Lenčka iz Gore pri Sodražici je kar 47 let je živela brez zemeljske hrane, pogosto je doživljala zamaknjenja, na svojem telesu je imela stigme – znamenja Kristusovih ran, med zamaknjenji pa naj bi prejemala mistično obhajilo in mistično jed, od česar je tudi živela. Njeno življenje so opazovali, raziskovali in se mu čudili številni duhovniki, celo najvišji cerkveni dostojanstveniki, ter tudi zdravniki. V ljubljanskem škofijskem arhivu je o njej več kot 6.800 strani zapisov, pred tremi leti pa so začeli tudi postopek beatifikacije – razglasitve Magdalene za blaženo, kar je prvi korak na poti razglasitve za svetnico Katoliške cerkve.

V svojih prerokbah je Magdalena med drugim napovedala, da bo po šestih generacijah (torej v približno sto letih) spet zraslo zanimanje zanjo in kdor se ji bo priporočil, bo tudi uslišan. To se je začelo dogajati konec devetdesetih let, predvsem po zaslugi Janeza Kraljiča in njegove hčerke Martine, ki je po očetovem predlogu napisala o njej knjigo za svojo diplomsko nalogo. Kraljič v hčerini knjigi pripoveduje, da je za mistikinjo prvič slišal na Kureščku, kjer ga je z Magdaleno seznanil akademski slikar Lojze Čemažar, ki je v zunanji kapeli naslikal fresko z njeno podobo. Odločil se je poiskati njen grob, ki leži za cerkvijo na Gori pri Sodražici. »Ob njenem grobu je doživel videnje in celo uslišanje in odtlej je največji zagovornik njenega svetništva. Poskrbel je za obnovo nagrobnega spomenika in o njej govoril drugim ljudem,« je povedal Franci Petrič, postulator v postopku Magdalenine beatifikacije. Po objavi Martinine knjige pa se je glas o njej razširil po vsej Sloveniji.

Mistikinja Magdalena Gornik (osebni arhiv)

Videnje

»Do dvanajstega leta je bila Magdalena povsem navadna deklica,« začne Petrič pripoved o mistikinji. Potem pa se ji je nekega avgustovskega dne leta 1847, ko je šla na polje nabirat hrano za živali, prikazala žena v belem in jo vprašala, ali ima rada Jezusa in ali je pripravljena zanj tudi kaj pretrpeti. Deklica je ženski velikodušno pritrdila.« O dogodku, ki ga je doživela na njivi, ni povedala nikomur. Pri prvem obhajilu v domači cerkvi na Gori istega leta naj bi začutila tako gorečo ljubezen do Boga v svojem srcu, da so ji pošle telesne moči in se je komaj prebila od obhajilne mize nazaj na svoje mesto. »Podobno se je zgodilo tudi na romanju k Novi Štifti, tam je prav tako imela videnje. To jo je še bolj utrdilo v prepričanju, da je pripravljena trpeti za Jezusa.« Naslednje leto je hudo zbolela, trpela hude bolečine in ni mogla jesti, razen kakšnega koščka kruha in juho, dokler nazadnje ni hrane povsem opustila. »To je fenomen, ki smo ga v zgodovini cerkve že srečali, v Sloveniji pa smo se s tem srečali prvič. Odtlej so se začeli mistični pojavi pri Magdaleni redno dogajati. Ob petkih in sredah je podoživljala Kristusovo trpljenje. Krvavela je, kot da ima trnjevo krono na glavi, rane je imela po rokah in nogah, kot jih je imel Kristus od žebljev, krvavela pa je tudi iz strani, kjer je bil preboden. Isto leto je ohromela in kar sedem let ni hodila, razen, kot pravijo pričevanja, v zamaknjenjih, ki jih je prav tako redno doživljala. Zanimiv pojav pri njej je bil tudi ta, da je v zamaknjenjih razumela tuje jezike. Obstajajo zapisi, da jo je jezuit spraševal v enajstih jezikih, ona pa mu je na vsa vprašanja odgovarjala nazaj v slovenščini. Poleg vsega tega je imela tudi sposobnost videti v človekovo dušo in mu povedati stvari, ki jih je vedel samo on. Vse to je bilo povezano z vabilom, da se ljudje spreobrnejo, živijo po božjih in cerkvenih zapovedih ter se varujejo zla in greha.«

Preverjali so jo

»Dogajanje je vzbudilo pozornost najprej v domači župniji, leta 1851 pa tudi pozornost cerkvene oblasti. Ta je v Sodražico najprej poslala Ignacija Holzapfla, dekana v Ribnici, da je Magdaleno opazoval dve leti in zapise pošiljal v škofijo. Leta 1852 jo je za tri leta pod svoje okrilje v župnišče v Sodražico vzel župnik Jožef Lesjak. V tistem času so se namreč o Magdaleni razpisale Novice in namigovale, da gre pri vsem tem za goljufijo, sleparstvo in pridobitništvo. Čeprav je Lesjak zavračal mistiko, bil velik skeptik in dvomljivec, je ob opazovanju te deklice začel verjeti, da je vse, kar govori in doživlja, resnično. Ob vsem dogajanju je bila tudi znanost brez razlage. Lesjak je poročila redno pošiljal škofu Wolfu v Ljubljano.« Leta 1855, pravi Petrič, je Magdalena izprosila od Boga, da je spet začela hoditi ter da so se ji stigme na rokah in nogah zaprle, saj je z vsem tem vzbujala preveč pozornosti, ona pa si ni želela izpostavljanja v javnosti. Do konca življenja ji je ostala samo še stigma na prsih, a so jo videli le redki. Iz nje je krvavela ob petkih in sredah, ob spominu na Jezusovo trpljenje in smrt na križu.

Vrnitev v domači kraj

Ko se je dogajanje umirilo, se je Magdalena vrnila v rodno hišo, a tam spet ni ostala prav dolgo. Brat se je namreč poročil in zanjo ter njeni dve sestri, Marijo in Apolonijo, doma ni bilo več prostora. K sebi jih je vzel kaplan iz Sodražice Janez Kaplenek, ko je šel za župnika v sosednjo faro, na Bloke, da bi mu gospodinjile. »Kaplenek je bil uspešen in podjeten, zaradi česar si je prislužil ljubosumje tamkajšnjega župana in okrajnega glavarja v Planini. Odkrila sta Magdaleno, videla, da nič ne je in da jo ljudje še vedno obiskujejo, čeprav se je skrivala pred javnostjo. Škofiji in civilni oblasti sta tožarila in Magdaleno obtožila dobičkarstva ter sleparstva. Zato jo je takratni škof Jernej Vidmar poklical v Ljubljano in jo tri dni opazoval. Je pa poznal njeno zgodbo še iz petdesetih let, zato jo je branil. Potem pa se je k sreči vse umirilo in tri sestre so na Blokah živele kar 25 let, vse do smrti župnika Kapleneka, ko so se preselile v Petrince. Zgradile so si skromno hišo in tam je Magdalena živela zadnja štiri leta do svoje smrti.«

Razdajala se je

Magdalena svoje vere ni živela samo zase, ampak se je razdajala ljudem. »Obiskovala je stare in bolne ter skrbela zanje, skrbela za revna dekleta, podpirala revne fante, ko so šli študirat v Ljubljano, z denarjem, ki ga je sestram zapustil Kaplenek. V domači vasi je prevzela tudi nedeljsko šolo in otroke učila pisati ter brati. Mene je nagovorila, ker je bila tako skromna, sočutna, saj je pomagala drugim ljudem, po drugi strani pa notranje izredno močna osebnost, ki ni nikoli klonila pred avtoriteto. Uči nas sprejemati življenje tako, kot je, kar pomeni sprejemati tudi trpljenje, preizkušnje, bolezni, težave v odnosih. Vabi nas, da se borimo proti zlu, sovraštvu in hudobiji. Za ta čas pa je spet tako zanimiva, ker je, kot že rečeno, napovedala, tako so vsaj govorili domačini, da bo po šestih generacijah spet zraslo zanimanje zanjo in da bo tisti, ki se ji bo priporočil, tudi uslišan. Duhovniki se šalimo, da je k sreči še premalo znana in nima gneče, zato lahko posreduje in prosi Boga, da nas usliši.« Vse več ljudi poroča o Magdaleninih uslišanih prošnjah, zato ima cerkvica na Gori pri Sodražici vedno več obiskovalcev in parkirišče, ki sprejme tudi avtobuse.

Blaženi mir

Obiskala sva jo tudi midva s fotografom. Prekrasen kotiček daleč stran od mestnega vrveža, kjer te dobesedno preplavi mir. Skozi drevored sva se približala ljubki cerkvici, za katero se na pokopališču skriva lepo obnovljen grob Gornikove Lenčke. Daleč naokrog ni bilo žive duše, zato sva izkoristila mir, ki nama ga je ponujala narava. Nekaj časa sem postala pri Magdaleninem grobu in občutila prijetno energijo, ta se me je držala potem še ves dan. Že za to sem bila mistikinji izjemno hvaležna!

Katja Božič / Zarja Jana