DL: Portret tedna - Janez Penca

24.6.2021 | 12:45

Športnik od glave do pete, izjemen pedagog, trener, prevajalec, publicist, zagrizen ekolog in mislec, tudi uradno častni občan Novega mesta. Vse to je Janez Penca, Novomeščan, ki je svojemu mestu veliko dal na veliko področjih, pa so to do zdaj opazili le redki, saj se, skromen kot je, ni nikoli rinil v ospredje.

Njegova mama je bila učiteljica, stroga in pravična, pedantna in zahtevna, pri njej je bil v razredu mir, otroci smo jo spoštovali in ubogali. Oče je bil gozdarski inženir, dolgoletni direktor takratnega Gozdnega gospodarstva, čeprav nikoli ni stopil v partijo. Janez pravi, da je bil pošten kristjan. Ko so mu na začetku vojne Italijani ponudili, da naj kot veren fant dela zanje, jih je odločno zavrnil in si s tem prislužil prebivanje v koncentracijskem taborišču Gonars vse do italijanske kapitulacije. Ko je videl v Novo mesto prihajati Nemce, je odšel v partizane. Po vojni se je kot strokovnjak ukvarjal z gojitvenimi deli v gozdovih in v Kočevski rog je s seboj pogosto vzel tudi sina, ki je takrat za vse življenje vzljubil naravo, še posebej gozd.

Bil je odličnjak, in ko mu je gimnazijska profesorica angleščine, ko ji je omenil, da bi šel rad študirat prav angleščino, rekla, da je to poklic za »babe«, se je Janez vpisal na strojno fakulteto, na kateri je študij začel z najvišjimi ocenami, a se je kljub temu odločil, da se že po prvem semestru prepiše na angleščino in primerjalno književnost. Nikoli mu ni bilo žal, da je to storil. Ko se je upokojil, ni bil naveličan svojega dela.

Bil je zahteven in pošten učitelj. Zahteval je veliko, a je tudi veliko dal. Pri angleščini smo se pogovarjali o aktualnih temah, okolju, preučevali tuje časopise, se dotaknili športa … Skozi učenje različnih vsebin smo širili svoja obzorja in pridobivali široko razgledanost. Janez Penca je vsekakor človek z veliko začetnico. Tako ga je opisal eden izmed njegovih nekdanjih dijakov. Spoštovali so ga. Mogoče je kleč tega tudi v njegovem odnosu do njih. Spoštoval jih je. »Če niso znali, sem dal tudi slabe ocene, nikoli pa ti dijaki niso bili zame manj vredni,« pravi. Skozi učenje angleščine je dijake naučil še marsikaj drugega in jim približal svoj pogled na svet.

V mladosti je bil izjemen športnik. Z atletiko se je začel ukvarjati na domačem vrtu, na katerem si je z očetovo pomočjo uredil skakališče za skok v višino in z mularijo iz soseščine prirejal atletska tekmovanja. Na svojo spretnost pri teku z ovirami je opozoril že kot desetletnik. V svoji specialni disciplini, 400 m z ovirami, je bil jugoslovanski državni prvak v letih 1973, 1975 in 1976, leta 1978 je postal državni prvak v deseteroboju, pri vsega 68 kg telesne teže v disciplini, ki obsega tudi met krogle in diska. Legendarni radijski novinar Marko Rožman je izračunal, da je na prvenstvih na prostem osvojil 17 naslovov slovenskega članskega prvaka, poleg teh pa še veliko naslovov mladinskega prvaka, ko je nastopal v skoku v višino, daljino, v teku na 110 m z ovirami in še v kateri drugi disciplini. Med letoma 1970 in 1980 je bil jugoslovanski državni reprezentant. Dvakrat je zmagal na Hanžekovičevem memorialu, velikem mednarodnem atletskem tekmovanju v Zagrebu.

Po končani športni poti je atletiki in športu na splošno ostal zvest tudi kot trener ter predvsem kot publicist in prevajalec strokovne literature. Poleg številnih člankov je prevedel tudi več knjig s strokovno športno tematiko. Dvajset let je izdajal strokovno športno revijo Vrhunski dosežek, v kateri je objavljal prevode znanstvenih člankov o najnovejših dosežkih na področju športne znanosti. Med njegovimi naročniki sta bila tudi Janica in Ivica Kostelić.

Pred desetletjem je svoj prevajalski opus začel bogatiti s prevodi sodobnih filozofskih del. Prebiral je recenzije knjig v Guardianu in se odločal za odkup pravic za nekatera dela, ki so ga še posebej pritegnila. Platonovo maščevanje, Filozof in volk, Gonilna sila dobrega – Dalajlamova vizija za naš svet, Knjiga mrtvih filozofov, Pravičniški um – zakaj dobre ljudi ločujeta politika in religija, Velika ideja – zakaj je enakost boljša za vse in Hipoteza o sreči so le nekateri naslovi del, ki so nanj naredila poseben vtis in jih slovenskim bralcem v svojem prevodu ponuja v spletni knjigarni Založbe Penca, s katero nima ravno dobička, saj izdaja knjige, ki so všeč njemu, ne pa takih, ki bi pritegnile množico kupcev.

Janez Penca ni le velik ljubitelj narave, ampak je nad vsem tem, kar človek počne z njo, tudi globoko zaskrbljen. Goloseki na Gorjancih, krčenje amazonskega pragozda, onesnaženje, ki ga prinaša promet na novih in novih cestah, nepremišljeno kopičenje odpadkov in pretirana raba energije mu ne dajo spati. Vse to ga je nekoč za kratek čas odpeljalo celo v politiko, a tiste stranke, za katero je nekoč verjel, da bo lahko res nekaj storila za okolje, že zdavnaj ni več. Žal.

Članek je bil objavljen v 14. številki Dolenjskega lista 8. aprila 2021

Igor Vidmar