Kako je kirurg Erik Brecelj rešil življenje Silvestru Šurli

10.6.2021 | 14:45

Da je Silvester Šurla ostal na tem svetu, gredo največje zasluge  dr. Eriku Breclju, ki ni obupal in je nadaljeval zdravljenje, ko so  nekateri že dvignili roke. (foto: Primož Lavre, Silvester Šurla)

Da je Silvester Šurla ostal na tem svetu, gredo največje zasluge dr. Eriku Breclju, ki ni obupal in je nadaljeval zdravljenje, ko so nekateri že dvignili roke. (foto: Primož Lavre, Silvester Šurla)

Kaj je razlog, da sem pred sedmimi meseci prenehal urednikovati in pisati za Reporter. Doletela me je huda, zahrbtna bolezen. Bil sem na robu med življenjem in smrtjo. Zdravim se na ljubljanskem onkološkem inštitutu. Terapija je po nekaj mesecih brezupa le prijela, prikazal se je žarek upanja, da ozdravim. Zdravljenje še ni končano, upam pa, da je najhuje že za mano.

Slutil sem, da mora biti nekaj hudo narobe. Tisto jutro, bilo je v petek 30. oktobra lani, sem na levi strani trebuha opazil nenavadno rdečino. Bilo je dva dni po pregledu prsnih in trebušnih organov na napravi CT (računalniška tomografija). V poštnem nabiralniku me je čakala kuverta z izvidom zdravniškega pregleda. Ko sem jo odpiral, so se mi tresle roke. Prišle so slabe novice. Našli so večji tumor descendentnega kolona (6 x 6 x 8cm) s preraščanjem trebušne stene, brez znakov razsoja. Udarilo me je kot strela z jasnega, prebledel sem od strahu, zagrabila me je panika. Od šoka sem bil še toliko pri sebi, da sem po telefonu poklical osebno zdravnico, čez dobro uro sem z napotnico v roki že prestopil vrata onkološkega inštituta. Sedem mesecev dolg pekel na zemlji se je tisti sončen jesenski dan zame tako začel.

Odgovorni urednik Reporterja, Dolenjec Silvester Šurla (foto: Primož Predalič)

Odgovorni urednik Reporterja, Dolenjec Silvester Šurla (foto: Primož Predalič)

Želodčna bakterija ne boli

Zdravstvene težave so se začele že dobre tri mesece prej. Neko jutro sem začutil krč v trebuhu in močno bolečino, ki ni pojenjala. Pomislil sem na prebavne težave, na hrano, ki sem jo večer pred tem po službi doma zmetal vase. Upal sem, da bo čez dan ali dva bolje, a žal ni bilo. Naročil sem se na obisk pri osebni zdravnici, ki je bolečine v predelu želodca pripisala gastritisu in me odpravila s tabletami nolpaza. Malo je bilo bolje, a bolečina se je spet ponovila, zato sem bil  še najmanj dvakrat pri zdravnici. Pod nujno sem bil nato le napoten na gastroskopijo. Preiskava ni pokazala nič posebnega, samo vnetje želodčne sluznice, čez dva tedna sem prejel še izvid laboratorijskih preiskav – prišlo naj bi do okužbe z želodčno bakterijo (Helicobacter pylori).

Prišle so slabe novice. Našli so večji tumor descendentnega kolona (6 x 6 x 8cm) s preraščanjem trebušne stene, brez znakov razsoja.

Po tednu dni z antibiotiki se je bolečina umirila, a se nato kmalu spet pojavila. Ponovili smo gastroskopijo, a spet nič posebnega. Bolečina pa kar ni in ni izginila. Tudi preiskava trebuha z ultrazvokom ni odkrila ničesar sumljivega. Minila sta več kot dva meseca, ko sem v teh koronskih časih hodil od Poncija do Pilata, na koncu pa zaradi neznosnih bolečin pristal na urgenci. Bakterija ne boli, to mora biti nekaj drugega, je po nekaj urah preiskav sklenila zdravnica na urgenci UKC Ljubljana in me poslala na dodatne preiskave – na pregled s CT in na kolonoskopijo.

Vrečka za blato

Ura resnice je prišla že s CT-preiskavo, tisti petek 30. oktobra lani me je v triažni ambulanti onkološkega inštituta pregledal dr. Viljem Kovač in mi po posvetu z dr. Erikom Brecljem še isti dan uredil sprejem na kirurškem oddelku. Po nekaj dneh prehranske priprave naj bi bila operacija, odstranitev tumorja, a se je zaradi hitrega razvoja bolezni takoj zapletlo.

Zapletlo se je že naslednji dan po prejetem prvem ciklusu kemoterapije. Na testiranju za koronavirus sem bil pozitiven. (foto: Silvester Šurla)

Zapletlo se je že naslednji dan po prejetem prvem ciklusu kemoterapije. Na testiranju za koronavirus sem bil pozitiven. (foto: Silvester Šurla)

Da je stanje skrajno resno, mi je postalo jasno že na eni od prvih vizit, ko sem ujel pogovor med zdravniki, ko je Breclja gospa prav tako v beli halji vprašala, ali je njegov pacient, ki je imel pred dvema letoma podoben tumor, preživel operacijo.

Sledilo je slikanje na rentgenu, nato hitra sprememba načrta zdravljenja, ki ga je zastavil moj zdravnik Brecelj. Tumor bi odstranili šele po kemoterapiji, tisti dan so z operativnim posegom izpeljali le stomo, uredili začasno odvajanje blata iz tankega črevesa. Vrečka za blato na trebuhu je bila zame velik šok, a sem se jo sčasoma navadil, saj mi drugega ni preostalo. Da sem relativno pomirjen pričakal prvi poseg, je poskrbel duhovnik Janez Turinek, ki se je nepričakovano kako uro pred operacijo pojavil ob moji bolniški postelji.

To se ne dogaja samo drugim

Po postavljeni diagnozi sem bil v totalnem šoku, psihično povsem na tleh. Ne samo ure, dnevi jokanja in (samo)spraševana, zakaj se je moralo to zgoditi ravno meni, so situacijo samo še poslabšali. A moral sem iti tudi čez to, da sem na koncu pristal na trdnih tleh in se hočeš nočeš le nekako sprijaznil s to zahrbtno boleznijo. A vprašanje – zakaj? – je ostalo globoko v podzavesti. Nisem mogel spati, zbujal sem se sredi noči. Upal sem, da so to bile le sanje, nočna mora, a žal je bila bolezen kruta realnost. Da, zgodilo se je meni, to se ne dogaja samo drugim.

Pred boleznijo sem bil relativno zdrav, imel sem sto problemov, po postavljeni diagnozi je ostal en sam. Za mano je bilo stresnih dvanajst let izhajanja Reporterja, pritiski pa so iz leta v leto postajali hujši. Delo od jutra do večera, 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Bil sem poročen s službo, kot se je včasih rad pošalil kak sodelavec na moj račun, pozabil sem nase. Bolezen, ki je udarila kot strela z jasnega, je bila veliko opozorilo. Upal sem, da le ni prišlo prepozno in da se bom nekako le izkopal iz tega pekla. Toda rak žal ni prehlad, ki bi ga prebolel v enem tednu.

Za steklenim pročeljem onkološkega  inštituta je mnogo žalostnih zgodb. Veliko pacientov pa tudi pozdravijo,  a za rakom še vedno umre preveč ljudi. (foto: Primož Lavre)

Za steklenim pročeljem onkološkega inštituta je mnogo žalostnih zgodb. Veliko pacientov pa tudi pozdravijo, a za rakom še vedno umre preveč ljudi. (foto: Primož Lavre)

Na začetku mi ni bilo skoraj nič jasno. Nisem si predstavljal, da bo bitka tako dolga in tako huda. Upal sem, da se bom hitro, že čez kak mesec ali dva vrnil in se zato tudi nisem poslovil od bralcev. Nisem vam pojasnil, zakaj sem iz Reporterja izginil dobesedno čez noč. Po več kot sedmih mesecih zdaj popravljam to napako, tudi zato, da utišam zlonamerne neresnice, ki jih nekateri iz človeške hudobije, in to zavestno, še kar širijo po družbenih omrežjih.

A brez prijateljev, sodelavcev in najbližjih sorodnikov, ki so mi v teh najhujših mesecih mojega življenja stali ob strani, mi vsak po svojih močeh pomagali, me bodrili in molili zame, ne bi zmogel. Še zlasti ne brez pomoči sodelavca, fotoreporterja Primoža Lavreta.

Nisem vam pojasnil, zakaj sem iz Reporterja izginil dobesedno čez noč. Po več kot sedmih mesecih zdaj popravljam to napako, tudi zato, da utišam zlonamerne neresnice, ki jih nekateri iz človeške hudobije, in to zavestno, še kar širijo po družbenih omrežjih.

Tumor sprožil vnetje

V drugi polovici novembra so me po treh tednih prvič odpustili iz bolnišnice. Sledil je zdravniški konzilij, kjer so sklenili, da se s kemoterapijo prične sredi decembra, a jo žal nisem dočakal na okrevanju doma, saj se je zdravstveno stanje po dveh tednih močno poslabšalo in po hudih bolečinah in prebruhani noči sem v začetku decembra spet pristal na kirurškem oddelku onkološkega inštituta. 


V dobrih rokah mojega angela varuha Erika Breclja, ki je v naslednjih mesecih odigral odločilno vlogo, da sem danes sploh še živ. Ko so nekateri nad mano že dvignili roke, on ni obupal. Tako kot nisem obupal sam, ko sem si dejal, da pri 46 letih starosti pa res še ni čas, da bi se poslovil s tega sveta. A samo trdna človeška volja je premalo. Brez medicinske pomoči se ne da premagati tako krute bolezni.

Obsevanja, bilo jih je 25, so bila uspešna. Tumor se je zmanjšal, v nasprotnem primeru operacija ne bi bila mogoča. (foto: Bobo)

Obsevanja, bilo jih je 25, so bila uspešna. Tumor se je zmanjšal, v nasprotnem primeru operacija ne bi bila mogoča. (foto: Bobo)

Veseli december na onkološkem inštitutu se je spremenil v pravo nočno moro. Tumor je sprožil vnetje, v telesu, v spodnjih okončinah vse do pasu se mi je začela nabirati voda. V nekaj dneh je šla teža za več kot deset kilogramov navzgor. Ni prijel prvi antibiotik, poskusili so z drugim, s tretjim … Vnetni indeks, ki ga pokaže krvna slika, je vendarle počasi začel padati.

Tumor pa je ves ta čas v telesu rasel, omejila bi ga lahko le kemoterapija. Ta je bila zaradi vnetja najprej prestavljena za teden dni, nato sem nekaj dni pred božičem le prejel prvi ciklus. Po prvotnem načrtu bi se moral vsake štirinajst dni oglasiti na onkološkem inštitutu po novo dozo, zdravljenje pa bi trajalo šest mesecev, vse do poletja. Ko bi se tumor zmanjšal, bi bila možna operacija.

Po kemoterapiji še okužba s covidom-19

A zapletlo se je že naslednji dan po prejetem prvem ciklusu kemoterapije. Na testiranju za koronavirus sem bil pozitiven. Kaj zdaj? Popolna panika. Groza. Ko je na najkrajši dan v letu zasvetil prvi žarek upanja, ko se je dan pričel daljšati, se je slika spet obrnila v temo. Ker sem bil zadnje tri tedne hospitaliziran, sem se lahko okužil le na onkološkem inštitutu. Sumili so tudi brata, ki je teden nazaj prišel na obisk, a je bil na testiranju negativen.

Kako bo okužba vplivala na zdravljenje s kemoterapijo, ni natančno vedel nihče. Na izbiro sta bili le dve opciji: premestitev na infekcijsko kliniko ali karantena doma. Odločil sem se za slednjo, drugi val epidemije je bil tedaj na vrhuncu, infekcijska klinika je bila vse prej kot optimalna rešitev. Še sploh, če bi me namestili v nove prostore, ki so jih v kliničnem centru na silo uredili v nekaj dneh in so bili za paciente vse prej kot idealni. Pacienta, ki je bil z mano v bolniški sobi, so takoj premestili drugam, naslednje ure, ko sem čakal reševalno vozilo, ki bi me odpeljalo domov, sem poskušal biti čim bolj miren. Prinesli so mi zaščitno masko FFP3, vitamin D v kapljicah, doktor Brecelj mi je dal še zadnja navodila, če bi se doma v karanteni kaj zapletlo.

Pozno popoldne je v sobo vstopila v skafander oblečena medicinska sestra, da me pospremi v preddverje, kjer je že čakal rešilec. Varnostniki so po hodnikih odganjali ljudi, počutil sem se kot garjavi pes. Teh srhljivih prizorov človek ne pozabi nikoli. Dva »vesoljca« sta me naložila v reševalno vozilo in smo se odpeljali. Najprej na infekcijsko kliniko, nato še v bolnišnico Petra Držaja, v vozilu sta se znašli še dve sopotnici. Najbrž preboleli za korono, ki so ju odpustili v domačo oskrbo. Vožnja do doma je tako trajala skoraj dve uri, bilo je res mučno, komaj sem zdržal.

Naslednje dni v karanteni me je bilo na smrt strah, pred mano so bili peklenski božično-novoletni prazniki. Dan pred božičem pa še rojstni dan – dočakal sem 47. leto starosti. Bal sem se, da bo to zadnje, da bi hudo zbolel, a so simptomi na srečo bili le blažji. Najprej sem izgubil vonj, okus ni bil več pravi, po enem tednu se je pojavila vročina. Že naslednji dan po prihodu domov je sledila vožnja nazaj v Ljubljano, da so mi odklopili še zadnjo dozo kemoterapije.

Silvester Šurla – pacient št. 6508/20 na onkološkem inštitutu. V bolnišnici sem preživel kar 15 tednov. (foto: Silvester Šurla)

Silvester Šurla – pacient št. 6508/20 na onkološkem inštitutu. V bolnišnici sem preživel kar 15 tednov. (foto: Silvester Šurla)

Čez teden dni so me peljali na odvzem krvi, takoj po novem letu, bila je nedelja zjutraj, je sledilo novo testiranje na koronavirus. Rezultat je bil negativen, a so me zvečer z onkološkega inštituta obvestili, da bodo test naslednje jutro, ko naj bi prejel drugi ciklus kemoterapije, ponovili. Tisti ponedeljek sem bil najprej spet negativen, ko pa je v telo že tekla kemoterapija, sem prejel SMS, da sem še pozitiven. In nato spet panika, čeprav kužen naj ne bi bil več, kot so mi pozneje sporočili. Nato spet potovanje domov skupaj z »bučko« v žepu, zadnjim odmerkom, ki sta ga dva dni zatem na dom prišli odklopit patronažni sestri, seveda v polni zaščitni opremi.

Komaj sem se rešil korone, že se je zapletla kemoterapija. Pri naslednji kontroli čez tri tedne naj bi se odločili o nadaljevanju sistemskega zdravljenja ali pa o paliativnem podpornem zdravljenju.

Prekinitev kemoterapije, smer paliativa

Danes vam ne bom dala kemoterapije, kri je slaba, vidimo se čez teden dni, me je sredi januarja iz ambulante na hitro odpravila zdravnica za kemoterapijo. Naslednji ponedeljek je sledila še ena hladna prha. Tudi danes vam ne bom dala kemoterapije, vnetni indeks je 190, za tri tedne prekinjam zdravljenje. Pojdite v lekarno po antibiotike, čez en teden k osebni zdravnici na kontrolo krvi, če se bo stanje poslabšalo, pa na urgenco …

Še preden bi odgovorila na moja vprašanja, je zdravnica že odvihrala iz ordinacije. Obsedel sem z odprtimi usti, njena specializantka mi je pokazala vrata, da smo za danes zaključili in da naj počakam v čakalnici, da bom dobil izvid. Ko mi v kuverti prinesejo tisti list papirja, na hitro preletim vsebino, šli so mi lasje pokonci. Komaj sem se rešil korone, že se je zapletla kemoterapija. Pri naslednji kontroli čez tri tedne naj bi se odločili o nadaljevanju sistemskega zdravljenja ali pa o paliativnem podpornem zdravljenju.

Nisem bil prepričan, da bom zdržal do tedaj. Znašel sem se v slepi ulici, stanje pa je bilo iz dneva v dan slabše. Vročina, bruhanje, bolečine v trebuhu, kjer se je na koži pojavilo še več rdečih madežev, saj se je tumor očitno širil po trebušni steni. Da mi amoksiklav ne bo kaj prida pomagal, sem vedel že vnaprej, saj zdravljenje s tem antibiotikom že decembra, ko sem bil v bolnišnici, ni pomagalo. V popolnem brezupu sem kontaktiral doktorja Breclja in ga prosil za pomoč, bal sem se, da bom v naslednjih dneh kolapsiral.

Branje Jančarja in Pahorja mi je dalo misliti

Naslednje jutro so me že tretjič sprejeli na kirurškem oddelku onkološkega inštituta. Tokrat na invalidskem vozičku, saj sem vedno težje hodil. Po vnovičnem slikanju na CT je bil doktor Brecelj precej zaskrbljen. Da se sprehajam po robu, da sem na tanki liniji med življenjem in smrtjo, mi je dal vedeti. Zamenjal je antibiotike, zdravljenje se je nadaljevalo, doktor Brecelj, hvala bogu, ni dvignil rok nad mano. Bil sem res v slabem stanju, ponoči nisem mogel spati, sanjal sem o svojem pogrebu, bilo je res hudo. Ob misli, da se mi življenje nepreklicno izteka, so me vedno preplavile solze. Pa toliko načrtov v življenju sem še imel. Bolj kot sem razmišljal o tem, slabše je bilo.

Na srečo sem od doma prinesel dve knjigi, ki sta bili predolgo v čakalni vrsti, da ju preberem. Zdaj sem imel čas. To noč sem jo videl, roman Draga Jančarja, me je posrkal vase, saj je prava literarna mojstrovina. Žalostna zgodba, kruta usoda zakoncev Hribar, ki so ju med vojno umorili komunisti, me je močno ganila, a tudi vlila novih moči, da nisem obupal.

Da bi moral brati kaj bolj sproščujočega, mi je svetovala ena od zdravnic na viziti. Morda res, a branje Jančarja in Pahorja mi je dalo misliti, da nisem razmišljal le o svoji bolezni in se smilil samemu sebi.

Nadaljeval sem z Nekropolo še enega mojstra literature – Borisa Pahorja, ki pa je bilo malo težje čtivo, to moram priznati. Da bi moral brati kaj bolj sproščujočega, mi je svetovala ena od zdravnic na viziti. Morda res, a branje Jančarja in Pahorja mi je dalo misliti, da nisem razmišljal le o svoji bolezni in se smilil samemu sebi. Antibiotik conet je po enem tednu vendarle prijel, vnetni indeks je le začel upadati. Doktor Brecelj je predlagal nadaljevanje zdravljenja z obsevanjem. Da bi še poizkusili, da bi ustavili bolezen, da bi se tumor zmanjšal.

Zgodil se je čudež, obsevanje je prijelo

Po prvem pogovoru z novo zdravnico za obsevanja – Ajro Šečerov Ermenc – je spet posvetil žarek upanja. Najprej so me poslali na simulator in mi zarisali obsevalno površino na trebuhu. Obsevanja, bilo jih je 25, so se začela 22. februarja. Pred tem sem za nekaj dni spet odšel domov, da pridem malo k sebi. A stanje se je zopet poslabšalo in ponovno je bilo potrebno zdravljenje z antibiotikom.

Zaradi tega se je za teden dni spet zamaknila kemoterapija, ki naj bi jo sočasno prejemal prvi in zadnji teden obsevanja. Čeprav krvna slika ni bila ravno najboljša, nova zdravnica ni dvignila rok in je nadaljevala s terapijo, kar je bilo ključno, da se je zdravljenje le obrnilo v pozitivno smer. Njena napoved, da se bodo prvi rezultati pokazali po 15. obsevanju, se je izkazala za pravilno. Novica, da se je tumor začel zmanjšati, da je vnetni indeks padel v normalo, me je navdala z upanjem. Vesela je bila tudi doktorica Šečerov Ermenc, katere nekoliko nenavadno ime (Ajra) pomeni plemenita oseba.

Zdravljenje je le prijelo, ni bilo več bruhanj, ko sem sočasno prejemal kemoterapijo in bil obsevan. Od petih tednov sem prva dva in zadnjega preživel v bolnišnici. Vmes me je 14 dni vsak dan od doma na obsevanja vozil Primož Lavre. Brez njegove pomoči te bitke, bili pa so to odločilni dnevi, ne bi zmogel. Tako kot jo ne bi dobil brez mojega angela varuha na onkologiji Erika Breclja, ki ga je uspešno zdravljenje z obsevanjem pozitivno presenetilo, saj je dejal, da se je zgodil čudež. Še sploh, ker se je prejšnji zdravnici za kemoterapije v zadnjem dopisu, ki sem ga prejel na dom tik pred začetkom obsevanj, zapisalo, da »prihaja v poštev paliativno obsevanje predela torakalne stene levo«, kar mi je ponovno ubilo upanje na ozdravitev.

Priprave na operacijo

A na mojo veliko srečo obsevanja niso bila paliativna, pač pa ključna, da se je potek zdravljenja obrnil na bolje. Da se je tumor opazno zmanjšal, je potrdil tudi pregled na ultrazvoku, nato še na CT-napravi. Sledil je še pregled pri anesteziologu, ki je ugotovil, da sem optimalno pripravljen na operacijo. Za mano je bilo 12 tednov, preživetih v bolnišnici.

Ves april pa sem bil doma, napredek po obsevanju je bil vsak dan bolj opazen. Bolečina je delno popustila, za njeno blažitev sem porabil pol manj analgetikov (v najhujših dneh sem moral vzeti kar šest analginov!), čez cesto sem lahko šel že sam v trgovino. Dan D se je hitro približeval. Doktor Brecelj je sestavil ekipo, ki me je 5. maja operirala, v bolnišnico pa sem bil spet sprejet že konec aprila na nekajdnevno prehransko pripravo.

Ko je bil določen datum operacije, se mi je odvalil velik kamen od srca, a strahu se nisem mogel znebiti. Kaj, če se spet kaj zaplete? Da se ponovno okužim s koronavirusom in se bo datum operacije spet zamaknil? Tumor, ta kepa v trebuhu, pa bo šel spet po svoje. Da je smrtnost na takšnih operacijah samo enoodstotna, me je skušal pomiriti doktor Brecelj. Predstavil mi je idealen potek posega, a me hkrati opozoril, da se pri tako obsežni operaciji vedno lahko kaj zaplete. A hvala bogu, da se je zdravstveno stanje tako izboljšalo, da je operacija sploh bila možna. Druge rešitve, kot iti pod nož na operacijsko mizo, pa ni bilo.

Zbudil sem se naslednje jutro

Bo, kar bo, sem se tolažil tisto jutro, preden so me odpeljali v operacijski blok. Predvidena je bila tako splošna kot epiduralna anestezija. Ko so me polegli na mizo, sem se iz tretjega nadstropja na onkološkem inštitutu še zadnjič ozrl proti oknu. Bilo je sončno majsko jutro, na bližnjih drevesih so že poganjali zeleni listi. Potem me je zmanjkalo, zbudil pa sem se šele naslednje jutro na intenzivnem oddelku s cevko v ustih, priklopljen na ventilator. Med posegom, ki je trajal dolgih devet ur, se je na koncu zapletlo, sesedlo se mi je eno od pljučnih kril.

Zbudil sem se šele naslednje jutro na intenzivnem oddelku s cevko v ustih, priklopljen na ventilator. Med posegom, ki je trajal dolgih devet ur, se je na koncu zapletlo, sesedlo se mi je eno od pljučnih kril.

Medicinsko sestro, ki je sedela ob postelji, sem najprej vprašal, kateri dan je in dobil odgovor, da četrtek. Čez nekaj ur je prišel doktor Brecelj in me seznanil, da je operacija kljub zapletu uspela, da so odstranili vso okuženo tkivo. Tumor je bil ukleščen med debelo in tanko črevo ter se zaraščal v trebušno steno. Odstraniti je bilo treba še tri rebra in nato trebušno steno povezati s podkožno mrežico. Za to je poskrbel kirurg dr. Marko Novak, ki me je naslednji dan po operaciji tudi prišel pogledat in me ob tem seznanil, da so nekaj tkiva poslali v laboratorij na analizo, da se prepričajo, ali so robovi čisti. Če bodo izvidi dobri, je pred mano še lepa prihodnost, mi je dejal. In res so bili.

To veselo novico mi je čez nekaj dni prinesel doktor Brecelj, ki se mu je ob tem odvalil velik kamen od srca, saj se je bal, da bi se po tako hudi operaciji lahko še kaj zapletlo. Na srečo se to ni zgodilo, izvidi so bili iz dneva v dan boljši. Na intenzivnem oddelku sem preživel teden dni in si krajšal čas tudi s prebiranjem nove številke Reporterja, ki mi jo je v posteljo prinesel doktor Brecelj in ob tem hudomušno pribil, da bo zdaj treba kmalu spet na delo. Bil je vidno zadovoljen, tudi jaz sem bil neskončno vesel, da je šlo vse po načrtih. Tretji dan po operaciji sem se že postavil na noge in v družbi fizioterapevtke s pomočjo hojce že opravil prvi sprehod po hodniku do okna, kjer me je čakala nagrada – pogled na Ljubljanski grad.

Za rakom umre preveč ljudi

Stanje je šlo na bolje, da so me šesti dan po operaciji iz intenzivne nege že premestili nazaj na kirurški oddelek, kjer sem okreval še dober teden dni. Vesele z mano, da je operacija uspela, so bile tudi medicinske sestre, te pridne mravljice, ki so bile vedno pri roki, ko si jih potreboval. Glede na čas, ki sem ga zadnjo polovico leta preživel na oddelku E2, smo bili že stari znanci.

Dvajsetega maja sem bil že toliko pri močeh, da so me odpustili v domačo oskrbo. Ko sem odhajal, so se spet ulile solze. Strašno mi je bilo hudo za bolnika na sosednji postelji. Na jutranji viziti so mu sporočili, da se je zdravniški konzilij odločil, da bi bila kemoterapija zaradi agresivnega raka na jetrih neuspešna, da mu lahko le lajšajo bolečine. Zavedal sem se, da bi bil lahko na njegovem mestu tudi sam, saj sem bil še pred dvema mesecema na robu med življenjem in smrtjo. Rak je zahrbtna bolezen, za katero vsako leto umre preveč ljudi.

Zahvala angelu varuhu

Zdravljenje tako še ni končano, a upam, da je najhuje že za mano. Petega maja sem se ponovno rodil. Zavedam se, da mi je vsak nov dan podarjen. Na življenje zdaj gledam drugače kot pred boleznijo.

Moje zdravljenje tako še ni končano, a upam, da je najhuje že za mano. Petega maja sem se ponovno rodil. Zavedam se, da mi je vsak nov dan podarjen. Na življenje zdaj gledam drugače kot pred boleznijo. Da sem ostal na tem svetu, gredo največje zasluge doktorju Eriku Breclju, mojemu angelu varuhu, ki ni obupal in je nadaljeval zdravljenje, ko so nekateri že dvignili roke in me pošiljali v paliativno oskrbo. Najmanj, kar lahko storim, je, da se mu javno zahvalim. Tako predanega zdravnika v življenju še nisem srečal. Zdravnika, ki ima empatijo za paciente. Zdravnika, ki mu ni vseeno, bolniki zanj niso le številke. Poklic kirurga, ki ga opravlja na onkološkem inštitutu, je gotovo eden najbolj plemenitih. Koliko življenj je že rešil, tako kot ga je meni, koliko ljudem pomagal v svoji dolgoletni karieri, si lahko samo mislim.

Brecelj pa ni samo velik borec za življenja, človek z veliko začetnico, slovenska javnost ga že poldrugo desetletje pozna tudi kot enega največjih borcev proti korupciji v javnem zdravstvu. Kot tak je velik trn v peti zdravstveni mafiji, mreži vplivnih dobaviteljev in lobistov, ki z denarjem, pokradenim iz javnih bolnišnic, obvladujejo tako levo kot desno politiko, da se v zdravstvu čim manj spremeni. Zato mu neprestano mečejo polena pod noge in ga skušajo diskreditirati, zadnje čase predvsem po medijski greznici, ki je prva v službi laži.

Neskončno sem vesel, da je prišli tisti dan, ko se lahko Eriku Breclju javno zahvalim za vse, kar je storil zame. Velika hvala tudi kirurgu Marku Novaku in radiologinji Ajri Šečerov Ermenc ter vsem drugim na onkološkem inštitutu, ki ste in še boste skrbeli za moje zdravje. Hvala pa tudi sodelavcem, še najbolj Primožu Lavretu, ki mi je bil v največjo pomoč, pa sorodnikom in prijateljem, ki ste me med dolgotrajnim zdravljenjem bodrili, molili zame in mi vsak po svojih močeh pomagali. Hvala pa tudi bralcem Reporterja za razumevanje, ko boste prebrali ta zapis. Brez vseh vas ne bi zmogel!

Silvester Šurla

starejši najprej | novejši najprej

Komentarji (1)

12d nazaj+5     + (8)     – (3)     Oceni miha 

Dejte prosim nehat s temi članki. Tole no lokalno aktualno. Cela zgodba nima veze z Dolenjsko oz. lokalno sceno. Poleg tega nas to tudi ne zanima.

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava